Jedro

Postopek, ki je s sodbo pravnomočno končan se lahko obnovi ob pogojih iz 9. točke 421. člena ZPP le, če gre za nova dejstva in dokaze, ki so obstojali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, kar v konkretnem primeru ni dejstvo, da je tožniku kasneje uspelo realizirati (izvesti) avtorsko (glasbeno) delo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika z dne 25.5.1995 za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan dne 13.5.1993 s sodbo sodišča druge stopnje opr. št. II Cp 1975/92. Potrjena je bila prvostopna sodba z dne 21.9.1992, opr. št. VI P 106/92, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika, da naj mu tožena stranka plača, za naročeno glasbeno delo "Canticulae vagi aves", znesek 7.440,00 SIT s pripadki. S sodbo z dne 21.10.1993 pa je bila zavrnjena kot neutemeljena tudi revizija tožnika zoper omenjeni sodbi nižjih sodišč.

Tožnik se pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 21.5.1999 ter predlaga, da naj ga sodišče druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču v ponovno razpravljanje in odločanje. V pritožbi tožnik predvsem nasprotuje ugotovitvam vseh treh sodišč, da kantate ni bilo mogoče izvesti v predvidenem roku ter nasprotuje zaključku revizijskega sodišča, ki nima opore v dejanskem stanju, da nista bili naročeni obe glasbeni deli (kandata "Canticulae vagi aves" in uvertura "Sicut Laudaret Gallus"). K odločitvi vseh treh sodišč je bistveno vplivalo zatrjevanje tožene stranke, da je tožena stranka skušala zagotoviti izvajalca kantate, da pa ji to ni uspelo, med drugim tudi iz časovnih razlogov. Ob vložitvi obnove pa je tožeča stranka pridobila številne dokaze, ki bi ovrgli zatrjevanja tožene stranke in zaključke vseh treh sodišč, da je šlo le za pogajanja med strankama v smislu člena 30 ZOR in ne za sklenitev pogodbe o izvedbi kantate. Tožnik je naročilo obeh del vzel resno, vložil je v njihovo izdelavo dolge mesece dela in jih je izročil toženi stranki, ne da bi prejel plačilo, za kar je v svojem predlogu navedel priče in druge dokaze. Za dokazovanje o izvedljivosti sporne kantate s posnetkom njene izvedbe, so morali nastopiti pogoji in ponudba glasbene produkcije RTV Slovenije. Šele s tem je tožnik pridobil dokaz o možnostih za izvedbo kantate v času proslave za časovno opredelitev glasbenega dela in tudi glede vseh ostalih pogojev, ki so bili v skladu z naročilom glasbenega dela po toženi stranki. Poleg navedenega obnovitvenega razloga pa bi priče, ki jih predlaga, izpovedale tudi o drugih pomembnih okoliščinah, ki so bile v prejšnjem postopku neresnično prikazovane, predvsem glede plačila s strani tožene stranke in dejstva, da izvaja tožena stranka poleg instrumentalnih del tudi vokalna z zbori in solisti. Priče bi pojasnile ozadje celotnega spora, vendar prvo sodišče ni zaslišalo nobene in se ni opredelilo do teh predlaganih dokazov. Vse na novo predlagane priče in drugi dokazi bi potrdili, da sta bili naročeni obe deli - kantata in uvertura, da sta bili obe deli ustvarjeni, eno izvedeno, za drugo pa izvedba obljubljena, da nobeno od teh del ni bilo plačano, da tožnik nikoli ni prepovedal njihovo izvedbo v dogovorjenih rokih ter da je šlo za kvalitetni glasbeni deli, prirejeni za naročeni priliki. Zaradi navedenega je prvo sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico nepravilno uporabo določb ZPP, posredno pa je to vplivalo tudi na zmotno uporabo materialnega prava.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, kar pa sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati, ker je pritožba zoper sklep, enostransko pravno sredstvo (381. člen ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče druge stopnje ni ugotovilo, zlasti ne takih na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka se namreč le posplošeno sklicuje tudi na ta pritožbeni razlog, ne da bi določneje navedlo, zakaj misli, da sodišče prve stopnje med postopkom obnove ni uporabilo kakšne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožeča stranka navaja, kot zakoniti razlog, na podlagi katerega zahteva obnovo, nova dejstva in dokaze, kot je sicer mogoče sklepati iz njenih sicer obširnih pritožbenih navedb, ki ne zadevajo le vprašanja, ki so pomembna za odločitev o obnovi postopka. Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se namreč lahko obnovi le iz razlogov navedenih v 421. členu ZPP, vendar iz razlogov, ki jih navaja kot pravno pomembne tožeča stranka (razlogi iz 9. točke 421. člena ZPP), le če gre za nova dejstva ali dokaze, ki jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odst. 422. člena ZPP) in bi bila izdana za stranko ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nova dejstva in novi dokazi se namreč lahko uporabijo za obnovo le če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka.

Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi zaradi katerih sodišče prve stopnje misli, da niso podane preje navedene predpostavke za obnovo postopka. Dejstvo, da je bila kantata izvedena v mesecu maju 1995, kot to navaja tožeča stranka in o tem dejstvu predlaga dokaze je dejstvo, ki je nastalo po času, ko je tožena stranka v prejšnjem postopku, še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze.

Na dejstvo, da je bila kantata primerna za izvedbo na jubilejnem koncertu, za katerega je tožnik prvotno ustvaril to glasbeno delo oziroma tudi za izvedbo na abonmajskih koncertih tožene stranke, pa je tožnik ves čas opozarjal že v prejšnjem postopku in je v zvezi s tem predlagal dokaze. Na podlagi navedb tožnika tudi ni mogoče sklepati, da je bil v tej smeri predlagan glede obnove kakšen dokaz, ki ga tožeča stranka ni mogla brez svoje krivde uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. To zlasti velja glede prič, ki jih predlaga tožnik za dokazovanje v pritožbi navedenih dejstev. V zvezi s tem, kar sicer tožnik obširno navaja v pritožbi je mogoče le pojasniti, kot je to sicer že obrazloženo obširneje v odločitvah sodišč, ki jih tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno napada, da kantata na jubilejnem koncertu ni bila izvedena, končno tudi s soglasjem tožnika, ki je za to prireditev pripravil drugo glasbeno delo. Odločilno je bilo, da obsežnejše in za izvedbo zahtevnejše kantate ni bilo mogoče izvesti na jubilejnem koncertu glede na ostali predvideni program in predvidene izvajalce in ne, kot očitno misli tožnik, ker je tožena stranka na splošno odklanjala možnost izvedbe kantate in temu oporeka tožnik s predlogom obnove, ko navaja nova dejstva in dokaze glede možnosti realizacije tega glasbenega dela. Okoliščina, da je bila tožena stranka pripravljena izvesti kantato na abonmajskem koncertu kvečjemu kaže nasprotno. Z dejstvom, da je tožniku uspelo izvesti oziroma posneti kantato za RTV Slovenija z njenimi izvajalci in sredstvi pa zaključkov sodišč v prejšnjih postopkih, o pomenu dejstva, da tožena stranka kantate na kasnejših abonmajskih koncertih (na odru) ni izvedla tudi ni mogoče omajati. Zaključek, da tožena stranka ni bila dolžna izvesti kantate (na abonmajskem koncertu) in zato nič plačati tožniku na tej podlagi niti ne more biti predmet obnovitvenega postopka, zlasti pa ne na podlagi trditev in dokazovanja, da je glasbeno delo vendarle mogoče izvesti, v tem primeru z izvajalci in sredstvi RTV Slovenija. Podana tako nista niti ostala dva s pritožbo uveljavljana pritožbena razloga. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (2. točka 380. člena ZPP).

Odločitev, da morata pravdni stranki trpeti sami stroške postopka obnove je posledica dejstva, da tožeča stranka s predlogom ni uspela ter dejstvo, da odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, ni predviden.