Jedro

Za izdajo začasne odredbe morajo biti izkazane okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda za otrokovo zdravje in razvoj, zaradi katerih ni mogoče čakati do pravnomočnosti odločbe.

Za zaključek, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je bistveno, da sodišče ni ugotovilo obstoja okoliščin, ki bi mld. sina udeležencev ogrožale, če predlogu za prešolanje ne bi bilo ugodeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: (I.) zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi mld. A. A., roj. ... 2009, prešolali iz Osnovne šole X v K. v Osnovno šolo Y, in (II.) delno ugodilo predlogu nasprotnega udeleženca ter tudi po uradni dolžnosti z začasno odredbo uredilo stike med predlagateljico in mld. otrokom, tako da začasno potekajo vsak četrtek popoldan, vsak drugi vikend in izmenično vsake druge medletne šolske počitnice.

2. Zoper I. točko sklepa, s katero je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe o prešolanju, vlaga pritožbo predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da sklep ni dovolj obrazložen, s čimer je poseženo v njeni ustavni pravici do enakega varstva pravic in učinkovitega pravnega sredstva. V sklepu ni razlogov, zakaj sodišče sprejema mnenje CSD. Mld. A. A. v postopku niso bile omogočene procesne pravice, kot mu jih nudi zakonodaja, ni jasno, ali so ga strokovni delavci centra poučili, da se mu ni treba opredeljevati in izražati svojega mnenja, v postopek ni bil vključen psiholog, obrazložitev CSD pa vsebinsko ni preverljiva, saj iz nje ne izhaja, kdo je bil poleg C. C. na razgovoru še prisoten. Predlagateljica meni, da mnenje CSD ni v celoti odraz otrokovega doživljanja, in predlaga postavitev izvedenca psihološke stroke. Nerazumljive so navedbe, da odločitve sodišča niso zamajale trditve o preteklih nasilnih ravnanjih nasprotnega udeleženca. Predlagateljica vztraja, da je bil sin prisoten pri nasilnih ravnanjih, ki so bila usmerjena vanjo, prav tako je videl, kako nasprotni udeleženec razgraja in razbija predmete v stanovanju. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, čeprav kažejo, da nasprotni udeleženec sinu ne nudi varnega in stabilnega okolja in da je mld. A. A. žrtev družinskega nasilja. Starši nasprotnega udeleženca predlagateljico prikazujejo v slabi luči in otroka psihično obremenjujejo, do česar se sodišče prav tako ni opredelilo ter ji je s tem kršilo pravico do enakega varstva pravic in do učinkovitega pravnega sredstva. Iz mnenja CSD ne izhaja, da bi A. A. želel ostati v osnovni šoli v K., saj je povedal, da bi se lahko prilagodil tudi na spremembo šole v M., kjer že ima nekaj prijateljev. Sodišče v tej smeri dejanskega stanja ni presojalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter izda začasno odredbo o prešolanju otroka.

3. Na pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Udeleženca sta starša enajstletnega A. A., ki obiskuje 6. razred osnovne šole v K. Po preselitvi predlagateljice v B. je med njima odprto vprašanje kraja nadaljnjega šolanja. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj (151. člen DZ) in je tudi tesno povezano z vprašanjem, komu bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo.

6. Vendar za izdajo začasne odredbe ne zadošča le, da se nanaša na vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, a se starša o njem nista uspela sporazumeti, temveč mora biti v postopku verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). To pa je takrat, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo zaradi ravnanj staršev utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju ali razvoju (157. člen DZ). Izkazane morajo biti torej okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda za otrokovo zdravje in razvoj, zaradi katerih ni mogoče čakati do pravnomočnosti odločbe1. Da bi takšno okoliščino predstavljalo nadaljevanje šolanja na osnovni šoli, ki jo ml. A. A. obiskuje že šesto leto in je pri tem zelo uspešen, predlagateljica ni izkazala in tej dokazni oceni pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 7. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na mnenje CSD, Enota K., ki je opravil razgovor z obema udeležencema in mld. A. A., pridobilo pa je tudi mnenje otrokove razredničarke. CSD je strokoven organ, ki ima v postopkih zaradi varstva koristi otrok zakonska pooblastila, med drugim tudi za izdelavo svetovalnega mnenja, ki ga oblikuje na podlagi opravljenih razgovorov s starši in otroci, če so ti sposobni izraziti svoje mnenje. Po določilu 108. člena ZNP-1 navedbe centra v predlogu, mnenju in drugih pisanjih štejejo za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje, zato v tej fazi postopka postavitev izvedenca psihološke stroke ni bila potrebna in je pritožbena graja opustitve izvedbe tega dokaza neutemeljena. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta strokovni delavki centra razgovor z mld. A. A. izvedli v skladu s strokovnimi smernicami, pri čemer sta ugotovili otrokovo stisko in željo, da bi ugajal obema staršema. Nasprotne posplošene pritožbene navedbe, da so bile mld. A. A. (domnevno) kršene njegove procesne pravice in da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj mnenju pritrjuje, dvoma v zaključke centra ne vzbujajo.

8. Za zaključek, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, pa niti ni bistveno, kaj je o izbiri šole in možnosti prilagoditve povedal mld. sin udeležencev, temveč da sodišče ni ugotovilo obstoja okoliščin, ki bi ga ogrožale, če predlogu za prešolanje ne bi bilo ugodeno. Sodišče ni prezrlo trditev predlagateljice o preteklih nasilnih ravnanjih nasprotnega udeleženca2, a jih v zvezi s predlagano začasno odredbo, ki se nanaša na prešolanje, ni štelo za odločilna. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki ob tem dodaja, da sta bila udeleženca do preselitve predlagateljice v drugo regijo sporazumna, da sin preživi približno polovico časa pri vsakem od njiju, in so tudi v tej luči pritožničine sedanje navedbe o ogrožujočih razmerah, ki naj bi jim bil A. A. izpostavljen pri očetu ter njegovih starših, tendenciozne ter malo verjetne.

9. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da mld. sin udeležencev v dosedanji šoli ne doživlja stisk, saj je pri pouku uspešen, ima svoj krog prijateljev, aktiven pa je tudi pri izvenšolski dejavnosti rokometa, ki ga zelo rad obiskuje, pogoji za nujno intervencijo z začasno odredbo po predlogu predlagateljice niso izpolnjeni. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da je vožnja od predlagateljičinega novega doma do šole, v dnevih, ki jih preživlja pri njej, za otroka naporna, enako naporna bi bila tudi vožnja iz K. do predlagane Osnovne šole Y, v dnevih, ki jih sin preživlja pri očetu. Zgolj sama oddaljenost, ki ni nepremagljiva, torej v fazi izdaje začasne odredbe ne more biti odločilna, bo pa pomembna pri sprejemu končne odločitve o prešolanju, ko bo sodišče odločilo tudi, kateremu od staršev bo otrok zaupan.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. 11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče zaradi narave postopka z začasno odredbo pridržalo za končno odločbo. Sodišče bo o njih odločilo v okviru celovite presoje po prostem preudarku, kot to določa drugi odstavek 55. člena ZNP-1. 1 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-410/01, sklepe VSL IV Cp 1106/2018, IV Cp 1740/2018, IV Cp 83/2020, IV Cp 2006/2020 in druge. 2 Do njih se je opredelilo v 17. točki sklepa v okviru odločanja o stikih, pri čemer jih ni zaznalo kot ogrožujoče, je pa izrecno pojasnilo, da bo ugotavljanje boljših starševskih kapacitet predmet nadaljnjega postopka.