Jedro

Odločitev o tem, da sodišče ne izvede enega od predlaganih dokazov ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, v obravnavanem primeru pa tudi ni prišlo do kršitve na področju dejanskega stanja. Izvedba tega dokaza na odločitev namreč ne bi mogla vplivati (tudi, če bi se izkazalo, da so vse trditve pod točko 1 tožbe, resnične).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici škodo v znesku 306.630,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.2000 ter znesek 407.575,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2000 do plačila (točka 1 izreka), tožnici pa naložilo, da mora povrniti toženki pravdne stroške v višini 7.500,00 SIT (točka 2 izreka).

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje pri tem pa odredi, da se nova obravnava opravi pri drugi sodnici, podrejeno, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Najprej navaja, da sodišče ni sledilo napotilom višjega sodišča, ki je na pritožbo tožnice že razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Sodišče ni zaslišalo tožnice, kljub temu da je bil ta dokaz predlagan in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poleg tega je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, saj sodba nima razlogov, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi in med vsebino izjave priče. Tako sodišče zatrjuje, da je prepričano, da ravnanje M.T. ni bilo protipravno, kar med drugim pomeni, da ni dajala zavajajočih izjav tožnici, saj je šlo za postopek, ki je bil tožnici poznan. Takšna ugotovitev sodišča pa ni skladna z vsebino izjave priče T. Pri tem sodišče prezre še dejstvo, da je tožnica prišla do T. pred potekom zavarovalne police, zato so razlogi, ki jih sodišče navaja v nadaljevanju sodbe o tem, da bi morala tožnica sama skrbeti za svoje lastne interese in pravočasno obnavljati police.... povsem v nasprotju z dejstvi, ki so navedena v listinah in zapisnikih narokov. Sodišče v ponovljenem postopku ni sledilo napotilom višjega sodišča glede ugotavljanja dejanskega stanja in v ponovljenem postopku ni zaslišalo tožnice kot stranke, ki bi lahko izpovedala glede odločilnih dejstev za konkretno pravdo. Tožnica bi sodišču lahko povedala kdaj, komu in na kakšen način je izrazila voljo za podaljšanje spornega zavarovanja, kakšen je bil njen namen, ko se je o veljavnosti zavarovanja prepričala pri pooblaščenki toženke, ali je od toženke prejela dopis o prenehanju zavarovanja, kako je potekalo kolektivno kasko zavarovanje v I., kako so se plačevale premije in druge pomembne okoliščine tega primera. Sodišče je tudi napačno presodilo listino, na katero je oprlo svojo odločitev (potrdilo I. z dne 05.12.2000, priloga A2 spisa). Iz omenjene listine se sodišče sklicuje samo na navedbe, ki jih citira "ker sem smatrala, da ima gospa A. samo obnovo stare police brez prekinitve, sem ji zagotovila, da je avto zavarovan še naprej". Že iz omenjenega citata izhaja, da je bilo tožnici zagotovljeno, da ima sklenjeno zavarovanje. Ali je bilo smatranje pooblaščenke toženke napačno, pa ne more biti v škodo tožnice. V omenjeni listini je sodišče prezrlo tudi navedbe, da je tožnica po zagotovilu pooblaščenke toženke pričakovala, da bo zavarovalnica poslala polico v podaljšanje pooblaščenki tako, kot je to bilo običajno in bo tako zavarovanje podaljšano avtomatično. Sodišče pri presoji dejanskega stanja ni upoštevalo dokazov, da je tožnica tudi v spornem času zavarovanja plačevala zavarovalne premije kot to izhaja iz potrdila I. z dne 05.12.2000. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, prav tako pa je glede dejanskega stanja na podlagi dokazov v spisu napravilo napačen sklep in ocenilo, da je tožnica zavestno pristala na to, da vozilo v spornem obdobju ni bilo kasko zavarovano, kar pa zagotovo ne drži in tudi iz spisa to ne izhaja. Glede odgovornosti toženke v skladu z določili 170.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je potrebno povedati, da gre v tem primeru za poostreno krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom in da bi morala toženka dokazati, da je bilo ravnanje pooblaščenke v danih okoliščinah pravilno. Toženka tega ni dokazala oziroma tega sploh ni skušala dokazati. Iz že zbranih dokazov izhaja, da je pooblaščenka tožnici zagotovila, da je zavarovanje sklenjeno. Najmanj kar bi bilo za pričakovati od pooblaščenke je, da pozna zavarovalne pogoje, zato bi ona morala biti tista, ki bi tožnico opozorila na določila 10.čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, ne pa, kot to zmotno navaja sodišče, da bi ta določila morala biti znana tožnici. Tožnici ni bil znan in ji tudi ni mogel biti znan obseg pooblastil pooblaščenke toženke, obseg pooblastil pa je določen v 906.čl. ZOR. Pooblaščenka je glede na določila omenjenega 906.čl. ZOR bila napram tožnici pooblaščena za sklepanje zavarovalne pogodbe. Tožnica je zadostno poskrbela za svoje interese in pravočasno obnovila polico, ko se je pri pooblaščenki toženke pozanimala, ali je polica še veljavna in dobila ustrezno zagotovilo, prav tako pa je tožnica s plačevanjem zavarovalnih premij nedvoumno izkazala svoj interes in namene. Ravnanje pooblaščenke toženke ne kaže na ravnanje, ki bi ga bilo za pričakovati od strokovno usposobljenih oseb toženke. Ravnanje pooblaščenke toženke ni bilo takšno, kot je bilo v danem primeru potrebno in primerno, zato se toženka v konkretnem primeru ne more razbremeniti odgovornosti za svoje delavce. Sodišče je napačno uporabilo določila 170.čl. ZOR in s tem povezano dokazno breme.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pri sojenju ni zagrešilo niti očitanih niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (te so naštete v 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je imela tožnica sklenjeno kasko zavarovanje po polici št. 2-38943 za čas enega leta od 22.05.1998 do vključno 22.05.1999 ter da je bilo tožničino vozilo poškodovano dne 25.05.1999, torej v času, ko tožnica ni imela kritja. Novo zavarovanje je namreč sklenila 10.06.1999 za čas do 10.06.2000. Sporno pa je, ali je toženka odgovorna za škodo, ki naj bi jo tožnici s svojim malomarnim delom povzročila poverjenica toženke v S. (kjer je zaposlena tožnica). Tožnici, ki je želela ponovno skleniti kasko zavarovanje in se je pred potekom zavarovanja obrnila nanjo, naj bi zagotovila, da je njeno vozilo nepretrgano kasko zavarovano, ker plačuje letno premijo v obrokih. Sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo tudi, da je tožnica sklenila zavarovanje na šalterju toženke (in torej ne s posredovanjem poverjenice), da M.T. s tožničino polico ni razpolagala in da tožnici ni dajala zavajajočih izjav je zaključilo, da njeno ravnanje ni bilo protipravno, da niso podani elementi civilnega delikta in je zato tožbeni zahtevek zavrnilo. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se strinja tudi pritožbeno sodišče. Najprej je potrebno odgovoriti na očitke v zvezi s postopkovnimi kršitvami. Kršitev iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP ni podana. Zatrjevanih nasprotij med razlogi sodbe in vsebino izjave priče M.T. pritožbeno sodišče ni zasledilo, neutemeljeni pa so tudi pavšalni očitki, da sodba nima razlogov. Sodba ima jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in je zato zmožna preizkusa. Tudi kršitev iz 1.odst. 339.čl. ZPP ni podana. Odločitev o tem, da sodišče ne izvede enega od predlaganih dokazov ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, v obravnavanem primeru pa tudi ni prišlo do kršitve na področju dejanskega stanja. Izvedba tega dokaza na odločitev namreč ne bi mogla vplivati (tudi, če bi se izkazalo, da so vse njene trditve pod točko 1 tožbe, v zvezi s katerimi je bilo predlagano njeno zaslišanje, resnične). Pri tem pritožbeno sodišče ne more mimo njene pritožbene navedbe, da bi tožnica, če bi bila zaslišana, lahko odgovorila tudi na vprašanje, ali je od toženke prejela dopis o prenehanju zavarovanja. To je namreč tožnica sama zatrjevala v tožbi (da je bila pred iztekom zavarovanja s strani toženke obveščena, da ji poteče kasko zavarovanje), te navedbe pa za toženko niso bile sporne, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je bila o tem obveščena. Pritožba tudi ni omajala dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je celovita in prepričljiva, tista, ki jo ponuja pritožba, pa teh lastnosti nima. Listina z dne 05.12.2000 je bila pravilno ocenjena, da je iz nje razvidno, da je tožnica plačevala premijo tudi v spornem obdobju, pa sploh ne drži. Tudi ni res, da je sodišče napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Ker gre za odškodninski spor, so morale biti med postopkom ugotovljene vse običajne predpostavke civilnega delikta, nedopustno ravnanje, obstoj škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo, kar vse mora dokazati tožnik ter odgovornost (krivda) povzročitelja škode (dokazno breme v zvezi s tem je na strani toženke). Dokazno breme za dokazovanje prvih treh elementov je torej na strani tožnice. Ona je tista, ki bi morala prepričati sodišče, ne le, da ji je nastala neka škoda, temveč da ji je ta škoda nastala prav zaradi protipravnega ravnanja M.T. (torej, da je škoda v vzročni zvezi z ravnanjem M.T., ki je protipravno). Tega pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspela storiti. Odločilno je, da je bilo sklenjeno zavarovanje za določen čas (do 22.05.1999) in da je bila s strani toženke pred potekom zavarovanja o tem obveščena, zato je nepomembno, kaj ji je v zvezi s tem rekla T.. Ravnanje obeh (tožnice in T.) je bilo s strani prvostopenjskega sodišča pravilno ovrednoteno. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).