Jedro

Zamudna sodba po ZPP predpostavlja, da sodišče ob izdaji te sodbe razpolaga le s tožbo, saj tožena stranka na tožbo ni odgovorila (318. člen ZPP). Po ZDSS-1 pa lahko sodišče izda zamudno sodbo tudi, če tožena stranka na tožbo odgovori (oz. celo, če obe stranki z vlogami svoje navedbe še dodatno izpolnita), a ne pride na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo (1. odstavek 28. člena ZDSS-1), saj se v tem primeru šteje, da tožena stranka ni podala odgovora na tožbo. Zato sodišče v individualnem delovnem sporu pri presoji pogojev za izdajo zamudne sodbe ni vezano le na dejstva, navedena v tožbi, ampak lahko izhaja tudi iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v kasnejših pripravljalnih vlogah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 5.11.2002, 20.11.2002 in 22.1.2003 o razporeditvi tožnika in toženi stranki naložilo, da tožnika razporedi nazaj na delovno mesto "vodja prometne operative v DE Ptuj" ter mu izplača prikrajšanje pri plači za čas od 1.12.2002 do dneva razporeditve na delovno mesto "vodja prometne operative v DE Ptuj", skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega izplačila, t.j. od 18. v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh. Toženi stranki je tudi naložilo, da plača tožniku stroške postopka v višini 108.247,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uvodoma uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Najprej navaja, da se v tožbi tožnik ne sklicuje na razloge, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe, temveč je pri tem povzelo navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 22.8.2003. Izhajalo je torej iz navedb, ki niso tožbene navedbe. Tožnik ni predložil podjetniške pogodbe tožene stranke, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, določbe te pogodbe pa tudi niso splošno znane. Nadalje prereka tožnikove navedbe o trajanju prevoza na delo in z dela in v spis prilaga kartografski posnetek poti iz Maribora v Majšperk in nazaj. Trdi, da čas potovanja z javnim prevoznim sredstvom ne znaša 4.10 ure, temveč mnogo manj, kar na drugi strani pomeni, da utemeljenost zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da sodišče ob izdaji zamudne sodbe ne preizkuša resničnosti dejanskih trditev v tožbi, temveč ugotavlja le, ali iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka. V konkretni zadevi tožbene navedbe niso v nasprotju s predloženimi dokazi oz. listinami. Sklicuje se tudi na Kolektivno pogodbo za cestni potniški promet Slovenije (Ur.l. RS št. 32/98), ki v 14. čl. določa, da delavca ni mogoče razporediti iz kraja v kraj brez njegove privolitve tudi v primeru, če traja pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot 3 ure. Tožnik bi presegel ta čas, sicer pa tožena stranka v svojem izračunu v pritožbi ne upošteva časa, ki bi ga porabil za čakanje na prestop iz enega avtobusa na drug avtobus, saj direktne povezave med Majšperkom in Mariborom ni.

V nadaljnji pripravljalni vlogi tožena stranka prereka navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo in navaja, da tožnik glede časa vožnje ni predložil nobenih dokazov ali voznih redov in ni izkazal, da uporablja storitve avtobusnega prevoza, saj ni predložil nobenih vozovnic.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe 1. odst. 84. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004), ki za postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, določa, da se nadaljuje po določbah tega zakona (če ni v tem členu določeno drugače). Tožba je bila vložena 11.3.2003, odgovor na tožbo 23.4.2003 ter nato še pripravljalna vloga tožnika 22.8.2003 (ki je bila toženi stranki vročena 15.9.2005). Poravnalni narok je bil razpisan za 1.6.2005, torej že po določbah ZDSS-1, kar je imelo zaradi izostanka tožene stranke iz poravnalnega naroka v skladu s 1. odst. 28. čl. ZDSS-1 za posledico, da je sodišče izdalo zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo. Pri izdaji zamudne sodbe se sodišče prve stopnje res ni oprlo na navedbe tožnika v tožbi, temveč je uporabilo le tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi v zvezi z nezakonitostjo razporeditve po izpodbijanih sklepih, ker tožnikova pot na delo in z dela traja več kot tri ure.

Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe izhajati le iz navedb v tožbi, ne pa tudi v pripravljalni vlogi, so neutemeljene. 1. odst. 28. čl. ZDSS-1 v tem primeru res napotuje na pogoje za zamudno sodbo, ki izhajajo iz Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004), konkretno iz določbe 318. čl. ZPP. Vendar pa je koncept zamudne sodbe po ZPP nekoliko drugačen kot po ZDSS-1. ZPP namreč pri zamudni sodbi izhaja iz tega, da tožena stranka ne odgovori na tožbo, ZDSS-1 pa omogoča izdajo zamudne sodbe celo v primeru, ko tožena stranka odgovori na tožbo, ko stranke dopolnijo svoje tožbene navedbe v pripravljalnih vlogah, ali celo, ko jim to naloži sodišče samo (glede na določbo 25. čl. ZDSS-1), vendar kljub tem vlogam tožena stranka ne pride na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo. ZDSS-1 za razliko od ZPP v 39. čl. določa tudi postopek za odpravo nesklepčnosti tožbe v primeru, če tožena stranka na tožbo delavca ne odgovori, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Ob nekoliko drugačnem konceptu izdaje zamudne sodbe in možnosti izdaje te sodbe kljub odgovoru na tožbo (in dodatnim vlogam), zato ni mogoče upoštevati zgolj določb ZPP o tem, da bi bilo mogoče ob izdaji zamudne sodbe upoštevati le dejstva, ki jih tožnik - delavec navede v tožbi, temveč tudi dejstva, ki jih navede v kasnejših vlogah, in so bile tudi vročene toženi stranki. Zamudna sodba po ZPP skratka predpostavlja, da sodišče ob izdaji te sodbe razpolaga le s tožbo, nasprotna stranka pa na tožbo ne odgovori, medtem ko je po ZDSS-1 situacija lahko drugačna - tožena stranka že odgovori na tožbo, tožnik dopolnjuje svoje tožbene navedbe (enako tudi tožena stranka), do zamudne sodbe pa kljub temu pride, ker se tožena stranka ne udeleži poravnavnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo. Glede na to sodišče v individualnem delovnem sporu pri presoji pogojev za izdajo zamudne sodbe ne more biti vezano le na dejstva, ki so navedena v tožbi, temveč lahko izhaja tudi iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v kateri od kasnejših pripravljalnih vlog. Tožbene navedbe skratka ne morejo biti zgolj navedbe, ki se nahajajo v tožbi, temveč tudi navedbe v kasnejših pripravljalnih vlogah.

Sicer pa s temi navedbami tožnik praktično le dopolnjuje oz.

popravlja svoje tožbene navedbe in jih je zato mogoče šteti tudi kot tožbene navedbe.

Iz zgornjih pojasnil izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe lahko utemeljeno oprlo na tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi, ki je bila tudi vročena toženi stranki.

Za izdajo zamudne sodbe je med drugim bistveno, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče ob pogojih za zamudno sodbo ne preverja navedenih dejstev, saj pred izdajo zamudne sodbe tudi ne izvaja dokaznega postopka. Bistveno je, da so relevantna dejstva v tožbi (oz. v konkretnem primeru v pripravljalni vlogi) navedena in da ne obstaja nasprotje med temi dejstvi in dokazi, ki bi jih predložil sam tožnik, ali splošno znanimi dejstvi. V konkretni zadevi tega ni zaslediti. Zamudno sodbo je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno oprlo na tožbene navedbe o tem, da pot tožnika na delo in z dela traja več kot 4 ure. Nasprotne pritožbene navedbe dejansko predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za izpodbijanje zamudne sodbe (2. odst. 338. čl. ZPP). Zato so te pritožbene navedbe in navedbe v odgovoru na tožnikov odgovor na pritožbo v prvi vrsti celo nerelevantne in jih pritožbeno sodišče ni moglo in smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo tudi na tožnikove navedbe, da bi razporeditev iz kraja v kraj, ki zahteva vožnjo na delo in z dela v trajanju več kot 4 ure, nasprotovala

18. čl. podjetniške KP tožene stranke, sicer pa s tem v zvezi tožnik v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja tudi na 14. čl. Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije, ki med drugim določa, da delavca ni mogoče razporediti iz kraja v kraj brez njegove privolitve v primeru, če traja pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot 3 ure. Pravna podlaga za razporeditev iz kraja v kraj torej nesporno izhaja že iz panožne kolektivne pogodbe, zaradi česar je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je razveljavilo izpodbijane sklepe.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožena stranko s pritožbo in posebno pripravljalno vlogo, s katero odgovarja tožnikovemu odgovoru na pritožbo, ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da v konkretnem sporu ne dopusti revizije, saj razlogi za to niso podani glede na določbo 32. čl. ZDSS-1, v povezavi s 5. tč. 31. čl. ZDSS-1.