Jedro

Tožnikova pravica do sodelovanja v dokaznem postopku je kršena, če tožena stranka pri odločanju o zavrnitvi subsidiarne zaščite ne upošteva aktualnih poročil o stanju v izvorni državi, ki jih je tožnik predložil pred izdajo odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo št. 2142-143/2014/22 (1312-10) z dne 7. 2. 2017, s katero je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila drugo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da je tožena stranka pristojna za obravnavo tožnikove prošnje. Če pa bo v ponovljenem postopku ugotovila, da to odgovornost sprejema Norveška, bo morala izdati sklep po Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev; v nadaljevanju Uredba Dublin III). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presodilo, da je izpodbijana odločba nejasna v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za priznanje statusa begunca. Tožena stranka je namreč tožnikovo splošno verodostojnost presojala le glede na neskladje v izjavah o kraju in času usmrtitve očeta in strica, ni pa upoštevala zunanje konsistentnosti, nanašajoče se na tožnikov opis prisotnosti talibanov v provinci Kunduz in poskuse nasilne rekrutacije njegovega očeta in strica. Tožnik tudi ob podaji druge prošnje ni imel možnosti pojasniti razlike v navedbah o kraju usmrtitve očeta in strica. Navedeno neskladnost je pojasnil šele na osebnem razgovoru, ko je bil z njo seznanjen in ko so bile njegove izjave enake kot ob podaji druge prošnje. Glede na to, da iz zapisnika ob podaji prve prošnje ni razvidno, da bi mu bil prebran, tožnik ni mogel opozoriti na nepravilno prevajanje svojih izjav. Zato sodišče prve stopnje ni sledilo dokazni oceni tožene stranke, pri čemer se navedeno nanaša tudi na razlike v tožnikovih izjavah glede zakonskega statusa s Simo Moradi. Ne glede na navedeno pa se je sodišče prve stopnje strinjalo z dokazno oceno tožene stranke, da tožnik ne izkazuje razlogov za preganjanje, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

3. V zvezi s statusom subsidiarne zaščite je sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka ni presojala stopnje nediskriminatornega nasilja v Kabulu. Uporabila je namreč poročila iz leta 2012 in 2015, čeprav so bila v času izdaje odločbe objavljena novejša poročila, ki kažejo na slabše stanje v letu 2016. Prav tako ni upoštevala ustaljene sodne prakse v zvezi z notranjo zaščito. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, katere informacije je tožena stranka pridobila v zvezi z izvajanjem projekta prostovoljnega vračanja tujcev iz Slovenije, pri čemer ne drži njeno stališče, da je od prosilca odvisno, ali bo sprejel ponujeno pomoč. Zato obstaja dvom, ali tožniku v primeru vrnitve grozi resna škoda. Glede na navedeno je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, kršila načelo zaslišanja strank in nepopolno ugotovila dejansko stanje.

4. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Meni, da je glede na določbe Uredbe Dublin III Republika Slovenija odgovorna država članica, zaradi česar nasprotuje napotkom sodišča prve stopnje v zvezi s pristojnostjo za obravnavo druge tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Trdi, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni predlog, saj je tožnik le pavšalno nasprotoval dokazni oceni tožene stranke glede njegove splošne verodostojnosti. Pritožnica še meni, da neskladnosti v tožnikovih izjavah niso posledica nepravilnega prevajanja ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi in tožbo zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. V odgovoru na pritožbo je tožnik navedel, da med strankama ni sporno, da sodno varstvo v konkretni zadevi zagotavlja 70. člen ZMZ-1. Sicer pa pritožnica ni izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z informacijami o izvorni državi in nezakonitostjo odločbe glede pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Kot izhaja iz dejanskega stanja zadeve, se v predmetnem postopku pred pritožnico ni odločalo o določitvi pristojne države članice na podlagi postopkov, predvidenih z Uredbo Dublin III, ampak o priznanju mednarodne zaščite na podlagi odločitve Republike Slovenije,1 da obravnava tožnikovo prošnjo2. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ima tožnik v obravnavani zadevi pravico do sodnega varstva skladno z določbami 70. člena ZMZ-1,3 kar med strankama očitno ni sporno.4 Glede na navedeno niso odločilnega pomena nadaljnji razlogi sodbe in pritožbene navedbe v zvezi z morebitno odgovornostjo Norveške za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zaradi groženj talibanov, ki so ga novačili ter ubili njegovega očeta in strica.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pritožničino odločitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa begunca, ugotovilo napake v dokazni oceni tožnikove verodostojnosti.5 Kljub takemu stališču je v nadaljevanju sledilo utemeljitvi upravnega akta in upoštevajoč poročila o stanju v Afganistanu presodilo, „da je premalo verjetno, da bi talibani tožniku sledili v Kabul in se mu tam maščevali“.6 Zato po presoji sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ni izkazano preganjanje zaradi tožnikovega političnega prepričanja in njegove pripadnosti posebni družbeni skupini in torej tudi ne pogoji za status begunca iz teh razlogov. Zaradi navedenega torej ni bistvenega pomena za odločitev niti pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo s tožbo postavljene okvire odločanja glede presoje tožnikove splošne verodostojnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).7

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nadaljnji razlogi izpodbijane sodbe ne temeljijo le na presoji o vprašljivi razumnosti pričakovanja, da se bo tožnik naselil v Kabulu,8 ampak tudi na predhodni ugotovitvi, da pritožnica pri odločanju o zavrnitvi subsidiarne zaščite zaradi možnosti notranje zaščite v Kabulu ni upoštevala aktualnih poročil o tamkajšnjem stanju (varnostnem9 in glede socialno-ekonomskih razmer10), ki jih je tožnik predložil pred izdajo odločbe.11 Navedeni presoji sodišča prve stopnje in s tem povezanim tožbenim navedbam12 pritožnica ne oporeka. To pa pomeni, da je bila kršena tožnikova pravica do sodelovanja v dokaznem postopku, kar je eden od elementov pravice do izjave v postopku, vsebovane v 22. členu Ustave.13

11. Glede na navedeno kršitev in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).14 1 Pritožnica je kot pristojni organ (7. točka 2. člena ZMZ-1) odločala v postopku za priznanje mednarodne zaščite (49. člen ZMZ-1). 2 "Prošnja" je prošnja za mednarodno zaščito, s katero državljan tretje države ali oseba brez državljanstva zaprosi za zaščito po tem zakonu (6. točka 2. člena ZMZ-1). 3 Postopek priznanja mednarodne zaščite se začne kot upravni postopek, sodno varstvo pravic, obveznosti oziroma pravnih koristi, v katerih je v upravnem postopku odločeno, pa je zagotovljeno v upravnem sporu. S tem je spoštovana tožnikova pravica iz 23. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. 4 Tožnik se v odgovoru na pritožbo strinja z odločitvijo Republike Slovenije, da obravnava njegovo prošnjo. 5 Obširne razloge je sodišče prve stopnje navedlo v točkah od 94. do 112. 6 Glej 113. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Iz tožbe je sicer razvidno, da je tožnik ugovarjal pritožničini presoji o neizpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca, saj trdi, da je do nasprotij v izjavah pri podaji prve in druge prošnje za mednarodno zaščito prišlo zaradi nepravilnega prevajanja. Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v tožbenih navedbah imelo dovolj podlage za presojanje pravilnosti in zakonitosti pritožničine odločitve, da v obravnavanem primeru ni izkazan razlog za preganjanje tožnika po četrti in peti alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. 8 ZMZ-1 v 29. členu določa, da lahko organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje da utrpi resno škodo in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil. Iz navedene določbe izhaja več kumulativnih pogojev za odklonitev mednarodne zaščite, in sicer obstoj varnega kraja (predela) v izvorni državi (varnega za prosilca, ker v njem ne bo izpostavljen preganjanju ali resni škodi), varne in zakonite možnosti prosilčevega potovanja v omenjeni kraj ter razumno pričakovanje, da se bo tam nastanil. 9 117. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 126. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 Iz izpodbijane sodbe (117. točka obrazložitve) je razvidno, da gre za poročila, ki jih je tožnik pritožnici predložil dne 19. 4. 2016 in 19. 12. 2016, torej pred izdajo izpodbijane odločbe dne 7. 2. 2017. 12 Na navedena poročila v zvezi z varnostno situacijo v Kabulu se tožnik sklicuje v okviru tožbenih trditev glede pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. 13 Pravica do dokazovanja odločilnih dejstev za odločitev kot sestavnega dela strankine pravice do izjave je konkretizirana v 146. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. 14 Vrhovno sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava zgolj opozarja na standarde, ki jih je v zvezi s presojo ocenjevanja možnosti notranje zaščite v skladu z 29. členom ZMZ-1 navedlo npr. v sodbi I Up 100/2017 z dne 7. 6. 2017.