Jedro

Za gradnjo enostavnega objekta na zemljišču, ki leži v območju, ki je opredeljeno kot varovalni pas objekta gospodarske javne infrastrukture ali v območju, ki je opredeljeno kot varovano območje, je treba pridobiti soglasje pristojnega organa oziroma službe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje v izreku navedenih kamnitih podpornih zidov, kamnitih ograj, paviljona, rezervoarja za vodo in podzemnega prostora na tam navedenih zemljiščih, vsa k. o. ... Naložila ji je, da takoj po prejemu odločbe ustavi gradnjo teh objektov (1. točka izreka) in da jih v 150 dneh po prejemu te odločbe odstrani ter vzpostavi prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka), toženka pa je še navedla, da stroškov postopka ni bilo (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da obravnavani objekti niso predmet gradbenega dovoljenja št. 351-141/2006/G-07/1 z dne 18. 1. 2007 in da je gradbeni inšpektor ugotovitev o legi in dimenzijah navedenih objektov oprl na zapisnik o inšpekcijskih ogledih oz. pregledih z dne 3. 4. 2012, 4. 4. 2012, 21. 6. 2012 in 26. 6. 2012. Ugotovil je še, da za gradnjo obravnavanih objektov gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno in da je tožnica investitorka teh objektov, ki jih ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za gradnjo katerih gradbeno dovoljenje ni potrebno. Objekti namreč ne izpolnjujejo zahtev iz 1. točke 16. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik). Kot enostavni objekti ne morejo biti opredeljeni niti po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/09 – v nadaljevanju Uredba), ker ne izpolnjujejo zahtev iz 6. in 12. člena te uredbe. Sklicuje se na prvi odstavek 3. člena ZGO-1 in ugotavlja, da gre pri obravnavanem objektu za nelegalno gradnjo, zaradi česar je bilo treba izreči ukrepe, ki jih za tak primer predpisuje ZGO-1 v 152. členu.

V zvezi s tožničino izjavo o sanaciji obstoječih kamnitih zložb je prvostopenjski upravni organ pojasnil, da so bili obstoječi podporni zidovi odstranjeni in namesto njih izvedeni novi kamniti oporni zidovi različnih dolžin in višin in debeline 40 cm. Pojasnil je, da je tudi za nezahtevne objekte treba pridobiti gradbeno dovoljenje in zavrnil tožničino stališče, da gre za enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil pritožbo, med drugim je pojasnil, da je tudi za legalnost gradnje objektov iz pete, osme, petnajste, šestnajste in petindvajsete alineje 1. točke izreka, ki jih Pravilnik sicer uvršča med objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno, treba v skladu z 21. členom Pravilnika predložiti soglasja, saj gre za objekte, ki so grajeni v varovanem območju. Zato naj bi bile brezpredmetne pritožbene navedbe, da bodo objekti po končani gradnji nižji od 1,2 m, kot neutemeljene pa je zavrnil pavšalne in nedokazane navedbe, da je šlo v pretežnem delu le za obnovo oz. vzdrževanje že obstoječih zidov, ter da gre za kamnite zložbe in ne za podporne zidove. Da ne gre za kamnite zložbe, temveč za ograje in kamnite zidove, ki so grajeni z ustreznimi gradbenimi vezivnimi sredstvi, naj bi bilo razvidno tudi iz fotografij, ki so priloge inšpekcijskih zapisnikov. Kot neutemeljen je zavrnil tudi tožničin ugovor o napačni ugotovitvi dejanskega stanja glede paviljona in rezervoarja za vodo.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so se dela v zvezi s postavljanjem zidov pričela izvajati leta 2007 in da so se izvajala do julija 2012, ko so bila ustavljena. Končna višina opornih zidov naj ne bi presegla 1,5 m, v pretežnem delu naj bi bili oporni zidovi celo nižji od 1,2 m. V zvezi s tem se sklicuje na odgovore, ki jih Ministrstvo za infrastrukturo in prostor objavlja na svoji spletni strani. Pritožbeni organ naj teh dejstev ne bi upošteval, čeprav naj bi bila odločilna, saj gre za enostavne objekte, za katere investitor ne potrebuje gradbenega dovoljenja. V zvezi s tem se sklicuje tudi na 120. člen ZGO-1B, saj naj bi z deli začela še pred uveljavitvijo ZGO-1B.

Pritožbeni organ naj bi zanemaril trditev, da je šlo le za obnovo že obstoječih zidov oz. za vzdrževalna dela, ki se lahko opravljajo brez gradbenega dovoljenja. Poleg tega tožnica meni, da niti ne gre za kamnite podporne zidove, temveč za kamnite zložbe, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. Trdi, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bili kamniti zidovi zidani, pritožbeni organ pa se sklicuje na fotografije, ki ji niso bile niti pokazane niti vročene, da bi se do njih lahko opredelila. Zato meni, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah ter dokazih, na katere je inšpekcijski organ oprl svoje odločanje, niti jih ni navedel v svoji odločbi. Tožnica meni, da toženka pri izdaji odločbe ni ugotavljala, ali predmetni kamniti zidovi izpolnjujejo pogoje iz ZGO-1, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot objekte.

Toženka naj bi tudi napačno ugotovila dejansko stanje glede rezervoarja za vodo, saj naj bi šlo v skladu s h. točko 14. člena Uredbe za enostaven objekt – vodno zajetje. Enostaven objekt naj bi bil tudi objekt, poimenovan paviljon, saj naj bi šlo za pomožni kmetijsko gozdarski objekt in sicer za senik iz o. točke 16. člena Uredbe. Pritožbenemu organu očita, da se tudi do teh pritožbenih navedb ni opredelil. Očita mu še, da pri odločanju o pritožbi ni uporabil Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13), ki je stopila v veljavo 9. 3. 2013, in po kateri vsi obravnavani objekti sodijo med enostavne objekte. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za gradnjo obravnavanih objektov ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske, s katerimi je utemeljeno, da bi moral investitor spornih objektov, tj. v izreku navedenih opornih kamnitih zidov in ograj ter paviljona, rezervoarja za vodo in podzemnega prostora, razpolagati z gradbenim dovoljenjem. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa še dodaja: Prvostopenjski inšpekcijski organ je ugotovil, da obravnavani objekti ne morejo biti uvrščeni med enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, ker ne izpolnjujejo zahtev iz 1. točke 16. člena Pravilnika oz. iz 6. člena Uredbe, ki je bila uveljavljena po uveljavitvi ZGO-1B. Drugostopenjski organ pa je to obrazložitev dopolnil še s sklicevanjem na 21. člen Pravilnika, ki je med obveznostmi investitorja enostavnega objekta določal tudi pridobitev ustreznega soglasja za gradnjo takega objekta v varovanem območju. Tako po navedenih določbah Pravilnika kot po 6. členu Uredbe je treba za gradnjo enostavnega objekta na zemljišču, ki leži v območju, ki je opredeljeno kot varovalni pas objekta gospodarske javne infrastrukture ali v območju, ki je opredeljeno kot varovano območje, pridobiti soglasje pristojnega organa oziroma službe. Tudi po 12. členu Uredbe je namreč gradnja enostavnega objekta mogoča le, če so izpolnjeni vsi v tej uredbi določeni pogoji, med katerimi je tudi zahteva po pridobitvi soglasij iz 6. člena. To pomeni, da ne glede na to, ali objekti glede velikosti in oblike izpolnjujejo pogoje za enostaven objekt, jih ne po določbah Pravilnika ne po določbah Uredbe ni dopustno graditi na varovanem območju, če zanje ni pridobljeno ustrezno soglasje.

Da obravnavani objekti ne bi ležali na območju, za katerega bi bilo treba pridobiti ustrezno soglasje, tožnica ne ugovarja. Prav tako ne ugovarja ugotovitvi, da se soglasja, ki jih je predložila, nanašajo na objekte, za katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje št. 351-141/2006/G-07/1 z dne 18. 1. 2007, in ne na objekte, ki so predmet izpodbijane inšpekcijske odločbe. Zato tudi sodišče nima razloga za dvom v pravilnost stališča, da za gradnjo vseh obravnavanih objektov brez gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni vsi predpisani pogoji.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožničino sklicevanje na 120. člen ZGO-1B, saj se tudi na podlagi prvega odstavka tega člena šteje, da imajo gradbeno dovoljenje le tisti nezahtevni objekti, ki so po dotedanjih predpisih izpolnjevali pogoje za gradnjo enostavnega objekta. To pomeni, da za gradnjo objektov brez gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni pogoji niti, če bi šlo za objekte, zgrajene v letu 2007, saj, kot je bilo že povedano, tožnica za gradnjo teh objektov ni predložila soglasij, ki jih je predpisoval že Pravilnik. Prav tako iz istega razloga niso izpolnjeni vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, določeni z Uredbo (četrta alineja 12. člena Uredbe).

Po navedenem v obravnavani zadevi tožničine trditve (tudi če bi bile resnične) glede višine opornih zidov in glede drugih dveh objektov, ki naj bi bila senik in vodno zajetje, niso pravno odločilne, zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da se upravni organ do njih ni opredelil. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožničine pavšalne trditve, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, saj so tožbene navedbe, da je šlo le za vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno, nedovoljena tožbena novota. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Glede na 52. člen istega zakona lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov je razvidno, da tožnik dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je šlo za vzdrževalna dela, v inšpekcijskem postopku ni navajal, niti ni predlagal nobenih dokazov. Iz opredelitve vzdrževanja objekta po 10. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 namreč izhaja, da pomeni vzdrževanje objekta izvedbo del na obstoječem objektu. Tožnica pa dejstva, da bi objekt, na katerem so se izvajala dela, obstajal, v inšpekcijskem postopku ni zatrjevala.

Iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločbe je razvidno (to pa izhaja tudi iz listin v upravnem spisu), da tožnica na poziv inšpekcijskega organa, naj posreduje podatke o obsegu izvedenih gradbenih del, ni odgovorila, da bi šlo za obnovo oz. vzdrževanje obstoječih zidov, temveč: da se oporni zidovi na zemljiški parceli 2811/1, 2811/2 in 2812, vse k. o. ..., izvajajo kot ureditev terase ob uvozu v kompleks, ki po končani gradnji praviloma ne bodo presegali višine 1,5 m; da so oporni zidovi na zahodni strani zemljišč s parc. št. 2810/2, 2805/1, 2805/5, 2805/4, 2805/2, vse k. o. ..., „posledica in nujnost“ izvedbe stabilnosti dostopa proti območju spodnjih teras; da so oporni zidovi ob dovozni cesti s parc. št. 7735 k. o. ..., na parc. št. 2811/3, 2811/2, 2810/1, vse k. o. ..., izvedeni kot sanacija obstoječe kamnite zložbe, ki je bila širine 150 cm, oporni zid pa je zožen na 40 cm. Tudi za oporni zid, ki sega v območje s parc. št. 2810/2 k. o. ..., je navedla, da pomeni smiselno nadaljevanje ureditve okolice. Po opravljenih inšpekcijskih ogledih gradnje in glede na navedene tožničine izjave je tudi po presoji sodišča upravni organ utemeljeno sklepal, da gre za gradnjo novih opornih zidov in ograj ter da morebitni prej obstoječi zidovi niso bili ohranjeni, temveč da so bili odstranjeni in namesto njih izvedeni novi kamniti oporni zidovi. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo pa še ne pomeni, da bi moral inšpekcijski organ dejstvo, ali so podporni zidovi obstajali ali ne, ugotavljati z dokazi, ki jih tožnik v upravnem postopku niti ni predlagal. Tožnica je šele v pritožbenem upravnem postopku trdila, da je obstoječe stare zidove le obnovila, pritožbeni organ pa je te navedbe kot zgolj pavšalne zavrnil. Kljub temu, da gre res le za posplošene trditve, in da kaj več od splošnega zatrjevanja, da so bili oporni zidovi v „pretežnem delu“ le obnovljeni, tožnica tudi v tožbi ne navaja, sodišče meni, da bi moral pritožbeni organ te navedbe prav tako zavrniti kot nedovoljene pritožbene novote (tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP), ker tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da je šlo le za vzdrževanje obstoječih opornih zidov.

Nedovoljena tožbena novota je tudi trditev, da gre v primeru kamnitih podpornih zidov za kamnite zložbe, ki niso objekt po določbah ZGO-1. Tožnica je v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe sicer navajala, da je na parc. št. 2811/3, 2811/2 in 2810/1, vse k. o. ..., izvedena „sanacija“ obstoječe kamnite zložbe, vendar je navajala tudi, da je bila ta zložba širine 150 cm in različnih višin (od 150 cm do 250 cm) ter da je bila deloma porušena, obstoječi oporni zid pa, da je zožen na 40 cm. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe torej ni zatrjevala, da bi gradnja opornega zidu, kot ga je sama poimenovala, pomenila „gradnjo“ kamnite zložbe, za katero naj gradbeno dovoljenje ne bi bilo potrebno, nasprotno, iz povzetka njenih navedb izhaja, da gre za novogradnjo opornega zidu namesto prejšnje kamnite zložbe, ki jo je tožnica tako kot gradnjo drugih objektov utemeljevala z izdanim gradbenim dovoljenjem, za katerega pa je upravni organ ugotovil, da se nanje ne nanaša. Po navedenem bi moral pritožbeni organ tudi te pritožbene trditve zavrniti kot nedovoljene pritožbene novote. Zato na zakonitost izpodbijane odločitve ne more vplivati, da je omenjeno trditev, tj. da gre za kamnite zložbe, med drugim zavrnil tudi s sklicevanjem na fotografije, ki so priloge inšpekcijskih zapisnikov, o katerih naj se tožnica ne bi imela možnost izjaviti. Poleg tega to niti ni bil edini razlog, s katerim je organ zavrnil tožničine pritožbene trditve, da gre za kamnite zložbe, saj jih je najprej zavrnil kot zgolj pavšalne in za katere tožnica ni ponudila nobenih dokazov.

Nezakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe tudi ni mogoče utemeljiti s predpisom, ki je bil uveljavljen po njeni izdaji. Morebitna „zakonitost“ obravnavane gradnje glede na nove predpise bi imela, enako kot pridobljeno gradbeno dovoljenje, lahko vpliv le na morebitni izvršilni postopek.

Ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).