Jedro

Kljub temu, da se nista mogla toženca brez svoje krivde vključiti v novi način zbiranja odpadkov zaradi sporne služnostne poti, se ne moreta izogniti obvezni uporabi storitev javne službe, ki jo za povzročitelje komunalnih odpadkov narekuje Odlok.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (II. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 118058/2008 z dne 12.12.2008 ostane v veljavi v delu, ki toženki nalaga, da mora tožnici v 8 dneh plačati 285,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 12,43 EUR od 19.1.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.2.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.3.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.4.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.5.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.6.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.7.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.8.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.9.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.10.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.11.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.12.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.1.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.2.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.3.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.4.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.5.2008 dalje do plačila, od zneska 12.43 EUR od 19.6.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.7.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.8.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.9.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.10.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.11.2008 dalje do plačila ter ji povrniti 78,09 EUR stroškov izvršilnega postopka.

2. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 127243/2008 z dne 24.12.2008 ostane v veljavi v delu, ki tožencu nalaga, da mora tožnici v 8 dneh plačati 298,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 12,43 EUR od 19.1.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.2.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.3.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.4.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.5.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.6.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.7.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.8.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.9.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.10.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.11.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.12.2007 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.1.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.2.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.3.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.4.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.5.2008 dalje do plačila, od zneska 12.43 EUR od 19.6.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.7.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.8.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.9.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.10.2008 dalje do plačila, od zneska 12,43 EUR od 19.11.2008 dalje do plačila od zneska 12,43 EUR od 19.12.2008 dalje do plačila ter ji povrniti 80,83 EUR stroškov izvršilnega postopka.“.

II. Toženka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici 215,59 EUR stroškov prvostopenjskega postopka in 106,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Toženec mora v 8 dneh od vročitve te sodbe tožnici povrniti 150,87 EUR stroškov prvostopenjskega postopka in 106,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, potem ko je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek zoper toženko za 211,46 EUR in zoper toženca za 207,40 EUR, razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 12.12.2008 zoper toženko in sklep o izvršbi istega sodišča z dne 24.12.2008 zoper toženca še v preostalem delu; v istem obsegu je tudi zavrnilo oba predloga za izvršbo in ustavilo izvršilni postopek. Nazadnje je tožnici naložilo, da mora tožencema povrniti 858,72 EUR njunih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ali spremembo sodbe in ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku. Uvodoma opozarja na nerazumljiv in protisloven izrek izpodbijane sodbe. Ta tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ni bistveno, ali sta bila toženca seznanjena s tem, kje točno morata puščati svoje zabojnike za odpadke. Uporaba storitev gospodarske javne službe, ki jo opravlja tožnica, je obvezna za oba toženca, ki prebivata na območju Občine Bled. Ravnanju s komunalnimi odpadki in plačilu zanje se toženca ne moreta upirati, pač pa morata poskrbeti, da se njuni komunalni odpadki varno odstranijo. Noben predpis ne določa, da bi morala tožnica uporabnike na primeren način obvestiti o določitvi odjemnega mesta, kot ji zmotno pripisuje sodišče prve stopnje. Nasprotno, toženca sta se bila dolžna pozanimati, kam in kako naj odlagata svoje odpadke. Toženca sta vztrajala pri izvajanju storitve odvoza komunalnih odpadkov po sistemu „od vrat do vrat“, torej izpred njune hiše, vendar pot do tam ni bila ustrezna za odvoz smeti. Ker toženca zahtevanega načina odvoza nista zagotovila, bi morala svoje smeti zbirati v vrečkah in jih voziti na odjemno mesto. Uporabnik se določitvi odjemnega mesta ne more upirati. Storitev pobiranja odpadkov je postala sporna šele v letu 2005, sodišče pa se ni vprašalo, kje je bilo staro odjemno mesto, torej kam sta toženca vozila odpadke pred navedenim letom, ko jih tožnica še ni odvažala izpred hiš prebivalcev. Ni dvoma, da sta toženca odpadke imela, zato sta jih bila dolžna zbirati in odlagati na odjemno mesto. Sicer pa sodišče ni ugotovilo, da odjemnega mesta zanju ni bilo. Če ob javni cesti ni bilo dovolj prostora za njune zabojnike, bi lahko tja odlagala smeti v vrečkah, te pa bi lahko vozila tudi na kak drug konec vasi, saj tožnica svojo storitev redno opravlja po celi vasi. Toženca, ki sta tožničine storitve dolžna uporabljati, sta jih dolžna tudi plačati.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB 3 in 45/08) ni podana. Potem, ko sta toženca ugovarjala izdanemu sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine in je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o dovolitvi izvršbe, je moralo sodišče prve stopnje v pravdi odločiti le še o tožničini terjatvi ter sklep o izvršbi, ki tožencema nalaga plačilo te terjatve, bodisi (delno ali v celoti) ohraniti v veljavi, bodisi razveljaviti in v tem obsegu zavrniti tožbeni zahtevek. Za zavrnitev predloga za izvršbo in za ustavitev izvršilnega postopka po navedenem ni bilo nobene podlage, vendar je izrek izpodbijane sodbe kljub temu dovolj razumljiv, da je sodbo mogoče preizkusiti. Jasno je namreč, da je sodišče prve stopnje tožnici s sodbo odreklo pravico do poplačila njene terjatve, kar v pritožbi priznava tudi sama tožnica. Obrazložitev sodbe ni niti pomanjkljiva niti nerazumljiva, saj je sodišče navedlo izčrpne in jasne razloge za svojo odločitev. Ta je resda napačna, vendar ne gre za procesno kršitev, ki bi terjala razveljavitev izpodbijane sodbe, temveč za posledico zmotne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je pri presoji spornega razmerja oprlo na Odlok o načinu opravljanja gospodarske javne službe, zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov ter odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov na območju Občine Bled (Ur. l. RS, št. 39/06), vendar je pri tem preširoko tolmačilo obveznosti, ki jih Odlok nalaga tožnici kot izvajalki javne službe. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe je mogoče povzeti, da je do spora med pravdnima strankama prišlo potem, ko je tožnica začela zbirati odpadke „od vrat do vrat“, toženca pa se v novi način zbiranja odpadkov brez svoje krivde nista mogla vključiti zaradi sporne služnostne poti. Kljub temu se toženca ne moreta izogniti obvezni uporabi storitev javne službe, ki jo za povzročitelje komunalnih odpadkov narekuje 33. člen Odloka. Tako morajo povzročitelji komunalnih odpadkov po 34. členu istega Odloka med drugim ločevati komunalne odpadke in jih odlagati v zabojnike in vrečke, jih dostaviti na prevzemna mesta in plačevati storitve javne službe. Za primer, da cesta, ki vodi do prevzemnega mesta komunalnih odpadkov, ne omogoča dostopa za specialna vozila izvajalca, si mora povzročitelj po 29. členu Odloka v dogovoru z izvajalcem zagotoviti ustrezno število vrečk za zbiranje mešanih komunalnih odpadkov in ločenih frakcij ter jih na dan prevzema dostaviti na prevzemno mesto, ki ga določi izvajalec dostavne službe. Med njegovimi obveznostmi je po 8. členu Odloka tudi redno in pravočasno obveščanje o posameznih aktivnostih opravljanja javne službe na krajevno običajen način. Nikjer v Odloku pa ni predpisano, da mora izvajalec javne službe o določitvi prevzemnega mesta uporabnika posebej obvestiti. Po 16. členu Odloka se prevzemno mesto komunalnih odpadkov določi z vpisom v register prevzemnih mest. Po neprerekani trditvi tožnice gre za javno dostopen register, uporabnik pa se, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, določitvi odjemnega mesta ne more upirati. Pretirana je torej zahteva, da bi morala v obravnavanem primeru tožencema celo pokazati prevzemno mesto, na katerega naj dostavljata komunalne odpadke. Če teh nista mogla oddati drugače, bi jih lahko puščala v vrečkah ob javni cesti, kot jima je ponudila tožnica, ali na prejšnjem prevzemnem mestu, ki sta ga uporabljala, preden je tožnica prešla na novi način zbiranja odpadkov.

7. Toženca se potemtakem plačilu vtoževane terjatve ne moreta uspešno upirati. Njeni višini v pravdi nista obrazloženo oporekala. Da prevzemno mesto, kjer bi lahko oddajala odpadke, zanju sploh ni bilo določeno, tudi nista trdila. Prav tako nista zanikala, da je tožnica opravljala javno gospodarsko službo. Toženca sta bila svoje komunalne odpadke po Odloku dolžna oddajati tožnici. Ob tem dejstvo, da tožnica v spornem obdobju, kot trdita toženca, njunih odpadkov ni odvažala, ne more biti odločilno, če pa jih, kar sama priznavata, nista oddajala.

8. Po navedenem bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava oba izpodbijana sklepa o izvršbi v še spornem delu ohraniti v veljavi. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo.

9. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 2. odstavka 154. člena ZPP. Tožnica je v pravdi deloma uspela, zato ji toženca dolgujeta povračilo sorazmernega dela pravdnih stroškov vključno z izvršilnimi stroški, ki so za vsakega od tožencev po sklepu o izvršbi znašali 137,00 EUR. Upoštevaje delni umik tožbe je tožnica upravičena terjati od toženke 58% navedenega zneska, torej 78,09 EUR, od toženca pa 59%, torej 80,83 EUR. Tudi nadaljnje pravdne stroške je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško in taksno tarifo in sicer za toženko od zneska 285,99 EUR, za toženca pa od zneska 298,32 EUR. Stroške, ki so nastali do sklepa o združitvi postopkov, dolgujeta toženca vsak zase, od tedaj dalje pa od skupnega zneska, torej od 584,31 EUR, in sicer vsak polovico, ker sta tudi zneska, ki ju dolgujeta tožnici iz naslova glavnice, po višini skorajda enaka. Tako odmerjeni nadaljnji pravdni stroški, ki odpadejo na toženko, znašajo skupaj 311,59 EUR, tisti, ki odpadejo na toženca pa 246,87 EUR. Njihova podrobnejša specifikacija je razvidna iz tožničinega stroškovnika. Tudi tožnica zaradi delnega umika tožbe dolguje tožencema povračilo sorazmernega dela stroškov za ugovor zoper sklep o izvršbi, in sicer toženki od zneska 211,36 EUR, tožencu pa od zneska 207,40 EUR. Ti za oba toženca znašajo po 96,00 EUR, obsegajo pa ustrezen del stroškov za sestavo ugovora, sodno takso za ugovor, 2% materialnih stroškov in 20% DDV, kot izhaja iz stroškovnika njune pooblaščenke. Po medsebojnem pobotanju mora toženka povrniti tožnici 215,59 EUR, tožencu pa 150,87 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

10. Ker je tožnica s pritožbo uspela, pa je upravičena tudi do povračila celotnih pritožbenih stroškov. Ti obsegajo takso za pritožbo (72,00 EUR) priglašene stroške za sestavo pritožbe, 2% materialnih stroškov in 20% DDV, skupaj torej 212,00 EUR. Od tega zneska ji vsak toženec dolguje polovico. Toženca sta namreč v tej pravdi navadna formalna sospornika, zato ni pravne podlage za njuno solidarno odgovornost pri povračilu stroškov postopka. Zamudne obresti dolgujeta le od pravdnih in pritožbenih stroškov, ne pa tudi od izvršilnih stroškov, ker jih tožnica v predlogu za izvršbo ni uveljavljala.