Jedro

Sposobnost razsojanja je dejstvo, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Nerazsodnost (nesposobnost razsojanja) mora dokazati tisti, ki se nanjo sklicuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 506,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku navedenega roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nična kupoprodajna pogodba z dne 30. 5. 1995, ki jo je toženec domnevno sklenil z tožnikom za zemljišče parc. št. 5089/1 k.o. ... in da je toženec dolžan izstaviti tožniku primerno listino za vknjižbo lastninske pravice na navedeni nepremičnini na ime tožnika. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da zapis na listini z dne 30. 5. 1995, imenovani prodajna pogodba, ki sta ga podpisala tožnik in toženec in s katero naj bi tožnik tožencu prodal in izročil v posest parc. št. 5089/1 ter del parcel 5089/2 in 5089/3, vse k.o. ..., ni pravno veljavna pogodba, z dodatkom z dne 30. 11. 1995 in kot taka ni nikoli nastala med pravdnima strankama ter je zaradi tega vknjižba toženca kot lastnika parcel št. 5089/1 in 5089/3 k.o. ... neveljavna ter se odreja izbris lastništva toženca na teh dveh parcelah ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje na ime tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal, da v času sklepanja pogodbe ne bi bil sposoben za razsojanje. Pravilen je zaključek, da pogodba ni nična, kar velja tudi za trditev o oderuški pogodbi.

3. Tožnik je vložil revizijo zoper odločitev o podrejenem zahtevku. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja nekaj, kar je v popolnem nasprotju z listinami v spisu in kar je neresnično. Iz mnenja izvedenke dr. T., dopolnitev mnenja ter njenega zaslišanja, nedvomno izhaja, da izvedenka z zelo veliko gotovostjo ocenjuje, da je bila v dneh sklepanja pogodbe in dodatka k pogodbi pri tožniku še podana blodnjava motnja in da po njeni oceni tožnik v obravnavanem času ni bil sposoben izraziti svoje pravno veljavne volje in razumeti pomena sklenjenih pogodb. Ni razumljivo, kako sta sodišči, ki nimata strokovnega znanja, ocenili, da je tožnik lahko razumel pomen pogodb in je lahko normalno izražal svojo voljo, in to na podlagi nekih drugih dokazov. Če bi ostali dokazi zadostovali, sodišče dokaza z izvedencem ne bi potrebovalo. Razlogovanje sodišč je povsem brez veze, saj je strokovnjak ugotovil, da tožnik ni bil prišteven, zato pogodba ni nastala, kar je predmet podrejenega zahtevka. Ob takem je tudi povsem dokazano, da je toženec zlorabil takšno stanje tožnika in mu podtaknil v podpis pogodbe, v kateri je navedena cena, ki je bistveno nižja od realne cene nepremičnine, kar dokazuje subjektivni element oderuštva. Sodišče druge stopnje se s tožnikovo navedbo o prikrajšanju nad polovico vrednosti ni ubadalo. Bistveno je, da se sodišči sploh nista ukvarjali z vprašanjem, ali je sploh prišlo do nastanka sporne pogodbe. Trditve sodišč, da tožnikova blodnjava motnja ni bila usmerjena zoper toženca, so povsem protispisne. Sodišči sta z nezakonitim postopanjem preprečili obravnavanje podrejenega zahtevka glede vprašanja nenastanka pogodbe, kar je kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ustavne pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva. Dejanske ugotovitve na prvi stopnji, to je dejstvo, dokazano z mnenjem in zaslišanjem izvedenke, omogočajo ugoditev podrejenemu zahtevku. Ker ni bilo soglasja volj (12. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju ZOR) pogodba ni nastala.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije, ker tožnik izpodbija podrejeni zahtevek, kjer se dejansko uveljavlja ničnost, o čemer je pravnomočno (in revizijsko neizpodbijano) odločeno že z zavrnitvijo primarnega zahtevka. Prekluzivni rok za izbrisno tožbo po Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK) pa je že zdavnaj potekel. Tožbo v tem delu bi bilo treba zavreči. Podrejeno pa predlaga zavrnitev revizije, saj tožnik nepravilno in zavajajoče povzema vsebino izvedenskega mnenja in vsebino sodb in neutemeljeno trdi, da bi bila prodajna pogodba nična.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Prvostopenjska sodba je bila izdana po uveljavitvi ZPP-D in tožnik odločitve o primarnem zahtevku (vsp 10.432,32 EUR) z revizijo ne izpodbija. Vložil pa jo je zoper odločitev o podrejenem zahtevku (vsp 41.000 EUR), glede katerega je revizija neposredno dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP).

7. Pogodba je sklenjena, ko se stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR), to je, ko svobodno izjavita voljo za sklenitev pogodbe (28. člen ZOR). Predpostavka za sklenitev pogodbe je poslovna sposobnost (56. člen ZOR), poleg nje pa tudi sposobnost razsojanja, to je dejanska sposobnost izjaviti poslovno voljo in razumeti pomen svoje izjave poslovne volje ter pravne posledice, ki jih povzroči. Sposobnost razsojanja je dejanske narave in je odvisna od okoliščin konkretnega primera(1). Tožnik je v svojih navedbah k podrejenemu tožbenemu zahtevku zatrjeval svoje psihične težave v času sklepanja prodajne pogodbe. Trdil je, da zaradi neustreznega duševnega zdravstvenega stanja ni bil sposoben izraziti svoje pravno veljavne volje in razumeti pomena pogodbe. Trdil je, da zato pogodba med pravdnima strankama ni pravno veljavna in kot taka ni nikoli nastala. Vrhovno sodišče ugotavlja, da po ustaljeni sodni praksi(2) izjava volje osebe, ki nima sposobnosti razsojanja, nima pravnih učinkov in je zato pogodba nična. Vprašanje tožnikove sposobnosti razsojanja in s tem povezano vprašanje ničnosti pogodbe je bilo predmet ugotavljanja in odločanja obeh sodišč, zato tožnik v reviziji neutemeljeno trdi, da sta sodišči z nezakonitim postopanjem preprečili obravnavanje podrejenega zahtevka glede vprašanja nenastanka pogodbe(3).

8. Relevantne dejanske ugotovitve obeh sodišč so: - tožnikova volja je bila usmerjena v prodajo nepremičnine; - tožnik je bil v stiski zaradi dolgov in hipoteke na nepremičnini; - v času sklepanja pogodbe in še kasneje je bil tožnik v prijateljskih odnosih s tožencem; - tožnik je nepremičnino izročil tožencu v posest; - tožnik je sodeloval pri parcelaciji in ni nasprotoval, ko je toženec začel z izvajanjem del na kupljeni nepremičnini; - tožnikovo nasprotovanje tožencu se je začelo šele čez nekaj let, ko je prišlo med njima do spora.

9. Poslovna sposobnost je pravno priznana lastnost izjaviti poslovno voljo. Izjava volje poslovno nesposobne osebe nima pravnih učinkov, zato ne povzroči sklenitve veljavne pogodbe in je ta nična. Tožniku poslovna sposobnost ni bila odvzeta. Poleg poslovne sposobnosti pa mora imeti subjekt tudi sposobnost razsojanja, ki je dejanska sposobnost. Sposobnost razsojanja je dejanske narave in je odvisna od okoliščin konkretnega primera(4). Sodišči prve in druge stopnje sta se obširno ukvarjali z vprašanjem nastanka pogodbe in sicer z vprašanjem tožnikove sposobnosti razsojanja, kar je bila (pri podrejenem zahtevku) edina sporna predpostavka za nastanek obravnavane prodajne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo presojo, ki jo je preizkusilo in ji pritrdilo pritožbeno sodišče, da tožnik ni dokazal svoje nerazsodnosti v času sklepanja prodajne pogodbe. Sodišči nista odločali v nasprotju z listinami v spisu oziroma protispisno, kot trdi revizija, saj sta odločali v skladu z metodološkimi napotki 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) na podlagi ocene vsakega in vseh izvedenih dokazov ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Razlogi o nedokazanosti zatrjevane tožnikove nerazsodnosti v času sklepanja pogodbe so dejanske narave, zato po prepričanju revizijskega sodišča številne revizijske trditve, ki nasprotujejo dejanskim ugotovitvam in dokazni oceni, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja in so neupoštevne. Revizija se sklicuje na izvedensko mnenje psihiatrinje dr. M. Ž. T., češ da iz njenih mnenj izhaja, da je z veliko gotovostjo ocenila, da je bila v dneh sklepanja pogodbe pri tožniku podana blodnjava motnja, zaradi česar ni bil sposoben izraziti svoje pravno veljavne volje. Tožeča stranka pri tem prezre, da je psihiatrično izvedensko mnenje le eden od dokazov, ki ga je sodišče pravilno kritično obravnavalo in ocenjevalo v povezavi z ostalimi dokazi. Izvedenci posredujejo sodišču svoje izvide in mnenja, katera dejstva so dokazana pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje dokazov(5). V obravnavanem primeru so ugotovljena relevantna dejstva pripeljala do končnega zaključka, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti tožnikove nesposobnosti za razsojanje v času sklenitve pogodbe. Dokazno breme za to dejstvo pa je bilo na tožniku. Upoštevaje dejanske ugotovitve je zato materialnopravno pravilno razsojeno, da je neutemeljena trditev, da pogodba med pravdnima strankama ni nastala, kar pomeni, da pogodba ni nična in ni podlage za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Kot je bilo že pojasnjeno, pa so neutemeljene tudi vse revizijske trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka.

10. Revizijske trditve v zvezi z oderuštvom in nad polovičnim prikrajšanjem se nanašajo samo na odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, ki ni in ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja, zato revizijskemu sodišču na te trditve ni treba odgovarjati.

11. V skladu z navedenim je Vrhovno sodišče tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Po 165. členu ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških revizijskega postopka. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama krije svoje revizijske stroške, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi revizije. V skladu s 154. in 155. členom ZPP pa mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo, ki jih je Vrhovno sodišče v skladu z Odvetniško tarifo odmerilo na 506,74 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo II Ips 687/2009 z dne 24. 5. 2012 Op. št. (2): Primerjaj sodbe II Ips 13/99 z dne 23. 9. 1999, II Ips 333/2006 z dne 27. 3. 2008 in II Ips 687/2009 z dne 24. 5. 2012 Op. št. (3): Razlogi prvostopenjskega sodišča so na straneh od 21 do 26, razlogi pritožbenega sodišča pa v točkah 5 in 6 drugostopenjske sodbe.

Op. št. (4): Tako sodba II Ips 587/2009 z dne 24. 5. 2012 Op. št. (5): Primerjaj sodbo II Ips 422/2003 z dne 13. 10. 2004