Jedro

Če sodišče glavne obravnave ne prekliče, velja domneva, da prošnji za preložitev ni ugodilo in se mora obdolženec, če ne želi tvegati ostrejših ukrepov za zagotovitev svoje navzočnosti na glavni obravnavi, te tudi udeležiti. V takem primeru je procesni položaj za obdolženca, ki na glavno obravnavo ne pride, enak kot da izostanka ne bi opravičil. Izostanek z glavne obravnave je opravičen le, če ga kot takega oceni sodišče.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega G.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je zoper obdolženega G.M. na podlagi 2. odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredilo pripor, ki začne teči od odvzema prostosti obdolžencu dalje in sme trajati do objave sodbe, vendar ne več kot mesec dni (obdolžencu je bila prostost odvzeta dne 29.01.2004 ob 5.10. uri). Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom obdolženčevo pritožbo zoper sklep o priporu zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega G.M. zaradi "bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve drugih določb kazenskega postopka" vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni ter pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da ta ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 2. odstavku 307. člena ZKP, ki je po vsebini disciplinski ukrep, sme senat (v skrajšanem postopku sodnik posameznik) zaradi zagotovitve obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi odrediti pripor, če se obdolženec, ki je bil v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo. Sodišče pa mora opraviti tudi oceno dopustnosti posega in ugotoviti, ali je poseg sploh nujen in ali obdolženčeve navzočnosti ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji. Načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti je vgrajeno v samo zakonsko normo s tem, da je zakonodajalec predpisal, da pripor na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP lahko traja le do objave sodbe, najdalj pa mesec dni.

Sodišče je tisto, ki presoja, ali je obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna, obdolženčeva dolžnost pa je, da se zglasi na vabilo sodišča. Ocena, kdaj so podani upravičeni razlogi za preložitev glavne obravnave, ni prepuščena strankam, ampak sodišču. Če sodišče glavne obravnave ne prekliče, velja domneva, da prošnji za preložitev ni ugodilo in se mora obdolženec, če ne želi tvegati ostrejših ukrepov za zagotovitev njegove navzočnosti na glavni obravnavi, te tudi udeležiti. V takem primeru je procesni položaj za obdolženca, ki na glavno obravnavo ne pride, enak kot da izostanka ne bi opravičil. Vložnik v zahtevi navaja, da pregled zadeve pokaže, da za pripor dejansko ni nobenih razlogov iz 201. člena ZKP. Ta navedba nima nobene teže, saj pripor zoper obdolženega G.M. na tej podlagi sploh ni bil odrejen. V že deloma navedenem 2. odstavku 307. člena ZKP je namreč izrecno določeno, da se pripor po tej zakonski določbi odredi, kadar za pripor ni nobenega od razlogov iz 201. člena, obdolženec, ki je v redu povabljen, pa se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo.

Vložnik v zahtevi tudi zatrjuje, da je sodišče izpodbijani pravnomočni sklep oprlo na nekakšno sporočilo oškodovanca, ki da je obdolženca na dan glavne obravnave dne 27.10.2003 videl hoditi in voziti se po M. Takega sporočila pa ni mogoče šteti kot dokaz.

Očitno je, da ima vložnik v mislih uradni zaznamek o telefonskem sporočilu, ki ga je oškodovanec A.K. dne 27.10.2003 telefonično posredoval vodji vpisnika Okrajnega sodišča v Mariboru (listovna št. 145 a). Katero kršitev naj bi sodišče storilo s tem, da se je oprlo na vsebino navedenega uradnega zaznamka, ki je dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v formalnopravnem smislu, vsebuje pa relevanten podatek pri odločanju o odreditvi pripora, vložnik sploh ne pove. Zato njegove trditve tudi ni mogoče preizkusiti.

Kolikor pa zatrjuje, da je sodišče preprosto verjelo oškodovancu in da to ne more biti razlog za odreditev pripora, vložnik po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vložnik izpodbija dejansko stanje tudi z navedbo, da se obdolženec ni izmikal glavni obravnavi, kar da je mogoče sklepati na podlagi tega, da je izostanek iz glavne obravnave 27.10.2003 opravičil, prav tako pa da je dne 10.11.2003 poslal pisno opravičilo glede izostanka z glavne obravnave 24.11.2003. Kot je že pojasnjeno, je izostanek opravičen, le če ga kot takega oceni sodišče. Tega pa v konkretni zadevi ni storilo. Zato se pri zatrjevanju te procesne kršitve vložnik ne opira na procesno relevantna dejstva, kot jih je v izpodbijani pravnomočni odločbi ugotovilo sodišče, ampak izhaja iz lastne dokazne presoje.

Nobene teže nima navedba v zahtevi, da obdolženec ni vedel, da je sodišče razpisalo glavno obravnavo za dan 27.11.2003, saj je ta podatek protispisen. Tega dne sodišče sploh ni razpisalo glavne obravnave, ampak je sodnik, potem ko je dne 24.11.2003 sprejel sklep o preložitvi glavne obravnave, odredil obdolženčevo prisilno privedbo na glavno obravnavo dne 17.12.2003. Vložnik v zahtevi tudi ne pojasni, katero kršitev zakona naj bi storilo sodišče prve stopnje s tem, da je zoper obdolženca odredilo prisilno privedbo. Kolikor vložnik zatrjuje, da za odreditev prisilne privedbe ni bilo pogojev, s tem izpodbija zakonitost odredbe, s katero je bila ta odrejena, česar pa glede na vsebino določbe 4. odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati.

Tudi z navedbo, da je imel obdolženec dne 12.12.2003 obvezno operacijo odstranitve OSM materiala ter da je iz dokumentacije razvidno, da je pred tem imel še okužbo v nogi, vložnik ponuja lastno dokazno presojo in izpodbija ugotovitev v napadenem pravnomočnem sklepu, da se je obdolženec očitno izmikal in ni hotel priti na glavno obravnavo. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kakor je že povedano, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Glede na to, da vložnik ostalih kršitev zakona, ki jih zatrjuje v zahtevi, sploh ne obrazloži, je v tem obsegu tudi ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega G.M., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.