Jedro

Zahtevek, da se sklep o razrešitvi kot nezakonit razveljavi, je po vsebini enak zahtevku na ugotovitev, da je sklep o razrešitvi nezakonit, saj gre za enostranski akt pogodbenega razmerja, glede katerega je pomembno zgolj vprašanje, ali je zakonit ali ne. Tožnik ni postavil dva zahtevka oziroma gre le za navidezno kumulacijo, zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je sklep o razrešitvi nezakonit, odločilo o celotnem tožnikovem zahtevku glede izpodbijanega sklepa o razrešitvi z mesta direktorja toženke.

Sodišče ne more reintegrirati nezakonito razrešenega direktorja, saj ne more poseči v pristojnosti ustanovitelja zavoda iz 32. člena ZZ, da imenuje direktorja. Če je razrešitev nezakonita, ima direktor le odškodninski zahtevek, ne more pa doseči, da se delovno razmerje za delovno mesto direktorja nadaljuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sklep toženke št. ... z dne 3. 3. 2022 o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja nezakonit (I. točka izreka), zavrnilo zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 14. 3. 2022 ter zahtevek na nadaljnje trajanje pogodbe o zaposlitvi in plačilo plače (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Odločitev sodišča izpodbija tudi iz razloga, ker ni odločilo o razveljavitvi sklepa o razrešitvi, ampak je zgolj ugotovilo, da je nezakonit. Ker je bila nezakonita razrešitev, je posledično nezakonita odpoved, saj je bila odpoved izključno posledica razrešitve, zato je odpadla podlaga za odpoved. Izrek sodbe je zato sam s seboj v nasprotju. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek glede odpovedi in posledično glede nadaljevanja delovnega razmerja. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj se je postopek vodil glede razrešitve, s tem delom zahtevka pa je uspel. Vprašljivo je opiranje sodbe na oceno članov nadzornega sveta glede izvedbe vseh ciljev projekta.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnika in predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče je pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je izpodbijal sklep o razrešitvi z mesta direktorja, pri čemer je s tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev, da je sklep nezakonit in se razveljavi. Zahtevek, da se sklep o razrešitvi kot nezakonit razveljavi, je po vsebini enak zahtevku na ugotovitev, da je sklep o razrešitvi nezakonit, saj gre za enostranski akt pogodbenega razmerja, glede katerega je pomembno zgolj vprašanje, ali je zakonit ali ne.1 Tožnik ni postavil dva zahtevka oziroma gre le za navidezno kumulacijo, zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je sklep o razrešitvi nezakonit, odločilo o celotnem tožnikovem zahtevku glede izpodbijanega sklepa o razrešitvi z mesta direktorja toženke, drugačne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

7. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila razrešitev tožnika z mesta direktorja nezakonita in je tožnikovemu zahtevku v tem delu ugodilo, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb o vprašljivosti upoštevanja izpovedi članov nadzornega sveta (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, ker je bila nezakonita razrešitev tožnika z mesta direktorja. Delodajalec lahko delavcu na podlagi 2. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ker delavec ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanih na podlagi zakona, zaradi česar ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Skladno z ustaljeno sodno prakso se šteje, da kadar je direktor, ki je v delovnem razmerju, razrešen s funkcije direktorja, s trenutkom razrešitve ne izpolnjuje več pogojev za zasedbo delovnega mesta direktorja iz pogodbe o zaposlitvi, saj je pogoj za opravljanje tega dela podeljen mandat.2 Z razrešitvijo z mesta direktorja preneha mandat za opravljanje te funkcije, posledično je podan razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje tega dela. Na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ne vpliva morebitna kasnejša ugotovitev, da je bila razrešitev s funkcije direktorja nezakonita. Sodišče ne more reintegrirati nezakonito razrešenega direktorja, saj ne more poseči v pristojnosti ustanovitelja zavoda iz 32. člena Zakon o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl.), da imenuje direktorja. Če je razrešitev nezakonita, ima direktor le odškodninski zahtevek, ne more pa doseči, da se delovno razmerje za delovno mesto direktorja nadaljuje.3 Odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved zakonita, čeprav je bil sklep o razrešitvi nezakonit, je pravilna in ni v nasprotju sama s seboj. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP utemeljeno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ker je tožnik uspel le z delom zahtevka, in sicer glede nezakonitosti sklepa o razrešitvi, ne pa tudi glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezanih pravic iz delovnega razmerja. Čeprav je sodišče izvajalo dokazni postopek v zvezi s sklepom o razrešitvi, pa ne držijo navedbe tožnika, da je bil to bistveni del zahtevka, saj je bil bistveni del zahtevka, da se razveljavi podana odpoved, da se delovno razmerje nadaljuje in se tožniku priznajo pravice iz delovnega razmerja.

10. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka prav tako ni upravičena do povračila stroškov odgovora na pritožbo, saj gre za spor glede prenehanja delovnega razmerja, v katerem delodajalec nosi svoje stroške postopka ne glede na izid (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), poleg tega pa njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. Pdp 480/2022. 2 Prim. odločbe VIII Ips 125/2015, VIIII Ips 114/2014, Pdp 226/2021. 3 Glej Pdp 226/2021, VIII Ips 13/2020.