Jedro

Tožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobene od predlaganih prič. Toženec je očitano procesno kršitev ob zaključku glavne obravnave, torej pravočasno, uveljavljal. Višje sodišče, drugače od sodišča prve stopnje, ocenjuje, da so bili dokazni predlogi za zaslišanje prič dovolj konkretizirani; dokaz z zaslišanjem policistov, ki naj bi po navedbah tožnika izpovedali o ogledu kraja dogodka in načinu, na katerega so prišli do tožnika kot storilca kaznivega dejanja, ne sodi v kategorijo nedovoljenih informativnih dokazov, kamor ga je uvrstilo sodišče prve stopnje. Informativni dokazi so izjemoma dovoljeni, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Glede na to, da tožniku po naravi stvari ne morejo biti poznani načini in podrobnosti policijskega dela, gre po oceni višjega sodišča za tovrstno izjemo.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 8.016 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje ter ji povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je tudi o pravdnih stroških (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh zakonsko predvidenih razlogov pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik). Navaja, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) ugovarjala le temelju zahtevka, iz razloga, da so predloženi dokazi nedopustni, protiustavni in nezakoniti. Toženec je predlagal vpogled v kazenski spis, ne da bi navedel, v katere listine in iz kakšnih razlogov. Dokaz udeležbe toženca pri tatvini izhaja iz izvedenih dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Ker je toženec s sledovi DNK kot storilec nesporno identificiran in v pravdi ni podal nobenih ugovorov glede okoliščin odkrivanja kaznivega dejanja in njegove identifikacije, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je tehtalo poročilo z dne 13. 10. 2016 in ostale obremenilne dokaze. Tožnik je dokazal, da je bil toženec na kraju v času storitve kaznivega dejanja in deloval kot storilec. Najdeni so bili toženčevi sledovi na premaknjeni prikolici. Toženec ni izpostavil možnosti posredne kontaminacije. Nobena od pravdnih strank ni predlagala vpogleda v zapisnik o zaslišanju priče A. A. Sodišče je mimo ugovorov toženca ugotovilo, da najdena biološka sled ni neposredni dokaz, temveč zgolj indic. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, ki so opravile ogled kraja kaznivega dejanja, zbirale obvestila, opravile hišno preiskavo pri tožencu, ga identificirale kot storilca in podale kazensko ovadbo. Zmoten je zaključek, da prikolica ni bila predmet tatvine. Nesporno je, da je bila ta prikolica premaknjena ravno v času, ko so bile odtujene tožnikove stvari. Dejanje tatvine prikolice in obeh kosilnic je ostalo nedokončano. Ob najdenih sledovih na predmetu tatvine obstaja zadostna stopnja prepričanja o tem, da je toženec tisti, ki je protipravno odtujil vse tožnikove stvari in sodeloval pri tatvini kot storilec. Izpostavlja, da je do tatvine prišlo z avtomobilom, pri čemer ima toženec vozilo, ki ima kljuko za prikolico. Ker so našli sledove, kje je bila ukradena prikolica pripeta na vozilo, je sklepati, da je toženec predmete odpeljal preko meje.

3.Toženec je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške postopka.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode v vrednosti tožnikovih predmetov, ki naj bi jih ukradel toženec. Zaključilo je, da ni dokazano, da je toženec tisti, ki je odtujil tožnikove predmete, s čemer ni bila podana protipravnost tožnikovega ravnanja, torej eden od kumulativno zahtevanih elementov odškodninske odgovornosti (131. člen OZ).

6.Tožnik je trdil, da je toženec iz gospodarskega poslopja ob njegovi hiši odtujil več predmetov, na način, da jih je naložil na tožnikovo prikolico in odpeljal. Na drugo tožnikovo prikolico je prav tako naložil predmete, jo prestavil in pripravil za odvoz, vendar te iz neznanih razlogov ni odpeljal. V dokaz svojim trditvam, zlasti identifikacije toženca, je predlagal zaslišanje več policistov, ki so opravili ogled kraja in zavarovali toženčevo biološko sled na ročici priključka prikolice. Toženec je v postopku trdil, da predmetov ni odtujil, branil se je s tem, da so bile listine, na katere se sklicuje tožnik, iz kazenskega spisa izločene.

7.Ker tožnik dejstva, da iz poročila o preiskavi z dne 13. 10. 2016 izhaja, da je bila na ročici priključka prikolice najdena njegova biološka sled, ni prerekal, drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dokazno ocenjevati poročila o preiskavi. Prav tako ne zapisnika o zaslišanju priče A. A. (v kazenski zadevi), ki je poročilo pripravila, saj pravdni stranki tega dokaznega predloga nista podali. Toženec je sicer predlagal vpogled v kazenski spis, vendar v dokaz svojih navedb, da se gradiva, na katera se sklicuje tožnik, v tem spisu ne nahajajo.

8.Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobene od predlaganih prič. Toženec je očitano procesno kršitev ob zaključku glavne obravnave, torej pravočasno, uveljavljal. Višje sodišče, drugače od sodišča prve stopnje, ocenjuje, da so bili dokazni predlogi za zaslišanje prič dovolj konkretizirani; dokaz z zaslišanjem policistov, ki naj bi po navedbah tožnika izpovedali o ogledu kraja dogodka in načinu, na katerega so prišli do tožnika kot storilca kaznivega dejanja, ne sodi v kategorijo nedovoljenih informativnih dokazov, kamor ga je uvrstilo sodišče prve stopnje. Informativni dokazi so izjemoma dovoljeni, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Glede na to, da tožniku po naravi stvari ne morejo biti poznani načini in podrobnosti policijskega dela, gre po oceni višjega sodišča za tovrstno izjemo. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev pravice do kontradiktornega postopka, so tako utemeljene. Ni namreč utemeljenih razlogov, da sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ne bi izvedlo. Sodišče prve stopnje je s takšno zavrnitvijo dokaznih predlogov tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi tega je bilo potrebno pritožbi ugoditi in v izpodbijano sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče tako ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9.V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotovljeno pomanjkljivost odpraviti s tem, da bo upoštevalo mejo presoje v pravdnem postopku (trditve in dokaze pravdnih strank) in izvedlo dokaze tožnika, ki jih je neutemeljeno zavrnilo. Če bo ugotovilo, da je temelj odškodninske odgovornosti toženca podan, bo moralo v nadaljevanju odločati tudi o drugih elementih odškodninske odgovornosti.

10.Višje sodišče ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo samo ne more odpraviti. Ne more namreč namesto sodišča prve stopnje (prvič) obravnavati prezrtih trditev in dokazov stranke ter namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. S tem bi višje sodišče poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Smiselno in z vidika strank bolj ekonomično (zadevo obravnava Okrajno sodišče v Črnomlju, obe pravdni stranki in njuna pooblaščenca pa imajo bivališče oziroma sedež pisarne blizu temu sodišču) je, da sodišče prve stopnje hkrati ugotavlja tako pravno relevantna dejstva glede temelja odškodninske obveznosti, kot, če se izkaže za potrebno, drugih elementov odškodninske odgovornosti.

11.Zaradi razveljavitve bo o stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 287, 287/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.