Jedro

Abstraktni dejanski stan (prepis zakonske norme) ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja, lahko pa v posameznih primerih pojmi zakonskega besedila prevzemajo vlogo dejstev, ker zakonskega znaka ni smiselno konkretizirati ali ker je to včasih celo nemogoče. Neskladje med abstraktnim dejanskim stanom na eni in konkretnim dejanskim stanom ter razlogi sodbe na drugi strani ne predstavlja procesne kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 13.6.2002 je bil obsojeni S.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja po 1. odstavku 244. člena KZ (točka 1) ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ (točka 2). Za prvo dejanje mu je bila izrečena kazen 120.000,00 SIT, za drugo 40.000,00 SIT, nato pa po določbah v steku izrečena enotna denarna kazen 140.000,00 SIT. Obsojenec je dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.4.2003 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je povprečnino 100.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 21.7.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona" in vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo odgovoril (2. odstavke 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Ugotavlja, da sta izpodbijani sodbi v zvezi z napako na igralnem aparatu sprejeli drugačno dokazno oceno od tiste, zatrjevane v zahtevi in ugotovili, da napake na avtomatu ni bilo, da je Z. obsojencu zaupal in zato njegovih navedb, ki so bile podlaga za stornacijo primanjkljaja, ni preverjal. To pa so dejanska in ne materialnopravna vprašanja, zato ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ni dovoljena. Vrhovni državni tožilec se sicer strinja z zahtevo za varstvo zakonitosti, da je glede kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ nasprotje med obrazložitvijo in izrekom, vendar le z njegovim abstraktnim delom. Sestava zapisnika z neresnično vsebino v konkretnem primeru v resnici pomeni sestavo krive listine in ne predrugačenje prave. Če je bila sestavljena listina, ki naj bi jo podpisali N.D. in M.P., pa ti dve tega nista storili, temveč sta jo podpisali A.P. in N.B. po obsojenčevem naročilu, potem je to kriva listina, saj tisti, ki je na listini označen kot izdajatelj, takšne listine ni izdal. To dejstvo pa je po mnenju vrhovnega državnega tožilca za oceno storitve kaznivega dejanja nebistveno, saj gre za nasprotje med razlogi in abstraktnim delom izreka, torej tistim, ki pomotoma navaja predrugačenje in ne napravo krive listine. Pomembno je, da sta opis kaznivega dejanja in njegova pravna opredelitev pravilna in skladna z razlogi. Pomotno citiranje zakonskih znakov v abstraktnem delu izreka ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja po 1. odstavku 244. člena KZ uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Navaja, da obsojenčevo ravnanje ni kaznivo dejanje; njegovo protipravnost izključuje dejstvo, da naj bi družba Ž. preverila dejansko stanje in odobrila pokritje manjka. Pri tem se zagovornik sklicuje na izpovedbo priče P.Z., da naj bi bil postopek izpeljan po pravilniku in da "brez preverke stornacije ni odobril". Drugačna trditev sodišč nasprotuje vsebini zapisnikov o izpovedbi te priče, zato naj bi bila po mnenju zagovornika podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

V zvezi z obstojem napake na igralnem aparatu in njenem preverjanju v družbi Ž. pravnomočna sodba ugotavlja, da napake na igralnem aparatu ni bilo, zavrača možnost o preverjanju napake preko S.K., ker ta tega ni potrdila in smiselno zaključuje, da je bil odpis primanjkljaja opravljen očitno le na podlagi Z.-jevega zaupanja obsojencu, ki ga je cenil kot vestnega delavca.

Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona z zanikanjem protipravnosti obsojenčevega ravnanja zgolj na podlagi lastne in drugačne presoje odločilnih dejstev in dokazov ter njihove verodostojnosti, kot izhaja iz pravnomočne sodbe, ki je ugotovila, da je obsojenec izrabil svoj položaj pri opravljanju gospodarske dejavnosti s predložitvijo zapisnika upravi družbe z neresnično vsebino in s tem dosegel odpis primanjkljaja. Zagovornik na opisan način uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključen (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato teh zagovornikovih navedb sodišče ni moglo upoštevati.

V zvezi s kaznivim dejanjem ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ zagovornik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP; podano naj bi bilo nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, ker se v izreku zatrjuje predrugačenje prave listine, v obrazložitvi pa sodišči ugotavljata napravo krive listine.

Procesna pomanjkljivost v pravnomočni sodbi, na katero se sklicuje zagovornik, je lahko izražena na različne načine. Glede na vsebino zahteve je treba poudariti, da se ta kršitev lahko pojavlja tudi kot očitno nasprotje med pomembnimi dejstvi, ki so v izreku sodbe opisana drugače, kot so ugotovljena v obrazložitvi. V konkretnem primeru bi bila ta kršitev podana, če bi bilo izvršitveno dejanje v izreku sodbe opisano drugače, kot je ugotovljeno v njeni obrazložitvi.

V obravnavanem primeru je opis kaznivega dejanja ponarejanja listin oblikovan tako, da je v prvem odstavku naveden abstraktni dejanski stan s prepisom tistega dela zakonske norme, ki obsega predrugačenje prave listine in uporabo takšne listine. V drugem odstavku opisa, ki je konkretizacija prvega odstavka, pa je navedeno, "da je obsojenec v istih krajevnih in časovnih okoliščinah kot pod točko 1 sestavil in napisal zapisnik z neresnično vsebino, kot je opisana pod točko 1, nakar je A.P. in N.B. naročil, da sta brez vednosti in dovoljenja na tem zapisniku podpisali N.D. in M.P., nakar je tak zapisnik predložil upravi družbe kot resničen." Že vrhovni državni tožilec v svojem mnenju pravilno ugotavlja, da takšen opis dejanja po vsebini pomeni sestavo krive listine in ne predrugačnje prave listine. Če sta namreč listino po naročilu obsojenca podpisali A.P. in N.B. namesto N.D. in M.P., ki s tem nista bili seznanjeni in ki bi edini lahko potrdili, ali je na igralnem aparatu prišlo do napake, gre v resnici za krivo listino, saj tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj, takšne listine ni izdal. Načini (tehnike) oblikovanja opisov kaznivih dejanj v sodni praksi so različni. Za presojo popolnosti opisa je pomembno, da obsega predpisane zakonske sestavine, med drugim dejstva in okoliščine, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja (1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP). Abstraktni dejanski stan (prepis zakonske norme) ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja, lahko pa v posameznih primerih pojmi zakonskega besedila prevzemajo vlogo dejstev, ker zakonskega znaka ni smiselno konkretizirati ali ker je to včasih celo nemogoče. Opis obravnavanega kaznivega dejanja je oblikovan tako, da je njegov prvi odstavek prepis zakonskega besedila in kot takšen predstavlja zgolj pravno izhodišče odločanja, ki pa je v nadaljevanju konkretizirano z dejstvi, ki izražajo zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. V tem primeru bi bil opis kaznivega dejanja tudi brez tega odstavka popoln, saj so v nadaljevanju navedena konkretna dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin in iz katerih določno izhaja način sestavljanja in podpisovanja zapisnika z neresnično vsebino, ki ne ustreza pojmu predrugačenja prave listine, temveč pomeni izdajanje krive listine.

Po navedenem je moč ugotoviti, da prikazano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ne pomeni nasprotja glede zatrjevanih in ugotovljenih dejstev v izpodbijani sodbi, pač pa nasprotje med delom izreka, ki zgolj na abstraktni ravni napačno zatrjuje način ponareditve listine (predrugačenje prave listine) ter razlogi sodbe, v katerih sodišče ugotavlja ponarejanje listine v obliki krive listine, kar se v celoti ujema tudi z opisom konkretnega dejanskega stanu kaznivega dejanja. Povedano drugače, gre za neskladje med abstraktnim dejanskim stanom na eni in konkretnim dejanskim stanom ter razlogi sodbe. Takšno "nasprotje" v sodbi ne predstavlja zatrjevane procesne kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in tudi v ničemer ne vpliva na njeno jasnost in razumljivost. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.