Jedro

Pogodbeni stranki sta k predmetni kreditni pogodbi sklenili dva aneksa, s katerim sta med drugim spremenili tudi določila kreditne pogodbe o zavarovanju tožničinih terjatev tako, da se je toženec kot direktor navedene družbe nepreklicno in brezpogojno zavezal kot solidarni porok in plačnik za vse zapadle in neporavnane obveznosti družbe.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P, opr. št. VL z dne 20. 2. 2013, ostane v veljavi tudi v delu, v katerem je bil razveljavljen, tako da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek v višini 257.614,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 12. 2012 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od četrtega dne po vročitvi sklepa o izvršbi dalje do plačila (točka I. izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo še, da je toženec dolžan tožnici povrniti tudi stroške pravdnega postopka v višini 1.488,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II. izreka), v presežku (in sicer za čas od izdaje sodbe do poteka paricijskega roka) pa je tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od stroškov pravdnega postopka zavrnilo (točka III. izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico. Bistvo pritožbene graje je, da plačilna obveznost toženca po kreditni pogodbi št. še ni nastopila, saj tožnica toženca kot solidarnega poroka in plačnika ni obvestila o zapadlosti kredita in ga pozvala k plačilu le - tega. Slednje je tožnica storila le v zvezi s kreditno pogodbo št. , ki pa je toženec s tožnico ni nikoli sklenil oziroma zanjo ni dal poroštva. V tej zvezi pritožba dodaja še, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do predmetnih ugovorov toženca v tej smeri, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določila pravdnega postopka.

3. Tožnica se v dogovoru na pritožbo toženca zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in ponavlja svoja že do sedaj zastopana stališča. Stroškov ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih in s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje tako kot pravilne povzema vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kolikor se z njimi izrecno ne strinja, in v utemeljitev sodbe še navaja, kot sledi.

6. Pregled zadeve pokaže, da sta tožnica in gospodarska družba TK sklenili kreditno pogodbo, št. z dne 13. 4. 2010, s katero je tožnica kot kreditodajalka navedeni družbi kot kreditojemalki dala kredit v višini 250.000,00 EUR (priloga spisa A7). Tožnica je predmetno pogodbo v lastnih evidencah vodila pod partijo št. , kar je razvidno iz popisa tožničinih terjatev zoper navedeno družbo z dne 18. 12. 2012 (priloga spisa A12). Pogodbeni stranki sta k predmetni kreditni pogodbi sklenili dva aneksa, in sicer dodatek št. 1 z dne 8. 4. 2011, s katerim sta med drugim spremenili tudi določila kreditne pogodbe o zavarovanju tožničinih terjatev tako, da se je toženec kot direktor navedene družbe nepreklicno in brezpogojno zavezal kot solidarni porok in plačnik za vse zapadle in neporavnane obveznosti družbe iz naslova predmetne kreditne pogodbe, pri tem pa je tožnici izročil pet bianco podpisanih lastnih menic z menično izjavo (priloge spisa A2, A3 in A10). Z dodatkom št. 2 z dne 25. 4. 2012 pa sta pogodbeni stranki na novo določili način in rok vračila kredita, in sicer tako, da je le - ta v celoti zapadel v plačilo dne 12. 10. 2012. Po zapadlosti kredita je tožnica toženca z dopisom z dne 31. 10. 2012 (priloga spisa A11) obvestila o zapadlih in neporavnanih obveznosti glavnega dolžnika in ga pozvala, da na podlagi poroštvene izjave te tudi plača. Ker slednji tega ni storil je tožnica dne 8. 4. 2011 izpolnila s strani toženca predloženo bianco menico in jo predložila v plačilo banki., ki pa menice ni unovčila, saj zato niso bili zagotovljeni pogoji (denarna sredstva na transakcijskem računu dolžnika, priloga spisa A6). Posledično je tožnica zoper toženca vložila predlog za izvršbo na podlagi (neuspešno unovčene) menice, kateremu je Okrajno sodišče v P v celoti ugodilo s sklepom o izvršbi, opr. št. z dne 20. 2. 2013. Navedeni sklep o izvršbi je bil po ugovoru dolžnika razveljavljen s sklepom Okrajnega sodišča v P, opr. št. z dne 14. 8. 2013, in sicer v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, pri čemer je sodišče sklenilo, da se bo o zahtevku in stroških tožnice odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v K. Predmetni pravdni postopek je bil nato z odločbo predsednika Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su z dne 24. 2. 2014, prenesen v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru.

7. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožbena graja toženca v smeri, da ga tožnica ni obvestila o zapadlih in neporavnanih obveznostih po kreditni pogodbi, št. z dne 13. 4. 2010, neutemeljena. Slednje namreč izrecno izhaja iz dopisa tožnice z dne 31. 10. 2012 (priloga spisa A11), iz katerega je razvidno, da se nanaša na neporavnane obveznosti toženca iz naslova predmetne kreditne pogodbe, ki jo je tožnica v internih evidencah vodila pod partijo št. , kot je to neprerekano pojasnila že v dopolnitvi tožbe z dne 11. 10. 2013. Pritožbene navedbe toženca, da nikoli ni dal poroštvenega jamstva po kreditni pogodbi št. , so tako neutemeljene, saj gre dejansko za eno pogodbo, kar nenazadnje dokazuje tudi popis tožničinih terjatev do družbe TK, d.o.o. z dne 18. 12. 2012 (priloga spisa A12).

8. Res je, kot to opozarja pritožba, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do predmetnih ugovorov toženca v tej smeri, vendar slednje ob siceršnji pravilni ugotovitvi dejanskega stanja ne vpliva na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP), kot to zmotno meni pritožba. Tožnica je namreč dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za eno samo kreditno pogodbo pravočasno zatrjevala že v vlogi z dne 11. 10. 2013, slednje pa tudi dokazala s predložitvijo popisa terjatev z dne 18. 12. 2012. Teh navedb in dokaznih predlogov tožnice pa toženec ni nikoli argumentirano prerekal, neutemeljeno je navajal le, da ni solidarni porok po kreditni pogodbi št., in da ga tožnica ni pozvala k plačilu zapadlih in neporavnanih obveznosti po kreditni pogodbi št.. Posledično se navedbe tožnice v tej smeri štejejo za dokazane (drugi odstavek 214. člena ZPP)

9. Upoštevajoč obrazloženo in dejstvo, da toženec vsebinsko ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o višini tožničine terjatve ter višini in teku pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti, se odločitev sodišča prve stopnje po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, pokaže kot pravilna.

10. Toženec stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, svoje pritožbe v tem delu pa vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženca kot neutemeljeno v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških tožnice v zvezi z odgovorom na pritožbo toženca je odpadla, ker slednji niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).