Jedro

Izrecno strinjanje prvega dolžnika z neposredno izvršljivostjo obveznosti, sicer zapisano v posebnem delu, se glede na zgoraj zapisano jasno in določno besedilo ter dejstvo, da oba dela predstavljata enoten notarski zapis, nanaša tudi na temeljnega, notarskemu zapisu pa daje lastnost izvršilnega naslova (4. člen Zakona o notariatu in prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Na podlagi le-tega lahko upnik uveljavlja terjatev zoper prvega dolžnika neposredno v izvršilnem postopku na vse njegovo premoženje.

Izrek

I. Pritožba prvega dolžnika zoper I. točko izreka sklepa se zavrže. II. V ostalem se pritožba prvega dolžnika zavrne in sklep sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka potrdi.

III. Pritožba druge dolžnice zoper II., III. in IV. točko izreka se zavrže. IV. V ostalem se pritožba druge dolžnice zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 20. 10. 2015 je sodišče prve stopnje ugovor druge dolžnice zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom z dne 8. 4. 2015 in predlog za omejitev izvršbe, zavrglo (I. točka izreka), zavrnilo ugovor prvega dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom z dne 8. 4. 2015 (II. točka izreka) in zavrnilo njegov predlog za omejitev izvršbe z dne 21. 4. 2015 (III. točka izreka) ter mu naložilo povrnitev upnikovih stroškov ugovornega postopka v znesku 749,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep dolžnika vlagata pravočasno laično pritožbo in sodišču druge stopnje predlagata, da njuni pritožbi ugodi, sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma samo odloči o pravnem sredstvu. V pritožbi vztrajata, da v predmetni zadevi za dolg odgovarjata s svojim nepremičnim premoženjem, ki je že predmet izvršilnega postopka in katerega vrednost bistveno presega vrednost terjatve, ki jo izterjuje upnik, zaradi česar novo izvršilno sredstvo ni potrebno ter se pri tem sklicujeta na določbo 142. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Navajata, da je prvostopenjsko sodišče brez vsebinskih razlogov zavrnilo njun predlog za omejitev izvršbe. Kot izhaja iz cenilnega poročila v spisu, vrednost nepremičnine več kot zadošča za poplačilo upnikove terjatve, tako glavnice kot tudi obresti in stroškov, upoštevaje, da se bo izvršilni postopek končal v razumnem roku, v dokaz svojih navedb pa predlagata tudi zaslišanje strank in vpogled v javne evidence. Sodišče prve stopnje bi se po njunem prepričanju moralo vsebinsko opredeliti do njunih navedb, ne pa samo preračunati višino terjatve in na podlagi tega zaključiti, da predlog ni utemeljen. Grajata tudi stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča, saj upnik z navedbami v odgovoru na ugovor ni v ničemer doprinesel k odločitvi sodišča in so tako ti stroški nepotrebni, nenazadnje pa tudi pretirani.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba prvega dolžnika zoper I. točko izreka sklepa ni dovoljena, zoper II., III. in IV. točko izreka ni utemeljena, medtem ko pritožba druge dolžnice zoper I. točko izreka ni utemeljena, zoper II., III. in IV. točko izreka pa ni dovoljena.

- K I. in III. točki izreka:

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba prvega dolžnika zoper I. točko izpodbijanega sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje ugovor in predlog za omejitev izvršbe druge dolžnice zavrglo, ni dovoljena. V skladu s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki te pravice ni imela, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Ker prvi dolžnik sklep izpodbija v delu, ki ne posega v njegov pravni položaj, pač pa v pravni položaj druge dolžnice, nima pravnega interesa za pritožbo, zato je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zoper ta del sklepa, kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Iz istega razloga je sodišče druge stopnje zavrglo tudi pritožbo druge dolžnice v delu, v katerem izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča v II., III., in IV. točki izreka sklepa. Dolžnica namreč sklep prvostopenjskega sodišča izpodbija v delu, ki se ne nanaša nanjo, ampak na prvega dolžnika.

- K II. točki izreka: - Glede ugovora zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom

6. S sklepom o izvršbi z dne 5. 5. 2014 je sodišče prve stopnje zoper dolžnika zaradi izterjave 137.559,74 EUR s pripadki, dovolilo izvršbo z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, cenitvijo in prodajo nepremičnine z ID znakom, last dolžnikov, vsakega do ½. S sklepom z dne 8. 4. 2015 je izvršbo nadaljevalo z dodatnim izvršilnim sredstvom, to je rubežem in prenosom denarnih sredstev, ki jih ima prvi dolžnik pri organizacijah, pooblaščenih za plačilni promet. Zoper navedeni sklep je prvi dolžnik vložil ugovor, katerega je sodišče z izpodbijanim sklepom (v II. točki izreka) zavrnilo. Enako kot v ugovoru, prvi dolžnik v pritožbi nasprotuje novemu izvršilnemu sredstvu in navaja, da v predmetnem postopku z drugo dolžnico za dolg odgovarjata zgolj z zastavljenim nepremičnim premoženjem na podlagi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, ki je bil sklenjen v skladu z določbo 142. člena SPZ v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v posledici česar upnik ne more predlagati izdaje sklepa o dodatnem izvršilnem sredstvu, saj je izvršba z novim izvršilnim sredstvom nedopustna, prav tako pa nepotrebna.

7. V skladu s tretjim odstavkom 34. člena ZIZ lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno navaja, da lahko prvi dolžnik izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe z dodatnim oziroma novim izvršilnim sredstvom le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu izvršbe, kar pomeni, da lahko ugovarja le zoper novo sredstvo (smiselna uporaba 53. člena v zvezi s 34. členom ZIZ)(1) in pritrjuje njegovim zaključkom, da prvi dolžnik v predmetni zadevi upniku odgovarja za obveznost plačila dolga kot dolžnik in zastavitelj in ne zgolj kot zastavitelj z zastavljenim nepremičnim premoženjem, kot to meni prvi dolžnik.

8. Bistveno je namreč, da je bila v predmetni zadevi v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV 1026/09 sklenjena tako Pogodba o prenovi posojilne pogodbe, kot tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, v katerem sta se prvi dolžnik in druga dolžnica zgolj dodatno zavezala s hipoteko na nepremičnini zavarovati terjatev, ki jo ima upnik do prvega dolžnika na podlagi sklenjene pogodbe. V Sporazumu, ki je del enotnega notarskega zapisa, je prvi dolžnik podal soglasje „z neposredno izvršljivostjo tega celotnega zapisa, še posebej v delu, ki se nanaša na obveznost vračila kredita“ (osma stran notarskega zapisa, točka „tretjič“ Sporazuma). Izrecno strinjanje prvega dolžnika z neposredno izvršljivostjo obveznosti, sicer zapisano v posebnem delu, se glede na zgoraj zapisano jasno in določno besedilo ter dejstvo, da oba dela predstavljata enoten notarski zapis, nanaša tudi na temeljnega, notarskemu zapisu pa daje lastnost izvršilnega naslova (4. člen Zakona o notariatu in prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Na podlagi le-tega lahko upnik uveljavlja terjatev zoper prvega dolžnika neposredno v izvršilnem postopku na vse njegovo premoženje. Upnik ni omejen glede sredstva izvršbe in je na na podlagi 32. člena ZIZ predmet izvršbe za poplačilo njegove denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena.

9. Ker prvi dolžnik, razen zgoraj navedenega, v ugovoru ni uveljavljal drugih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo na novo sredstvo izvršbe, prav tako pa sodišče prve stopnje ni našlo ugovornih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pravilno štelo njegov ugovor za neutemeljen in ga na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ, utemeljeno zavrnilo.

10. Kar se tiče pritožbenih zatrjevanj, da prvi dolžnik nima denarnih sredstev in izvršba nanje povzroča zgolj stroške ter je kot taka nepotrebna, je pritožniku pojasniti, da pomanjkanje finančnih sredstev ni razlog, ki bi preprečeval dovolitev izvršbe. Predstavlja le dejansko oviro v fazi oprave izvršbe, pri čemer riziko neuspeha nosi upnik, ki predlaga takšno sredstvo izvršbe. Upnik pri predlaganju sredstev izvršbe ni omejen (prvi odstavek 34. člena ZIZ).

- Glede predloga za omejitev izvršbe

11. Prvi dolžnik je obenem z vložitvijo ugovora zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom, vložil tudi predlog za omejitev izvršbe, v katerem je predlagal, da sodišče predmetno izvršbo omeji na cenitev in prodajo nepremičnine, ki je že predmet izvršilnega postopka. V predlogu je navedel, da iz spisovnega gradiva nedvomno izhaja, da navedeno sredstvo zadošča za celotno poplačilo upnikove terjatve in v dokaz svojih trditev predlagal, da upnik v spis predloži izračun višine dolga ter vpogled v cenilna poročila, ki se nahajajo v spisu.

12. Sodišče prve stopnje je o predlogu za omejitev izvršbe pravilno odločalo na podlagi drugega odstavka 34. člena ZIZ, ki določa, da sodišče na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve. Opravilo je primerjavo med terjatvijo in izvršilnim sredstvom, na katerega je bila predlagana omejitev izvršbe in na podlagi ugotovljenega presojalo, ali so izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 34. člena ZIZ in bo sredstvo, na katero je predlagana omejitev, zadoščalo za poplačilo terjatve.

13. Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje vsebinsko ni presojalo predloga za omejitev izvršbe. Resda prvostopenjsko sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu dolžnika, da upnik predloži izračun višine dolga, je pa višino terjatve izračunalo samo s pomočjo programa Vrhovnega sodišča RS. Ugotovilo je, da terjatev na dan 20. 10. 2015 znaša 154.380,62 EUR, na podlagi cenitev sodnih cenilcev ocenjena vrednost nepremičnine, na katero je prvi dolžnik predlagal omejitev izvršbe, pa skupno 189.802,50 EUR. Ob upoštevanju dejstev, ki vplivajo na končno višino terjatve ob poplačilu (izvršilni stroški, tek zakonskih zamudnih obresti), in določb zakona o prodaji nepremičnine v izvršilnem postopku (možnost, da nepremičnina ne bo prodana na prvi javni dražbi in se bo prodajala na drugi javni dražbi za polovico ugotovljene vrednosti), je zaključilo, da prvi dolžnik ni za verjetno izkazal, da bo prodaja predmetne nepremičnine zadoščala za poplačilo upnikove terjatve. Sodišče druge stopnje se strinja s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje in dodaja, da je v predmetni zadevi potrebno upoštevati tudi določbo prvega odstavka 188. člena ZIZ, ki določa, da nepremičnina na prvem prodajnem naroku ne sme biti prodana za manj kot 70% ugotovljene vrednosti. Ob upoštevanju zgoraj navedene vrednosti nepremičnine, bo ob prodaji, ki bo opravljena šele po pravnomočnosti sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine (drugi odstavek 181. člena ZIZ), ki še sploh ni bil izdan, izklicna cena znašala 132.861,75 EUR. Ta znesek (še vedno) ne zadošča za poplačilo upnikove terjatve. Glede na preteklo prakso,(2) ko so se nepremičnine prodale za 100 odstotkov ocenjene vrednosti v manj kot 5 odstotkih primerov, je skoraj nemogoče pričakovati, da bi v primeru višanja ponudb, najboljši ponudnik ponudil ceno, ki bi dosegla višino upnikove terjatve. Ta je že sedaj višja od tiste, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo v izpodbijanem sklepu in bo zaradi stroškov izvršilnega postopka in teka zakonskih zamudnih obresti ob prodaji in poplačilu še mnogo višja. Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da prodaja predmetne nepremičnine ne bo zadoščala za poplačilo upnikove terjatve in je predlog prvega dolžnika za omejitev izvršbe utemeljeno zavrnilo. Ob listinsko izkazanih odločilnih dejstvih zaslišanje strank, ki ga je predlagal prvi dolžnik v pritožbi, k drugačni odločitvi sodišča ne bi pripomoglo.

Glede stroškovne odločitve

14. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri stroškov pravilno uporabilo peti odstavek 38. člena ZIZ in na podlagi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015) določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter jih v skladu s tarifo zakona tudi pravilno odmerilo v znesku 749,81 EUR. Prav tako je sodišče pravilno štelo, da je bil odgovor upnika na ugovor potreben. V nasprotnem bi upnika zadele posledice iz tretjega odstavka 58. člena ZIZ in bi dolžnikove navedbe v ugovoru štele za resnične.

15. Po pojasnjenem je pritožba prvega dolžnika v tem delu neutemeljena. Ker sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo prvega dolžnika zoper II., III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

- K IV. točki izreka:

16. Sodišče prve stopnje je v I. točki izpodbijanega sklepa zavrglo ugovor druge dolžnice zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom z dne 8. 4. 2015 in njen predlog za omejitev izvršbe.

17. 53. člen ZIZ določa, da lahko dolžnik sklep, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških. Ker je sodišče s sklepom z dne 8. 4. 2015 izvršbo nadaljevalo zgolj z rubežem in prenosom denarnih sredstev prvega dolžnika, ima v skladu s citirano določbo pravico do vložitve ugovora le prvi dolžnik, druga dolžnica pa te pravice oziroma pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva (ugovora) zoper predmetni sklep nima.

18. Ker je bila izvršba zoper njo v predmetnem postopku dovoljena le s cenitvijo in prodajo nepremičnine ID znak v njeni lasti do ½, s sklepom z dne 8. 4. 2015 pa je bila izvršba nadaljevana zgolj z novim izvršilnim sredstvom zoper prvega dolžnika, tako tudi nima pravnega interesa za vložitev predloga za omejitev izvršbe po drugem odstavku 34. člena ZIZ, in je zato sodišče prve stopnje pravilno njen ugovor in predlog za omejitev izvršbe, zavrglo.

19. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo druge dolžnice zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker le-ti niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1) : V skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 19. 6. 1996 (Pravna mnenja 1/96, stran 3).

Op. št. (2) : Poročevalec Državnega zbora EPA 1966-VI z dne 8. 5. 2014, str. 28 in 144.