Jedro

Dejansko stanje glede obstoja dogovora, da bo toženec tožniku plačal manjkajoči znesek kupnine za rovokopač, ko bo tožnik na toženca prepisal lastništvo prikolice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 1866/2018 z dne 15. 1. 2018 v I. točki izreka za znesek 6.013,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2017 dalje do plačila in z zakonske zamudne obresti od zneska 244,00 EUR za obdobje od 8. 8. 2015 do 9. 8. 2015 in za obdobje od 10. 7. 2015 do 11. 7. 2015 ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka II izreka). Obenem je tožeči stranki naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.591,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Tožeča stranka se zoper sodbo v zavrnilnem delu pravočasno pritožuje iz razlogov po I., II. in III. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, skupaj s stroškovno posledico za toženo stranko.

3. Tožena stranka je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica sicer napada zavrnilni del sodbe v celoti, pritožbenih razlogov glede zavrnjenega obrestnega zahtevka pa ne navede. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo v okviru pritožbenih razlogov in v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi v zvezi z izpodbijanim zavrnilnim delom sodbe navedlo, da je tožena stranka od tožeče stranke kupila delovni stroj rovokopač, za kar ji je tožena stranka izstavila račun št. 15/2017. Med pravdnima strankama ni sporno, da je del kupnine tožena stranka že poravnala, odprt pa ostaja še neplačan del terjatve v višini 6.013,61 EUR. Sporno je vprašanje, ali je ta del terjatve že zapadel v plačilo. Tožena stranka namreč plačilo navedenega zneska veže na trenutek, ko ji bo tožeča stranka izročila bremen prost priklopnik znamke Moeslien. Med pravdnima strankama je bil namreč sklenjen tudi dogovor o prodaji priklopnega vozila znamke Moeslien, ki je bil v trenutku dogovora dejansko še vedno last družbe V. d.o.o. Ko pa je bila terjatev navedene družbe v celoti poplačana, je tožena stranka ugotovila, da ima na priklopnem vozilo vpisano zastavno pravico še tretji. Iz registra zastavnih pravic na premičninah izhaja, da je bilo priklopno vozilo Moeslien zarubljeno dolžniku s strani upnika K. L., s.p. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pritrdilo tožencu glede obstoja dogovora, da bo toženec preostanek neplačane kupnine po računu št. 15/2017 tožniku plačal takrat, ko bo urejen prepis lastništva na priklopnem vozilu Moeslien na toženca, ko bo torej priklopno vozilo bremen prosto.

7. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo dokaznim predlogom tožene stranke, čeprav je tožeča stranka opozarjala, da so dokazni predlogi za zaslišanje prič Z. D. in T. D. nekonkretizirani, medtem ko je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje priče S. A., ker naj bi bil nespecificiran. Vendar pritožbeni očitek po oceni sodišča druge stopnje ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da tako imenovani poizvedovalni (informativni) dokaz, ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, v našem pravu ni dovoljen. Vendar je toženec že v ugovoru navedel, da na podlagi dogovora med pravdnima strankama upravičeno zadržuje neplačani znesek, vsled česar zatrjevana terjatev po računu št. 15/2017 še ni zapadla v plačilo, kar dokazuje s pričami Z. D. in T. D. Prav tako je v 4. točki pripravljalne vloge, vložene dne 9. 4. 2018 na redni št. 11 spisa, navedel, da je bilo glede priklopnika med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo toženec plačal kupnino, ko bo tožnik nanj prenesel lastninsko pravico bremen proste prikolice. V dokaz svojih navedb je vztrajal pri zaslišanju že predlaganih prič (in še dodatno predlagal pričo Š. D.). S tem je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazni predlog dovolj konkretiziran. Navedenega pa ni moč ugotoviti za dokazni predlog tožeče stranke, da se zasliši pričo S. A., ki jo je tožnik predlagal v zvezi s celotnim sklopom svojih navedb glede prodajne pogodbe za nakup rovokopača v točki IV pripravljalne vloge, vložene dne 22. 11. 2018 na red. št. 14 spisa. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da navedeni dokazni predlog ne zadosti standardu konkretizacije, ki se od stranke zahteva v skladu s 236. členom ZPP.

8. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja dogovora, da bo toženec tožniku plačal manjkajoči znesek kupnine za rovokopač, ko bo tožnik na toženca prepisal lastništvo prikolice Moeslien. Vztraja, da takšen dogovor med pravdnima strankama ni obstajal. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena prvostopenjskega sodišča glede pravno relevantnih dejstev logična, prepričljiva in notranje skladna ter je drugačna interpretacija, ki jo ponudi pritožba, ne more omajati. Pritožba zgolj z navedbami, da sta priči pristranski, saj so vsi člani družine in hkrati zaposleni v družinskem podjetju, ne more vzbuditi dvoma v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Pritožnik vztraja, da zgolj pogojevanja tožene stranke v zvezi s prenosom lastninske pravice na priklici Moeslien ni mogoče šteti za dogovor, saj dogovor v civilnem pravu pomeni soglasje volj oziroma dosežen konsenz. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da se je tožnik strinjal, da se mu preostanek kupnine plača v trenutku, ko bo lastništvo na prikolici urejeno. Iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi dne 17. 1. 2019 je razvidno, da je po izjavi toženca, „da bo plačal takrat, ko bo rešena prikolica“, celo sam D. predlagal, „da naj mu pa vrne snežni plug“, ki ga je prav tako zadrževal. Iz navedene izjave tudi po oceni pritožbenega sodišča smiselno izhaja strinjanje tožnika z zadržanjem dela kupnine do rešitve vprašanja prikolice (v nasprotju z vztrajanjem pri vračilu snežnega pluga). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na kar ne morejo vplivati za sprejem pravilne odločitve nepomembne okoliščine. Ne gre prezreti, da pritožba tudi ne napada izpovedbe priče Z. D. v delu, kjer je poudarila, da tožnik nikoli ni poslal opomina za plačilo manjkajoče kupnine. Tudi to po oceni pritožbenega sodišča kaže, da je tožnik v dogovoru s tožencem pristal na zadržanje dela kupnine do ureditve pravnega položaja prikolice.

9. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če pritožnica na kakšno pritožbeno navedbo morebiti ni dobila izrecnega dogovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

10. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom ni doprinesla k odločitvi, zato sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo.