Jedro

Iz podatkov o trajanju in vrsti tožničine pokojninske dobe ne izhaja, da bi jo (delno) dokupila v smislu določb ZPIZ-2. To ne izhaja niti iz izpisa tožničine pokojninske dobe. Tožena stranka namreč dobo, ki se šteje s povečanjem, zmotno šteje kot dokupljeno dobo, ter je zato tudi ni upoštevala pri ugotavljanju pogojev iz 114. člena ZDR-1. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2).

Tožnica bi torej izpolnila pogoj 40 let pokojninske dobe 2. 4. 2020, kar je prej kot v petih letih v smislu določbe 114. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 29. 11. 2018 podala tožnici, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 1. 1. 2019 do 25. 10. 2019 obračunati in izplačati mesečno plačo po 3.156,29 EUR bruto mesečno, zmanjšano za 892,50 EUR bruto mesečnega nadomestila za brezposelnost, z zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu od plače preteklega meseca do plačila ter ji za ta čas priznati vse ostale pravice, ki bi ji šle iz pogodbe o zaposlitvi (točka II izreka) ter tožnici v roku 8 dni plačati 12.521,70 EUR bruto nadomestila (točka III izreka). Kar je tožnica zahteva več ali drugače – da jo je tožena stranka dolžna sprejeti na dela, ki jih je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma ji zagotoviti ustrezno zaposlitev na drugem delovnem mestu ter višji reparacijski zahtevek, ki se nanaša na čas po 25. 10. 2019, od prisojenega ji v III. točki izreka sodbe, z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, vključno z zahtevkom za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za ta čas, je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka, svoje stroške postopka pa tožena stranka krije sama.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper točko IV izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev višjega zahtevka za plačilo denarnega povračila namesto reintegracije iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da znesek denarnega povračila namesto reintegracije zviša z 12.521,70 EUR na 28.406,61 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo tožnice. Iz pravice do izjave oziroma do enakega varstva pravic izhaja pravica do zastopanja po pooblaščencu. To pravico je mogoče omejiti le v primeru, ko ji nasproti stoji pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V tem delovnem sporu sodišče ni postopalo posebej hitro, pri čemer pritožba našteva primere, za katere šteje, da sodišče ni postopalo hitro (po pripojitvi prvotne tožene stranke bi lahko po prvem odstavku 208. člena ZPP postopek nadaljevalo že na podlagi poziva stranki, da prevzame postopek, pa se je odločilo, da ga bo nadaljevalo šele, ko se bo tožena stranka izjavila, da prevzema postopek, pa še tedaj je za izdajo sklepa potrebovalo 14 dni; ko je za prepis zvočnega posnetka glavne obravnave potrebovalo 16 dni in ko na prvem naroku za glavno obravnavo ni zaslišalo direktorja tožene stranke). Zaradi načela kontradiktornosti bi moralo tožnico zaslišati na istem naroku kot direktorja tožene stranke. Tožnico bi moralo zaslišati tudi zaradi odločitve, da pogodbo o zaposlitvi sodno razveže, glede na preiskovalno načelo iz 34. člena ZDSS-1. Tako bi ugotovilo dejanske možnosti njene zaposlitve po prenehanju delovnega razmerja. Posledično je zmotno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi določbe 114. člena ZDR-1, saj tožnica ni mogla dokazati svoje trditve, da je svoje delo opravljala tudi po 1. 1. 2019 in da niso obstajali poslovni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica ima specifično izobrazbo (dipl. inž. rudarstva), ki na trgu ni posebej iskana. O tem bi se lahko prepričalo na podlagi zaslišanja tožnice, po vpogledu v mnenje Inšpekcije A. z dne 3. 11. 2017 in po poizvedbah pri Zavodu RS za zaposlovanje, pa nobenega od teh dokazov ni izvedlo. Upoštevati bi tudi moralo specifični položaj, da je tožena stranka v likvidaciji, saj po petem odstavku 65. člena ZUTD odprava odločbe o pripadajočem nadomestilu za čas brezposelnosti ni mogoča. Posledično tožnica zaradi odločitve sodišča ni upravičenega do novega nadomestila za čas brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev, ki bo 25. 7. 2020 in ne 2. 4. 2020, saj ji od 1. 1. 2019 ne pripada več delovna doba poklicnega zavarovanja. Zato bi ji moralo sodišče dosoditi denarno povračilo v višini devetih, in ne štirih plač. Glede na to, da je sodišče toženi stranki naložilo plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ni razloga, da ni upoštevalo zakonske posledice zamude s tem plačilom po OZ, zato bi moralo toženi stranki naložiti plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka še ni izvršila plačila iz III. točke izreka in je s tem že v zamudi. Nadalje navaja, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker je izvedlo pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo (v odsotnosti tožnice in njenega pooblaščenca), čeprav je tožnica navedla, da substitucije ne dopusti, njen pooblaščenec pa se naroka ni mogel udeležiti. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica in njen pooblaščenec svoje odsotnosti nista ustrezno opravičila, je ne le napačen, temveč tudi prazen. Če je sodišče kljub tožničinemu pisanju z dne 15. 5. 2019 in 7. 6. 2019 štelo, da ni izkazana upravičena odsotnost, je bilo dolžno to v okviru materialnoprocesnega vodstva obravnave vsebinsko in pravočasno pojasniti. Pripravljalni narok ni bil voden v skladu z 279. členom ZPP, saj je bilo sodišče dolžno s strankami odprto razpravljati o vseh pravnih in dejanskih vidikih spora, tega pa ni storilo niti na obravnavi dne 18. 9. 2019. 4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi je predlagala, da naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker iz razlogov pritožbe izhaja, da nasprotuje ugoditvi tožbenemu zahtevku, je pritožbeno sodišče navedbo v pritožbi, da naj pritožbeno sodišče ugodi zahtevku in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, štelo kot očitno pomoto. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je uporabilo 114. člen ZDR-1, ki določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Dne 29. 11. 2018, ko je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnica ni izpolnjevala nobenega od pogojev, navedenih v 114. členu ZDR-1, na podlagi katerih bi bila varovana pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ji je ob podaji odpovedi manjkalo manj kot pet let pokojninske dobe, saj tožnica pogojev za starostno upokojitev ne bi dosegla z 2. 4. 2020, temveč v skladu s 27. členom ZPIZ-2 šele 30. 5. 2025. Iz odgovora ZPIZ z dne 29. 1. 2019 (B1) izhaja, da bo tožnica izpolnila pogoje za pridobitev starostne pokojnine po določbah 27. člena ZPIZ-2 na dan 30. 5. 2024. Takrat bosta izpolnjena oba pogoja iz 27. člena ZPIZ-2, saj bo dopolnila 60 let, 1 mesec in 7 dni starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Sodišče ni upoštevalo novele ZPIZ-2B, ki je izključila dodano dobo, torej brez dokupa, dodane ali druge dobe. Pri ugotavljanju manjkajoče pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine se tako ne upošteva dodana doba iz naslova poklicnega zavarovanja oziroma iz naslova vključitve v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Sodišče je zgolj pavšalno in nelogično zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, čeprav je navedlo, da bi v primeru, da se del pokojninske dobe ne upošteva kot dodana doba, tožnica pravico do starostne pokojnine lahko uveljavljala šele z dnem 31. 5. 2024. Tožena stranka je izkazala, da se dokupljena doba ne šteje v pokojninsko dobo. Zato bi moralo sodišče ugotoviti, da je odpoved zakonita. Ker se do navedenega ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno uporabilo sodno prakso, na katero se sklicuje. Iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Psp 81/2018 z dne 29. 3. 2018 izhaja, da novelirana določba drugega odstavka 202. člena ZPIZ-2 določa, da ugodnejše vrednotenje po šestem odstavku 27. člena ZPIZ-2 pride v poštev šele tedaj, ko oseba izpolni pogoje za starostno upokojitev brez upoštevanja dodane dobe ter ostane v zavarovanju. V predmetnem delovnem sporu I Pd 135/2018 (pravilno I Pd 1385/2018) pa tožena stranka (pravilno tožnica) pogojev za starostno upokojitev sploh še ni izpolnila. Iz izpisa pokojninske dobe z dne 26. 3. 2018 (A3) izhaja, da bi ob upoštevanju neprekinjene vključitve tožnice v obvezno zavarovanje na dan 2. 4. 2020 tožničina pokojninska doba brez dokupa znašala 35 let, 10 mesecev in 3 dni, dodana doba pa bi znašala 4 leta, 1 mesec in 28 dni, ter skupna pokojninska doba 40 let. Sodišče v točki 16 povsem napačno navaja, da je tožena stranka trdila, da delovna doba, ki presega tožničino delovno dobo brez dokupa, predstavlja delovno dobo z dokupom. Tega ni nikoli zatrjevala. Ravno nasprotno, tekom postopka je pojasnila posamezne institute in pojme, ki so relevantni v predmetni zadevi. Sodišče se tudi ni opredelilo do nekaterih ključnih dokazov, ki jih je predložila tožena stranka, s čimer je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Spregledalo je dopis ZPIZ z dne 29. 1. 2019 (B1). Listina ne dokazuje, da so navedbe tožnice, da bi ob pogoju neprekinjene zaposlitve izpolnila pogoje za starostno upokojitev 2. 4. 2020, temveč, da tožnica tudi ob pogoju neprekinjene zaposlitve 2. 4. 2020 ne bi dopolnila 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Odločitev je zmotno oprlo le na dokaz A3, ki je datiran z dne 26. 3. 2018, saj je tožena stranka predložila kasnejši dopis sicer istega organa (ZPIZ), ki pa je bolj ažuren. Sodba ima torej pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Ob pravilni uporabi 8. člena ZPP bi moralo sodišče ugotoviti, da tožnica ni bila varovana pred odpovedjo. Izpodbija tudi odločitev o plačilu stroškov, saj sodišče ni odločilo o njihovi višini.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. V odgovoru prerekata pritožbene navedbe in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedbe, da se dokupljena doba ne šteje v pokojninsko dobo, saj je toženi stranki neposredno odgovorilo s tem, da je zmotno njeno stališče, da se delovna doba, ki jo je tožnica dosegla na podlagi delovne dobe s povečanjem, šteje za dokupljeno delovno dobo.

9. Sodišče tudi ni kršilo določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da se ni opredelilo do nekaterih dokazov, ki jih je predložila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in zavzelo jasna materialnopravna stališča, s katerimi se je opredelilo tudi do vseh navedb in predlaganih dokazov, zato je sodbo mogoče preizkusiti, pritožbene navedbe pa dejansko pomenijo nestrinjanje tožene stranke z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje.

10. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeni očitki so v tem delu povsem pavšalni, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da protispisnost v sodbi sodišča prve stopnje ni podana.

11. Nadalje tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da ni zaslišalo tožnice. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da je ni zaslišalo, ker se kljub pravilno vročenemu vabilu na zaslišanje (povratnica na list št. 42 spisa) naroka dne 19. 6. 2019 ni udeležila brez upravičenega razloga. Odsotnost njenega pooblaščenca na tem naroku sama po sebi stranke ne odvezuje dolžnosti udeležiti se naroka, na katerem naj bi bila zaslišana. Navedlo je tudi, da tudi njen pooblaščenec v zvezi z razlogi, ki jih je za svojo odsotnost navedel v predlogu z dne 15. 5. 2019 za preložitev naroka dne 19. 6. 2019, ni predložil nobenega dokazila, po presoji sodišča razlogi navedeni v tem predlogu niso bili utemeljeni, zato je dne 19. 6. 2019 opravilo pripravljalni in prvi narok v odsotnosti tožnice. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je obrazložitev sodišča v tem delu napačna in tudi vsebinsko prazna. Bistveno je, da je bila tožnica pravilno vabljena na zaslišanje, odsotnost njenega pooblaščenca z naroka zaradi potovanja, tudi če je bilo potovanje predhodno načrtovano, ni utemeljen razlog za odsotnost. Odločitev sodišča ni odvisna od navedb tožnice, da ne pristane na substitucijo. Tudi sicer glede na naravo, obseg in zahtevnost zadeve ne gre za primer, ko bi bilo do tožnice neutemeljeno pričakovati, da pristane na substitucijo. Sodišče prve stopnje je torej prvi narok za glavno obravnavo pravilno opravilo v njeni odsotnosti. Zato so posledično neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni postopalo posebej hitro in da zaradi tega ni bilo pogojev za omejitev tožničine pravice do zaslišanja, kot tudi, da je svojo odločitev obrazložilo šele v sodbi, zaradi česar tožnica šele sedaj prilaga potrdilo o plačani akontaciji za potovanje tožničinega pooblaščenca in obvestila o preklicu narokov, ki jih je pooblaščenec prejel od sodišč za tiste naroke, ki so bili razpisani v času, ko je bil na potovanju.

12. Pritožba v zvezi s kršitvijo postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje šele na podlagi tožničinega zaslišanja lahko pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tožničino omejeno zmožnostjo ponovne zaposlitve, glede na njeno izobrazbo dipl. inž. rudarstva, ter ustrezno upoštevalo pri določitvi višjega zneska denarnega povračila zaradi sodne razveze po prvem odstavku 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je kljub temu, da ni zaslišalo tožnice, ugotovilo vse bistvene okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 in sicer, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki slaba 4 leta, da je s sodbo uveljavila reparacijo za skoraj enajst mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, da je do nezakonitosti njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi zmotne razlage tožene stranke o tem, kdaj naj bi tožnica izpolnila pogoje za starostno upokojitev kot tudi da tožnica ni podala navedb in dokazov o tem, da si je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki prizadevala za zaposlitev drugje. Upoštevalo je tudi, da je tožnica še vedno brezposelna in da je zlasti zaradi starosti slabše zaposljiva. Tožnica torej ne bi mogla izpovedati o okoliščinah, ki jih ni navajala, zato v tem delu sodišče ni kršilo njeno pravico do zaslišanja.

13. Nepravilno je tudi sklicevanje pritožbe na preiskovalno načelo iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). S to določbo je v delovnih sporih realizirano preiskovalno načelo, ki pa ga ni mogoče razumeti tako, da sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva (in za njihovo potrditev izvaja dokaze), ki jih stranke sploh niso navajale. Primarna dolžnost strank je, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva in dokaze za njihovo potrditev. Šele, če dokazi, ki so jih ponudile, ne zadoščajo za ugotovitev dejstev, sledi izvedba dokazov po uradni dolžnosti.1 Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica kot starejša delavka varovana pred odpovedjo v smislu 114. člena ZDR-1, pritožba tožnice neutemeljeno izpostavlja, da bi tožnica v svojem zaslišanju lahko pojasnila razloge, zaradi katerih tudi poslovni razlog ni podan.

14. Ni utemeljena tudi pritožbena navedba, da tožnica zaradi odločitve sodišča ni upravičenega do novega nadomestila za čas brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev, ki bo 25. 7. 2020 in ne 2. 4. 2020, ker ji od 1. 1. 2019 ne pripada več delovna doba poklicnega zavarovanja. Vse to je v zadostni meri v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 upoštevano pri določitvi višine denarnega povračila. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da na podlagi zgoraj navedenih okoliščin tožnici pripada denarno povračilo v višini 4 plač, kar je v skladu s sodno prakso v primerljivih primerih, poleg tega pa je znesek relativno visok zaradi višine plače, ki jo je tožnica prejemala. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka v likvidaciji. Peti odstavek 65. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, 80/10 in nasl.) določa, da se ne glede na tretji odstavek tega člena odločba o priznanju denarnega nadomestila ne odpravi, če je zavarovanec v delovnem sporu uspel zoper delodajalca, ki je v postopku likvidacije ali stečaja po zakonu, ki ureja postopke zaradi insolventnosti, ali če tudi po enem letu od uvedbe postopka za prisilno izvršitev sodbe, ta še ni izvršena. Tretji odstavek navedenega člena pa določa, da se poleg primerov, določenih v zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi tudi v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče, kadar po določbah zakona, ki ureja delovna razmerja, samo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Določba petega odstavka 65. člena ZUTD je v tem kontekstu torej ugodnejša za tožnico, glede na to, da je tožena stranka v likvidaciji, saj bi se v nasprotnem primeru odločba odpravila.

15. Ker tožnica ni postavila zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska denarnega povračila, tudi neutemeljeno navaja, da bi ji moralo sodišče dosoditi zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska glavnice. Ker odločitev sodišča prve stopnje še ni bila pravnomočna v času vložitve pritožbe, je nepravilno stališče pritožbe, da je tožena stranka že v zamudi s plačilom.

16. Pritožba tožnice neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi vodilo pripravljalnega naroka v skladu z 279. členom ZPP (pravilno 279.c členom ZPP), saj ni odprto razpravljalo s strankami o vseh pravnih in dejanskih vidikih spora. ZPP v 279.c členu določa, da sodišče po prejemu odgovora na tožbo razpiše pripravljalni narok, na katerem s strankami odprto razpravlja o pravnih in dejanskih vidikih spora, da stranke dopolnijo svoje trditve in pravna naziranja ter predlagajo nadaljnje dokaze, se o njih izjavijo ter si prizadevajo skleniti sodno poravnavo. Pripravljalni narok je namenjen tudi izdelavi programa vodenja postopka v skladu z 279.č členom tega zakona. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku izdelalo program vodenja postopka. Glede na to, da se tožnica in njen pooblaščenec naroka nista udeležila, ni podana bistvena kršitev določb postopka, ki bi vplivala ali lahko vplivala na zakonitost sodbe, ker sodišče o pravnih in dejanskih vidikih spora ni razpravljalo le z eno stranko. Pripravljalni narok je bil uveden z novelo ZPP-E prav zaradi možnosti, da sodišče tako ravna v prisotnosti obeh strank.

17. Zmotno je pritožbeno navajanje tožene stranke, da tožnica ni bila varovana delavka v smislu določbe 114. člena ZDR-1. Prvi odstavek 114. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

18. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in sprejelo materialnopravne zaključke. Ti pa so: - Ob podaji odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi dne 28. 11. 2018 je tožnici do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo manj kot pet let pokojninske dobe. Pogoje za starostno upokojitev bi dosegla 2. 4. 2020. - V predhodni pisni informaciji o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice pokojnine ZPIZ z dne 26. 3. 2018 (A3), je navedeno, da bo tožnica pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 27. členu v zvezi s 398. členom Zakona o pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.), predvidoma izpolnila dne 2. 4. 2020, ko bo dopolnila starost 55 let, 11 mesecev, 9 dni ter 40 let pokojninske dobe.

- Izračun v dopisu z dne 26. 3. 2018 je opravljen ob upoštevanju, da bo tožnica do uveljavitve starostne pokojnine neprekinjeno vključena v obvezno zavarovanje, da bo njena skupna pokojninska doba 40 let, da bo od te pokojninska doba brez dokupa znašala 35 let, 10 mesecev in 2 dni (v tem okviru 12 let 3 mesece in 24 dni zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem), ostalo pa dodana doba (povečanje) v trajanju 4 leta, 1 mesec in 8 dni.

- V izračunu je upoštevano znižanje starostne meje zaradi štetja zavarovalne dobe s povečanjem za 4 leta in 21 dni. Navedene okoliščine o trajanju tožničine pokojninske dobe brez dokupa in dodane dobe med strankama niso sporne.

- Med strankama je sporno, ali je treba pri presoji izpolnjevanja kriterijev iz prvega odstavka 114. člena ZDR-1 kot del pokojninske dobe upoštevati tudi dodano dobo. V primeru, da je ne gre upoštevati, bi lahko tožnica pravico do starostne pokojnine uveljavila šele z 31. 5. 2024. - Iz dopisa ZPIZ z dne 29. 1. 2019 (B1) izhaja, da je po podatkih iz zbirk ZPIZ razvidno, da bo tožnica na dan 30. 5. 2024 dopolnila 60 let, 1 mesec in 7 dni starosti ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa/pokojninske dobe/zavarovalne dobe/delovne dobe in da izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pravico do starostne pokojnine pa bi tako v tem primeru lahko uveljavila z 31. 5. 2024. - ZPIZ-2 v četrtem odstavku 27. člena določa, da pridobi pravico do starostne pokojnine zavarovanka, ki je dopolnila 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa.

- V drugem odstavku 202. člena ZPIZ-2 določa, da se zavarovancu-članu, ki je bil vključen v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje po tem zakonu, k dejanski zavarovalni dobi za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine iz obveznega zavarovanja po tem zakonu prizna kot dodana doba poklicnega zavarovanja (v nadaljnjem besedilu: dodana doba) četrtina obdobja vključenosti v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje.

- V 398. členu ZPIZ-2 določa, da imajo zavarovanci, ki so na dan 1. januarja 2001 delali na delovnih mestih, na katerih se jim je štela zavarovalna doba s povečanjem in imeli najmanj 25 let (moški) ali 23 let (ženske) pokojninske dobe, še naprej pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine do starosti, določene v četrtem oziroma petem odstavku 27. člena tega zakona, na način, kot je bil določen s predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1 (prvi odstavek). Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se zavarovancem, ki se jim je do 31. decembra 2000 štela zavarovalna doba s povečanjem, starostne meje za pridobitev starostne pokojnine, določene v 27. členu tega zakona, znižajo za toliko mesecev, za kolikor je bila povečana zavarovalna doba (drugi odstavek). Zavarovancem, ki se jim je zavarovalna doba štela s povečanjem na podlagi osebnih okoliščin po predpisih, veljavnih do 31. decembra 1999, ter za zavarovance iz 201. člena ZPIZ-1 in za zavarovance iz 138. člena tega zakona, se starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine zniža za toliko mesecev, kolikor znaša povečanje zavarovalne dobe ali prišteta doba (četrti odstavek). Če je zavarovanec upravičen do znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 27. členu tega zakona v povezavi z 28. členom tega zakona, po prvem do tretjem odstavku tega člena, se znižanje starostne meje izvede najprej skladno s prvim do tretjim odstavkom tega člena, nato pa se tako znižana starostna meja zniža še po 28. členu, vendar največ do minimalnih starostnih mej, določenih v 28. členu tega zakona (peti odstavek). Zavarovalna doba s povečanjem, dopolnjena do uveljavitve ZPIZ-1, se šteje v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (šesti odstavek).

- V 8. točki 7. člena ZPIZ-2 dodano dobo opredeljuje kot četrtino obdobja, v katerem je bil zavarovanec vključen v obvezno dodatno zavarovanje oziroma poklicno zavarovanje, ki se šteje kot pokojninska doba brez dokupa pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in se ne upošteva za izračun višine pravic. V 11. točki 7. člena ZPIZ-2 dokupljeno dobo opredeljuje kot obdobje, ki se šteje v zavarovalno dobo ob pogoju plačila prispevkov.

19. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz podatkov o trajanju in vrsti tožničine pokojninske dobe ne izhaja, da bi jo (delno) dokupila v smislu določb ZPIZ-2. To ne izhaja niti iz izpisa tožničine pokojninske dobe z dne 26. 3. 2018 (A3). Tožena stranka namreč dobo, ki se šteje s povečanjem, zmotno šteje kot dokupljeno dobo, ter je zato tudi ni upoštevala pri ugotavljanju pogojev iz 114. člena ZDR-1. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2).

20. Ker ima tožnica 12 let, 3 mesece in 24 dni zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, in ki se ji upošteva kot dodana doba (povečanje) v trajanju 4 leta, 1 mesec in 8 dni, se ji zaradi štetja zavarovalne dobe s povečanjem zniža starostna meja za 4 leta, 0 mesecev in 21 dni. Tožnica bi torej po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje izpolnila pogoj 40 let pokojninske dobe 2. 4. 2020, kar je prej kot v petih letih v smislu določbe 114. člena ZDR-1. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

21. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe tožene stranke na dopis ZPIZ z dne 29. 1. 2019, saj ta izračun ne upošteva zavarovalne dobe s povečanjem. Zato tožena stranka zmotno meni, da gre za bolj ažuren dopis. V prvem dopisu z dne 26. 3. 2018 (A3) je namreč ZPIZ upošteval dodano dobo, ki jo je glede na zgoraj navedeno pravno podlago treba upoštevati pri ugotovitvi, kdaj bi tožnica izpolnila starostni pogoj za priznanje pravice do starostne pokojnine.

22. Zmotno je stališče pritožbe toženke, da sodišče ni upoštevalo novele Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B, Ur. l. RS, št. 105/15), ki naj bi za izpolnitev pogojev za ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe izključila dodano dobo. V skladu z ZPIZ-2B ki je že veljala v času odpovedi, se namreč dodana doba ne upošteva za izračun višine pravic, kar pa ni predmet odločanja v obravnavani zadevi, upošteva pa se pri znižanju starostne meje za uveljavitev pravice do starostne pokojnine. Zato je zmotna navedba pritožbe, da bi sodišče ob pravilni uporabi 8. člena ZPP (torej pravilni dokazni oceni) moralo ugotoviti, da tožnica ni bila varovana pred odpovedjo.

23. Pritožba tožene stranke tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka, ki je v sodbi le opisna in pravilno temelji na uspehu strank v postopku (154. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo namreč naknadno izdalo še sklep o višini stroškov.

24. Ker niso podani s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka kot delodajalec sama krije svoje stroške postopka po petem odstavku 41. člena ZDSS-1, ne glede na uspeh. Ker odgovora na pritožbo nista v ničemer prispevala k boljši razjasnitvi stvari, stranki sami krijeta vsaka svoje stroške te vloge (155. člen ZPP).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 59/2013 z dne 3. 9. 2013.