Jedro

Odločitev tožene stranke je preuranjena. Tožena stranka bo morala presoditi vse okoliščine, ki so pomembne za oceno, ali zemljišča v obeh katastrskih občinah skupaj z inventarjem predstavljajo takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije oziroma ali je mogoče po zakonskih kriterijih zaščititi vsako kmetijo zase.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 19. 9. 2000 se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote A z dne 18. 8. 2000, s katero je bilo odločeno, da kmetijsko-gozdarska enota last AA in BB, ki obsega nepremičnine vpisane v vl. št. 13 in 150 k.o. B, z lastninskim deležem na vsakega do 1/2, ter v vl. št. 4 k.o. C v lasti BB, izpolnjuje pogoje za določitev zaščitene kmetije. Prvostopni organ je tudi določil, katere nepremičnine spadajo v sklop kmetije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ v postopku preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo pravilno ugotovil, da kmetija (pri)tožnikov izpolnjuje pogoje iz 2. člena zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95, v nadaljevanju ZDKG), ker obsega 13,8617 ha primerljivih kmetijskih površin in je v lasti oziroma solasti zakonskega para. Prvostopni organ je pravilno obravnaval kmetijske in gozdne površine v obeh katastrskih občinah kot celoto, saj sta oba dela kmetijskega gospodarstva glede na krajevne razmere v primerni oddaljenosti, kar dokazuje skupno izkoriščanje zemljišč v preteklosti in danes. Ločevanje enega dela kmetijskega gospodarstva od drugega (pretežnega) dela bi bilo v nasprotju z osnovnim namenom ZDKG, ker nobeden del ne bi imel pogojev za zaščito in bi zanju v prihodnosti ne veljale nobene omejitve, ne pri dedovanju in ne pri pravnih poslih med živimi. Posledica delitve bi bila negospodarna drobitev zemljiške posesti oziroma zaščitene kmetije, ki jih ZDKG preprečuje. Tudi zakon o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96) jasno določa, da se zaščitena kmetija s pravnimi posli med živimi ne sme deliti, razen v primerih, ki jih našteva. Pojasnjuje še, da pravno ni relevantno, kdo dejansko kmetijo obdeluje, temveč je relevantno, da lastnika poskrbita za obdelovanje, če zaradi starosti in bolezni sama zemljišča ne moreta obdelovati.

V tožbi, s katero izpodbijata navedeno odločbo, tožnika menita, da imata kot lastnika izključno pravico razpolagati s svojo lastnino. Nasprotujeta združitvi kmetij, saj je vsaka zase samostojna zaključena enota s svojimi stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji. Kmetiji sta popolnoma ločeni že od svoje ustanovitve, vsaka ima svojo zgodovino in svoje ime. Medsebojno sta oddaljeni 25 km. Vsaka kmetija posebej tudi zadostuje za določitev za zaščiteno. Do nasledstva so upravičeni trije nasledniki, od katerih dva dobita kmetiji, eden pa bo izplačan iz obeh kmetij. Če bi kmetiji združili, bi eno uničili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je prvostopni organ na podlagi 25. člena zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99-odl. US; v nadaljevanju ZDKG) preverjal, ali kmetija B 17, ki je po podatkih upravnih spisov vodena kot zaščitena kmetija v odloku o določitvi kmetij po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev-kmetij v Krajevni skupnosti D, še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. V predloženih upravnih spisih navedenega odloka ni, zato ni preverljivo, ali je bila kmetija že do sedaj zaščitena v enakem obsegu, oziroma ali se šele sedaj v kmetijo združujejo zemljišča v k.o. B in k.o. C, čemur tožnika tako v upravnem postopku kot v tem upravnem sporu nasprotujeta. Po 2. členu ZDKG je zaščitena kmetija kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe, ali v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali solasti enega od staršev in otroka oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Prvostopni organ je svojo odločitev oprl le na obseg primerljive kmetijske površine. Tožena stranka v izpodbijani odločbi še dodaja, da sta oba dela kmetijskega gospodarstva glede na krajevne razmere v primerni oddaljenosti, kar dokazuje skupno izkoriščanje v preteklosti in danes. Za takšno ugotovitev pa po presoji sodišča ni zanesljive podlage v podatkih upravnih spisov. Tožnika sta že v upravnem postopku ugovarjala, da zemljišča v obeh katastrskih občinah ne sestavljajo skupaj ene gospodarske enote, saj so že lokacijsko ločena, ker so v medsebojni oddaljenosti 25 km. Zaradi konfiguracije terena je tudi gospodarjenje različno (zemljišča v k.o. C naj bi ležala nad 1000 m in jih je zaradi bregov treba obdelovati ročno). Že v preteklosti sta to bili dve samostojni kmetiji, vsaka s svojimi stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji. Po njunih navedbah naj bi vsaka kmetija zase tudi danes izpolnjevala zakonske pogoje za zaščito. Te ugovore, ki merijo na to, da za zaščito v obsegu, v kakršnem sta jo določila upravna organa, ni izpolnjen zakonski pogoj o gospodarski enovitosti kmetije, tožena stranka ni dovolj kritično presodila in nanje tudi ni v celoti odgovorila. Glede navedbe, da ni šteti, da gre za lokacijsko ločenost zemljišč, se sklicuje na krajevne razmere, ki pa jih podrobneje ne opiše, in na skupno izkoriščanje zemljišč v preteklosti in danes. Ta ugotovitev pa je v nasprotju z izjavami tožnikov o obstoju dveh kmetij, ki sta jih dala v upravnem postopku in jih ponavljata v upravnem sporu. Pritrjuje pa sodišče stališču tožene stranke, da slaba reproduktivna sposobnost zemljišč v k.o. C ne more vplivati na odločitev.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke preuranjena, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala presoditi vse okoliščine, ki so pomembne za oceno, ali zemljišča v obeh katastrskih občinah skupaj z inventarjem predstavljajo takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije oziroma ali je mogoče po zakonskih kriterijih zaščititi vsako kmetijo zase. Tožnikoma pa sodišče pojasnjuje, da je pravni promet z zemljišči, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo, možen pod določenimi pogoji, ki jih je navedla že tožena stranka v svoji odločbi. Do delitve pa lahko pod pogoji, ki jih določa ZDKG, pride tudi v zapuščinskem postopku.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena.