Jedro

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je organizator potovanja izbral ustrezen hotel glede na obveznost iz sklenjene pogodbe, ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki je tožnici nastala, ker se je spotaknila ob na tla postavljen potovalni kovček in padla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 23.212,99 EUR s pripadki in ji povrniti pravdne stroške. Zaradi zavrnitve zahtevka je sodišče odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 225,17 EUR s pripadajočimi obrestmi v primeru, če stroškov ne bo plačala prostovoljno v paricijskem roku.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s podatki spisa ugotovilo, da tožnica ni niti zatrjevala niti dokazala, da je bila soba premalo osvetljena, ker je bila žarnica v okvari. Tožnica je to povedala ob zaslišanju, njeno izpoved je potrdila tudi njena hči, ki je pojasnila, da sta celo zahtevali popravilo luči. Ugotovitev sodišča je torej v nasprotju s tem, kar o vsebini izpovedbe tožnice navaja sodišče in samo izpovedbo. Podana je kršitev določbe pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Po mnenju pritožnice pa je podana tudi kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni ocenilo pričevanja tožničine hčere o tem pomembnem dejstvu. Po mnenju pritožnice je okoliščina, ali je bil prostor ustrezno osvetljen, bistvenega pomena. Ob upoštevanju ostalih okoliščin, da je bila soba majhna in da ni bilo odlagalne površine, je tudi osvetljenost bistvena, zato obstaja vzročna zveza s škodnim dogodkom. Ugotovitev sodišča, da bi tožnica in njena hči kovčke lahko spravili kam drugam, je neobrazložena. Sodišče jo je oprlo le na pričevanje direktorja agencije kljub dejstvu, da sta tožnica in njena hči povedali, da nikjer ni bilo prostora. Sodišče pa tudi ne pove, kje bi bil primernejši prostor. Presoja dokazov je nezadostna, zato je podana kršitev določbe pravdnega postopka iz 8. člena ZPP in iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, pa tudi kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, med njimi ni nasprotij, zato ne drži očitek pritožnice, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča se zatrjevano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi tožnice in med samim zapisnikom, ne nanaša na odločilno dejstvo. Res je sicer, da je tožnica v teku postopka zatrjevala, da luč na stropu sobe ni gorela, ker je verjetno pregorela žarnica in je to trditev ob zaslišanju tudi potrdila. Iz zaslišanja tožničine hčere bi bilo sicer razumeti, kot da luči na stropu sploh ni bilo, pač pa je bil prostor osvetljen le z dvema lučkama na nočnih omaricah, kot je pričevanje tožničine hčere razumelo sodišče prve stopnje, vendar pa je mogoče iz nadaljnjega pričevanja T. K. ugotoviti, da luč na stropu ni gorela zato, ker je očitno pregorela žarnica, saj je ob zaslišanju povedala, da sta na to opozorili v recepciji hotela, vendar nihče ni napake odpravil v času, ko sta bili nastanjeni v sobi. Vendar pa okoliščina o tem, ali je luč na stropu gorela ali je tam sploh ni bilo, po presoji pritožbenega sodišča upoštevaje tožničine trditve, kaj je bil razlog za to, da je padla, ni bila odločilna za presojo utemeljenosti zahtevka. Tožnica namreč nikoli ni trdila, da je padla zato, ker je bil prostor premalo osvetljen, pač pa je ves čas postopka zatrjevala, da je padla zato, ker se je spotaknila ob potovalni kovček, katerega je postavila na tla in s tem omejila prostor, po katerem je lahko prišla do sanitarnih prostorov. Po stališču tožnice je torej temeljni vzrok, da je padla in se poškodovala v tem, da je bila soba premajhna in zato ni bilo ustreznega prostora, na katerega bi lahko odložila potovalne kovčke in ostalo prtljago. Glede na navedeno pa so očitki pritožnice o kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP neutemeljeni.

Iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožnica in njena hči na podlagi pogodbe, sklenjene s toženo stranko dne 16.6.2004, morali v času od 26.6.2004 do 3.7.2004 letovati v P. Zavarovanka tožene stranke kot organizator potovanja jima je zagotavljala nastanitev v P. v neimenovanem hotelu z dvema zvezdicama v dvoposteljni sodbi s polpenzionom. Ko sta tožnica in hči prispeli v P., so ju nastanili v hotelu A.. Tam sta bivali do 1.7., ko se je v noči iz 1. na 2. julij tožnica poškodovala tako hudo, da je morala v bolnico. Po mnenju tožnice je za škodo, ki ji je zaradi poškodbe nastala, odgovorna agencija, ki naloge organizatorja potovanja ni izvršila s potrebno profesionalno skrbnostjo pri izbiri hotelirja, ki je zagotovil hotelske usluge. Soba, v kateri je bila tožnica s hčerjo nastanjena, je bila namreč majhna in slabo opremljena, zato ni bilo kam zložiti stvari, ki sta jih imeli s seboj. Omara je bila premajhna in preozka. V sobi ni bilo prostora, kamor bi lahko zložili potovalna kovčka in potovalki. Luč na stropu ni gorela, zato je bil prostor osvetljen le z namiznima svetilkama ob posteljah. Ker torej ni bilo ustreznega prostora za odlaganje stvari, sta potovalna kovčka in potovalki odložili na tla na prostoru med zidom in posteljo. S tem pa je bil že itak ozek prehod do sanitarnih prostorov še zožen, zato se je tožnica ob priliki, ko je v večernih urah želela priti od svoje postelje do WC-ja, spotaknila v na tla postavljen potovalni kovček, padla in ob padcu utrpela zlom golenice in mečnice.

Pravilna je presoja prvostopnega sodišča, da pravno podlago za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo pogodbo o organiziranju potovanja. Tako 890. člen OZ določa, da organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo je povzročil potniku zaradi tega, ker sploh ni izpolnil ali je le delno izpolnil s pogodbo in s tem zakonikom določene obveznosti, ki se nanašajo na organiziranje potovanja. Organiziranje potovanja predstavlja skupnost odnosov, med katerimi obstaja objektivna in funkcionalna zveza, saj gre za integriranje številnih uslug s pomočjo predhodne organizacije in ob enotni ceni. Za organiziranje potovanja in njegovo uspešno izvedbo pa ne zadoščata le skrbno načrtovanje posameznih storitev in njihova smiselna povezava. Organizator mora, če posameznih storitev ne bo opravil sam, skleniti pogodbo z neposrednimi izvajalci. Ob tem mora posebno skrb kot profesionalec na tem področju pokazati pri izbiri izvajalcev ter sklepanju pogodb za izvedbo posameznih storitev. Pri urejanju razmerij z izvajalci mora vedno imeti pred očmi koristi in interese potnika. Organizator mora svojo obveznost izvršiti s potrebno skrbnostjo ob upoštevanju predpisov, ki to področje urejajo, pravil stroke ter dobrih poslovnih običajev, ki so se med organizatorji v dolgoletni praksi razvili (primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, J. Markič, stran 729). Odgovornost organizatorja potovanja v primeru, ko je posamezne storitve zaupal tretjim osebam, je urejena v 892. členu OZ, ki pravi, da organizator potovanja, ki je tretjim osebam zaupal prevoz in nastanitev potnikov ali druge storitve, povezane z izvršitvijo potovanja, odgovarja potniku za škodo, nastalo zaradi tega, ker te storitve sploh niso bile ali so bile le delno izvršene in sicer v skladu s predpisi, ki se nanašajo nanje. Pa tudi če so bile storitve izvršene v skladu s pogodbo in predpisi, ki se nanje nanašajo, odgovarja organizator za škodo, ki je potniku nastala ob njihovi izvršitvi, razen če dokaže, da je pri izbiri oseb, ki so jih opravile, ravnal kot skrben organizator potovanja. Potnik ima pravico zahtevati neposredno od tretje, za škodo odgovorne osebe popolno ali dopolnilno povrnitev škode, ki jo je utrpel. Če tretji dogovorjene storitve ne izvrši ali jo izvrši le delno, organizator odgovarja potniku za nastalo škodo. Organizator odgovarja glede na predpise, ki urejajo posamezno storitev, kar je pomembno, saj izvajalci posameznih storitev odgovarjajo različno. Če se tretji lahko razbremeni svoje odgovornosti, ker je do škode prišlo zaradi ravnanja samega potnika, tretjega ali višje sile, se odgovornosti na tej podlagi lahko razbremeni tudi organizator. Smernica Evropske unije o organiziranem potovanju določa, da je organizator odgovoren za pravilno pripravo in izvedbo potovanja ne glede na to, ali pri izvedbi sodelujejo drugi izvajalci. Organizator je odgovornosti prost samo v primeru, ko je napako pripisati ravnanju potrošnika, ali nekomu, ki nima nobene povezave z izvedbo storitev in so bile te napake nepredvidljive in se jim tudi ni bilo možno izogniti in v primeru, ko je napaka posledica drugih nepredvidljivih okoliščin ali višje sile (primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, J. Markič, stran 732, 733 in 735).

V obravnavanem primeru je zavarovanka tožene stranke s sklenitvijo pogodbe prevzela obveznost zagotoviti tožnici nastanitev v dvoposteljni sodbi v hotelu z dvema zvezdicama. Šele ob prihodu v P. je tožnica ugotovila, enako pa tudi agencija, da je tožnica nastanjena v hotelu A. Takoj ob nastanitvi je tožnica spoznala, da je soba, v katero so ju s hčerjo nastanili, majhna, vendar sta v njej ostali. Prostih sob, ki bi bile večje, ni bilo na razpolago. Tožnica ni niti pri toženi stranki kot organizatorju potovanja, niti pri hotelirju ugovarjala, da storitev ni bila opravljena v skladu s sklenjeno turistično pogodbo ali da izbira hotelirja, ki je po izbiri agencije zagotovil nočitve, ne bi bila ustrezna. Tožnica bi ob upoštevanju določbe 893. člena OZ v primeru, da bi velikost sobe odstopala ali da opremljenost sobe ne bi bila ustrezna, zlasti glede na obljubljeno velikost in opremljenost s strani organizatorja, lahko uveljavljala znižanje cene storitve, česar pa ni storila. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke prvostopnega sodišča, da majhna površina sobe ne predstavlja takšnega protipravnega ravnanja hotelirja, ki bi bilo v vzročni zvezi z zatrjevano posledico, torej padcem in poškodbo noge. Vir škodne nevarnosti ali neposreden vzrok za padec namreč ni bila majhnost sobe ali neustrezna razporeditev opreme, pač pa neprilagojeno ravnanje tožnice in njene hčere stanju sobe ter seveda premajhna pazljivost tožnice same. Ker je tožnica sprejela nastanitev v majhni sobi, saj je bila takšni ponudbi prilagojena tudi cena aranžmaja, za katero je tožnica priznala, da je bila nizka, bi morala stvari, ki sta jih s hčerjo prinesli v sobo, razporediti tako, da ne bi predstavljale ovir na prostoru, ki sta ga njuno uporabljali za prehod do sanitarnih prostorov. Ne drži trditev tožnice, da obutve nista imeli kam dati, saj iz fotografije,ki jo je predložila, izhaja, da je bila zložena v omari. Iz njene fotografije tudi izhaja, da prostor pod mizo ni bil izkoriščen, zato bi potovalni kovček lahko položili tudi tja. Vsekakor pa za njuno ravnanje, ko sta stvari zložili na tla na prostoru, ki sta ga uporabljali za prehod, ni odgovoren hotelir, saj ni njegova dolžnost, da razporeja prinešene stvari gostov po prostoru. Tožnica sama je zložila stvari na neprimeren prostor, da se je ob njih spotaknila in padla. Do poškodbe je tudi po presoji pritožbenega sodišča prišlo po njeni krivdi, saj v ravnanju hotelirja in posledično tudi zavarovanke tožene stranke ni najti kakršnegakoli protipravnega ravnanja, ki bi bilo v vzročni zvezi s škodo, ki je tožnici zaradi poškodbe nastala. Tožnica tudi ne zatrjuje, da hotel, v katerem je bila nastanjena, ne bi ustrezal kategoriji hotelov z dvema zvezdicama, kar ji je tožena stranka zagotovila ob sklenitvi pogodbe. Iz navedenih razlogov in razlogov, ki jih je navedlo že prvostopno sodišče, pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravno presojo prvostopnega sodišča, da ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke niti po določbi 890. ali 892. člena OZ, niti po splošnih določbah o odškodninski odgovornosti za civilni delikt iz 1. odst. 131. člena OZ.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejanske zaključke sprejelo na podlagi dokazne ocene, opravljene v skladu z določbo 8. člena ZPP. S tem, kam bi lahko tožnica in njena hči umaknili prtljago glede na razpoložljiv prostor, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej ukvarjati, saj to ni odločilno dejstvo v tem postopku. Zato nista podani niti zatrjevani kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s členom 8 ZPP, niti iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker naj bi sodba ne vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih. Po presoji pritožbenega sodišča sodba ni obremenjena niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe 2. odst. 350. člena ZPP, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi 1. odst. 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki so nastali stroški z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je nasprotna stranka dolžna povrniti stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Po presoji pritožbenega sodišča stroški, ki so toženi stranki nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla nič bistvenega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi, zato je odločilo, da te stroške nosi sama.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP.