Jedro

Tožeča stranka je res predložila zgolj fotokopijo menične izjave in pooblastila za izpolnitev menice ter pooblastila za vnovčenje, vendar ZPP ne postavlja zahteve, da bi morale biti listine priložene v originalu.

V skladu z načelom menične strogosti je potrebno v sodnem postopku v izvirniku predložiti le menico, ne velja pa to obvezno tudi za menično izjavo oziroma pooblastilo za izpolnitev menice.

Če sodišče ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke v zatrjevani višini, da pa ne obstaja pobotna terjatev tožene stranke, mora tožbenemu zahtevku ugoditi za vtoževani znesek ter ugotoviti, da ne obstaja pobotna terjatev za celoten znesek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka in v II., III. in. IV. točki izreka potrdi.

II. Toženki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - v I. točki izreka vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3065/2008 z dne 13. 2. 2008 v veljavi v 1. odstavku izreka sklepa za znesek 46.972,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2008 dalje do plačila in za znesek 2.074,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2008 dalje do plačila ter v celoti v 3. odstavku izreka sklepa, glede izvršilnih stroškov; v preostalem delu je 1. odstavek izreka sklepa razveljavilo in zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen; - v II. točki izreka ugotovilo, da terjatev v višini 21.173,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2007 dalje do plačila, ki sta jo toženi stranki uveljavljali v pobot terjatvi tožeče stranke, ne obstoji; - v III. točki izreka ugotovilo, da terjatev v višini 255.523,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2007 dalje do plačila, ki sta jo toženi stranki uveljavljali v pobot terjatvi tožeče stranke, ne obstoji; - v IV. točki izreka odločilo, da morata toženi stranki solidarno tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.096,95 EUR v roku 15 dni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti I. točki izreka te sodbe v delu, po katerem ostane sklep o izvršbi v veljavi, ter v celoti proti II. III. in IV. točki izreka te sodbe sta se pravočasno pritožili toženki iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču sta predlagali, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj v pobot uveljavljanih terjatev ter terjatvi tožeče stranke in toženk medsebojno pobota oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Priglasili sta stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Temelj obravnavanega tožbenega zahtevka predstavljata dve izpolnjeni bianco lastni menici z meničnimi izjavami (pooblastilom za izpolnitev) ter pooblastilom za unovčenje (prilogi A32 in A33). Prvo tožena stranka iz naslova menice ugovorov ni imela, drugo tožena stranka pa je trdila, da podpis na menični izjavi ni njen, priznala je le podpis na meničnem blanketu.

6. Pritožnika opozarjata, da bi morala tožeča stranka s predložitvijo originalov tako menice kot tudi menične izjave in pooblastila za unovčenje nedvomno dokazati, da je drugo tožena stranka te listine kot porok in plačnik lastnoročno podpisala. Ker je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo le na podlagi fotokopij teh listin, uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

7. Tožeča stranka je veljavnost menične zaveze drugo tožene stranke dokazovala s predložitvijo izvirnika menice, fotokopije listine, imenovane „menična izjava in pooblastilo za izpolnitev menice“ ter fotokopije pooblastila za unovčenje. Vse listine so bile po navedbah tožeče stranke podpisane s strani drugo tožene stranke. Dokazno breme za dokazovanje nepristnosti podpisa na fotokopiji menične izjave in pooblastil je bila tako na drugo toženi stranki. Tožeča stranka je res predložila zgolj fotokopijo menične izjave in pooblastila za izpolnitev menice ter pooblastila za unovčenje, vendar Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne postavlja zahteve, da bi morale biti listine priložene v originalu. V prvem odstavku 107. člena ZPP je namreč določeno, da so lahko predložene kot prepis, med katerega šteje tudi fotokopijo (1). ZPP poleg tega ne vsebuje formalnih dokaznih pravil, ki bi določala, da so fotokopije listin že same po sebi neverodostojne, temveč velja načelo proste presoje dokazov (prim. 8. člen ZPP). Fotokopija ima sicer manjšo dokazno moč kot izvirnik listine, vendar se je sodišče prve stopnje o spornem podpisu prepričalo tudi na podlagi drugih dokazov. Ker drugo tožena stranka za ugotavljanje (ne)pristnosti spornega podpisa ni predlagala dokaza z izvedencem grafološke stroke, je sodišče prve stopnje na podlagi predloženih listin, zaslišanja priče H. o običajnem postopku podpisovanja pogodb in menic ter dejstva, da je banka kot strokovna organizacija te listine ustrezno preverila in delno izplačala menični znesek, utemeljeno ocenilo, da je drugo tožena stranka podpisala tudi menično izjavo in pooblastilo za unovčenje. Vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Tožeča stranka je procesno dokazno breme s predložitvijo navedenih dokazov torej prevalila na drugo toženo stranko, ki bi morala z nasprotnimi dokazi ovreči njen dokazni uspeh, kar pa ji tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspelo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da sta bila menična izjava in pooblastilo za vnovčenje s strani drugo tožene stranke ustrezno podpisana.

8. V skladu z načelom menične strogosti je potrebno v sodnem postopku v izvirniku predložiti le menico (2), ne velja pa to obvezno tudi za menično izjavo oziroma pooblastilo za izpolnitev menice (3). Slednje je lahko skladno z drugim odstavkom 16. člena Zakona o menici tako ustno kot pisno, sporazum pa je lahko izražen tudi neizrecno, že s konkludentnim dejanjem podpisa bianco menice (4). Le pravilno izpolnjena bianco menica z vsemi sestavinami predstavlja temelj za izplačilo, tožena stranka pa ima nato možnost ugovorov, da je bila ta izpolnjena v nasprotju s sporazumom – izrecnim oziroma tistim, ki izhaja iz osnovnega posla. V obravnavani zadevi tako ne gre za vprašanje napačne uporabe materialnega prava, saj drugo tožena stranka ni zatrjevala, da je bila menica, na kateri je njen podpis, izpolnjena v nasprotju s sporazumom, temveč gre le za vprašanje oblike predloženih listin v postopku pred sodiščem prve stopnje. Te pa so bile predložene v ustrezni obliki, kot to izhaja iz že obrazloženega. Zato se pritožbene navedbe v tem delu izkažejo za neutemeljene.

9. Nadalje je zmotno stališče pritožnikov, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotoviti neobstoja v pobot uveljavljane terjatve, kolikor presega višino terjatve, ki se uveljavlja s tožbo. Če sodišče ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke v zatrjevani višini, da pa ne obstaja pobotna terjatev tožene stranke, mora tožbenemu zahtevku ugoditi za vtoževani znesek ter ugotoviti, da ne obstaja pobotna terjatev za celoten znesek. Pozitivna ugotovitev toženčeve terjatve je tako res možna le v višini tožnikove, negativna ugotovitev terjatve, ki jo toženec uveljavlja v pobot, pa je pravilna za celoten znesek.

10. Toženi stranki sta v obravnavani zadevi postavili tudi ugovore iz osnovnega posla, in sicer jamčevalni zahtevek ter odškodninska zahtevka zaradi napake dobavljenega materiala. Pritožnika grajata ugotovitev sodišča prve stopnje o prepoznem obvestilu o napaki. Navajata, da je bilo obvestilo o napakah materiala tožeči stranki posredovano pravočasno, saj je drugo tožena stranka povedala, da so klicali tožečo stranko ter da so „prvič reklamirali po prvi vgradnji materiala 7 dni“. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da bi morala tožena stranka sedem dni po vgradnji estrihov ugotoviti, kaj se z njimi dogaja in skrito napako opaziti. Če se potem, ko je kupec prevzel stvar, pokaže, da ima stvar kakšno napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita napaka), mora kupec o njej pri gospodarskih pogodbah obvestiti prodajalca nemudoma, šteto od dneva, ko je napako opazil; sicer to pravico izgubi (prvi odstavek 462. člena Obligacijska zakonika, v nadaljevanju OZ). Kupec mora v obvestilu o napaki stvari natančneje opisati napako in povabiti prodajalca, da stvar pregleda (prvi odstavek 464. člena OZ). Obvestilo o napaki je lahko tudi ustno, saj pisna oblika ni predpisana, je pa takšna oblika težje dokazljiva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je drugo tožena stranka res povedala, da so prvič reklamirali „max. tam sedem dni po prvi vgradnji“ (l. št. 105), vendar to ne spremeni pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je verjelo drugačni izpovedbi priče H. (l. št. 113). Ta je izpovedala, da je klic s strani drugo tožene stranke prejela šele julija ali avgusta 2007, za reklamacijo pa je izvedela prek telefaksa proizvajalca. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da drugo tožena stranka datuma ustne reklamacije preko telefona ni opredelila, zgoraj citirana navedba, predvsem v primerjavi z natančnejšo izpovedjo priče H., pa je nedoločna in nekonkretizirana, zato ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Tudi ostali izvedeni dokazi kažejo na to, da je tožena stranka glede napak komunicirala s proizvajalcem, kar obvestila prodajalcu ne more nadomestiti, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Dopis z dne 17. 7. 2007, poslan v vednost tožeči stranki približno mesec dni po odkritju napake, pa je prepozen, prav tako pa glede na predpisano vsebino ne more predstavljati obvestila o napaki. Iz obrazloženega sledi, da pritožbene navedbe niso utemeljene, presoja sodišča prve stopnje o prepoznem grajanju napak pa pravilna.

11. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da je tožeča stranka dobavila material brez napak, vzrok za njih pa je v ravnanju prvo tožene stranke, ki pri izvajanju del ni natančno sledila navodilom za uporabo spornega materiala. Pritožnika navajata, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo le na izpovedbi prič K. (predstavnik proizvajalca) in P. (nadzornik), tožena stranka pa je predlagala tudi zaslišanje prič Ha. in Ko., ki sta fizično sodelovala pri izdelavi estrihov in bi lahko sama povedala o načinu izdelave in upoštevanju navodila proizvajalca. Zaradi tega naj bi dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Opozarjata, da je priča P.k izpovedala celo, da ne ve, ali je bilo kaj narobe z materialom. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je P. izjava, kot jo citirata pritožnika, iztrgana iz konteksta, saj je priča podrobno pojasnila vse napake, ki jih je naredila prvo tožena stranka pri vgradnji materiala ter na katere je sama kot nadzornik tudi opozarjala. Poleg tega pa se je sodišče prve stopnje o trditvah tožeče stranke glede neupoštevanja navodil proizvajalca prepričalo tako na podlagi listinskih dokazil kot tudi z zaslišanjem prič, ki sta jih predlagali obe pravdni stranki in ki so bile na gradbišču tudi prisotne. Izvedba dokazov z zaslišanjem, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebne, zato ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je imelo za ugotovitev spornega dejstva torej dovolj podlage, pritožbeno sodišče pa sledi tudi njegovi prepričljivi in izčrpni dokazni oceni. Iz tega razloga se tudi odločitev sodišča prve stopnje o ugovorih toženk izkaže za pravilno.

12. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker toženki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2009 z dne 23. 8. 2012. (2) Prim. odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 393/2011 z dne 23. 8. 2011 in I Cpg 1067/2011 z dne 16. 12. 2011. (3) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 190/2007 z dne 18. 3. 2010. (4) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 653/2006 z dne 26. 2. 2009.