Jedro

Pri drugem goljufivem dejanju kot izvršitvenem dejanju kaznivega dejanja oškodovanja upnikov gre za vse vrste pravih ali navideznih dejanj in pravnih poslov, s katerimi se prikriva, preoblikuje ali ustvarja dejansko stanje, ki ne ustreza resničnosti, njegov namen pa je izognitev obveznostim do upnikov. Sem spada tudi škodljivo razpolaganje s stvarnim premoženjem.

Naklep pri izvršitvenem ravnanju goljufivega dejanja je v bistvu izpostavljen že z namenom izigravanja in oškodovanja, ki mora izhajati iz celotnega opisa kaznivega dejanja, saj se namen realizira z nastankom prepovedane posledice. To pomeni, da zadostuje, da je v izreku namen oškodovanja zgolj naveden in zato ni treba že v opisu dejanja navajati posebnih okoliščin, ki bi še dodatno konkretizirale takšen namen.

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov (za razliko od kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja v gospodarski dejavnosti) ni storjeno z zlorabo (notranjega) položaja, temveč v razmerju med dolžnikom in upnikom (upniki) pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dolžnikova obveznost do upnikov nesporna in jo storilec kaznivega dejanja izigra. Ne gre torej za nezvestobo storilca do "lastnika" podjetja, ampak do upnikov, posledica pa je (le) povzročanje premoženjske škode upnikom.

Odvzem premoženjske koristi je sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji. Z njim se zasleduje predvsem restitucija, to je vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja.

Po ustaljeni sodni praksi ukrep odvzema premoženjske koristi ni omejen zgolj na kazniva dejanja, pri katerih je premoženjska korist prepovedana posledica, zato tudi ni treba, da bi bila v izreku konkretizirana. Bistveno je zgolj dejstvo, ali je korist zares nastala s kaznivim dejanjem oziroma zaradi njega ali ne.

S tem, ko je obdolženi S.Č. za zastopanje pooblastil odvetnico B.M., ženo B.M., pa ni bila kršena določba tretjega odstavka 69. člena ZKP, niti katera druga procesna določba, saj zakon nezdružljivosti funkcije zagovornika ne širi tudi na njegove družinske člane.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje pod točko I izreka v delu, v katerem ni bilo odločeno o odvzemu premoženjske koristi, spremeni tako, da se obdolženemu S.Č. na podlagi 74. in 75. člena Kazenskega zakonika odvzame premoženjska korist v višini 81.700,00 EUR.

II. Pritožbi zagovornice obdolženega S.Č. in zagovornikov obdolžene K.M.Č. se zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, in sicer obdolženi S.Č. v znesku 360,00 EUR, obdolžena K.M.Č. pa v znesku 288,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 7058/2013 z dne 22. 1. 2021 pod točko I/1 izreka spoznalo obdolženega S.Č. za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto zapora. Pod točko I/2 izreka je spoznalo obdolženo K.M.Č. za krivo storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen osem mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta oba obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je v izreku izpodbijane sodbe navedene oškodovane gospodarske družbe s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Pod točko II izreka sodbe pa je sodišče prve stopnje obdolženega S.Č. na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe zaradi pomoči h kaznivemu dejanju ponareditev poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 ter odločilo o stroških tega dela kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornica obdolženega S.Č. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovorniki obdolžene K.M.Č. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa obdolženko oprosti plačila stroškov kazenskega postopka; - okrajna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu S.Č. na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzame s kaznivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist v višini 81.700,00 EUR.

3. Na pritožbo zagovornikov obdolžene K.M.Č. je odgovorila državna tožilka, na pritožbo državne tožilke pa je odgovorila zagovornica obdolženega S.Č. Obe pritožbenemu sodišču predlagata, da navedeni pritožbi zavrne kot neutemeljeni.

4. Pritožba okrajne državne tožilke je utemeljena, pritožbi zagovornikov obdolženih S.Č. in K.M.Č. pa neutemeljeni.

K pritožbi zagovornice obdolženega S.Č.

5. Pritožnici, ki uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da izpodbijana sodba nima skoraj nikakršnih razlogov, ki se nanašajo na izpovedbe prič M.G., M.B. in S.Č. ter sodne izvedenke A.G., ni mogoče pritrditi. Izpodbijana sodba ima namreč določne, jasne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, torej o tistih, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe. Izpovedbe prič M.G., M.B. in S.Č. je sodišče prve stopnje natančno ocenilo v točkah od 42 do 44 razlogov izpodbijane sodbe, prav tako je na več mestih obrazložitve dokazno ocenilo mnenje sodne izvedenke A.G. Pritožnica pa z izpostavljanjem posameznih delov izvedenskega mnenja ter ponavljanjem obdolženčevega zagovora izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pritožbeni razlog iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje. Enako je mogoče ugotoviti tudi glede pritožbenih navedb, da so razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z okoliščino, ali je obdolženi S.Č. dne 25. 1. 2012 vedel, da je družba S. d.o.o. postala nezmožna za plačilo, sami s seboj v nasprotju.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica uveljavlja tudi z utemeljitvijo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do novih okoliščin glede predloga za izločitev nedovoljenih dokazov. Po njenem mnenju je s ponovnim zaslišanjem priče B.V. potrjeno, da je Javni sklad Republike Slovenije za podjetništvo (v nadaljevanju javni sklad) deloval po navodilih policije in da so torej organi pregona brez zakonite odredbe sodišča preko javnega sklada de facto opravili hišno preiskavo in na ta način nezakonito pridobili dokazno gradivo. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je izpovedbo priče B.V., upoštevaje listinske dokaze (predvsem dopis o kontroli z dne 27. 2. 2012), ocenilo v točkah od 20 do 22 razlogov izpodbijane sodbe. Razen tega pa pritožnica zmotno meni, da iz izpovedbe imenovane priče izhajajo nove okoliščine. Priča B.V. je namreč na glavni obravnavi dne 16. 9. 2020 izpovedoval bistveno enako kot na naroku v zvezi s predlogom za izločitev nedovoljenih dokazov dne 5. 6. 2019. Izpovedba priče, da je bil drugi kontrolni pregled strojev znamke Mazak VTC-300C-II (v nadaljevanju Mazak) in YLC Yamazaki Laser Corporation, model Explorer laser 100 (v nadaljevanju Yamazaki) dne 27. 2. 2012 opravljen po tem, ko so bili s strani policije obveščeni, da bi naj bil stroj Mazak predčasno prodan, je bila namreč upoštevana in dokazno ocenjena že v postopku odločanja o predlogu za izločitev nedovoljenih dokazov, do nje pa se je tudi že opredelilo Višje sodišče v Mariboru, in sicer v sklepu V Kp 7058/2013 z dne 5. 12. 2019, s katerim je odločilo o pritožbi zagovornikov obdolžene K.M.Č. zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov. Pri tem je pritožbeno sodišče pojasnilo, da materialni dokazi nasprotujejo izpovedbi B.V., saj je iz dopisa z dne 27. 2. 2012 (list. št. 1124) razvidno, da je javni sklad kontrolni pregled opravil po obvestilu družbe S. d.o.o. o nameravani premestitvi stroja. Prav tako je Sektor kriminalistične policije Policijske uprave Maribor šele 13. 12. 2012 z dopisom (list. št. 1114) prosil javni sklad, da opravi kontrolni pregled, javni sklad pa je na to odgovoril dne 11. 1. 2013 (priloga A2), in sicer da je sklad navezal stik z računovodstvom S. d.o.o., kjer so pojasnili, da je bil stroj Mazak zaradi prodaje brisan iz evidenc osnovnih sredstev podjetja. Ker je iz listinskih dokazov razvidno, da je policija v obravnavani zadevi začela s svojimi aktivnostmi konec leta 2012, torej več mesecev po opravljenem drugem kontrolnem pregledu, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je javni sklad opravil drugi kontrolni pregled izključno z namenom pomagati organom pregona. Pa tudi sicer je dodati, da je javni sklad imel na podlagi sklenjene pogodbe o sofinanciranju z dne 21. 1. 2009 (priloga A1) pravico preveriti, ali se pogodba izpolnjuje, zaradi česar je mogoče zaključiti, da je S.B. kontrolni pregled opravljal neodvisno od policije, skladno s pogodbenimi določili. Pritožnica pa izpovedbo priče B.V. z dne 16. 9. 2020 tudi napačno povzema in razume. Slednji med svojim zaslišanjem ni povedal, da je javni sklad delal po navodilih policije in da je policija po izvedenem nadzoru prevzela zbrane podatke. Nasprotno temu je namreč pojasnil, da javni sklad po drugem kontrolnem pregledu policije ni o ničemer obvestil, saj ni vedel niti, koga bi naj obvestil, prav tako je izrecno poudaril, da javni sklad ni bil v aktivni vlogi (list. št. 1651/12). Brez podlage v podatkih spisa pa so tudi pritožbene navedbe, da je priča B.V. povedal, da na javnem skladu niso poznali prakse, da bi jih policija obveščala o čemerkoli glede razpisov. B.V. je namreč povedal (le), da jih policija ni nikoli obvestila, da bi družba (kateri je bila dana subvencija, op. sodišča) predčasno prodala stroj in da je bil to edini primer. Ni pa na podlagi takšne izpovedbe mogoče zaključiti, da je policija „v zgodovini sklada“ zgolj enkrat obiskala javni sklad, in sicer v konkretnem primeru, kot to zatrjuje pritožnica. Priča je namreč na dveh mestih (list. št. 1651/9 in 1651/12) izpovedala o splošnem poslovanju javnega sklada s policijo, torej v drugih primerih, kot se je izrazila priča. Pritožnica tako z zavajajočim in nedoslednim izpostavljanjem posameznih delov izpovedbe priče B.V. daje njegovi izpovedbi drugačen pomen, zaradi česar so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Končno pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da S.B., s tem, ko je za javni sklad dne 27. 2. 2012 opravil kontrolni pregled spornih strojev, ni izvajal hišne preiskave. Zato tudi ni bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da dejanje, kot se očita obdolženemu S.Č., ni kaznivo dejanje, s čimer pritožnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, namreč po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1, ti pa so tudi ustrezno konkretizirani. Obravnavano kaznivo dejanje je bilo storjeno 25. 1. 2012, torej še pred uveljavitvijo novele KZ-1E, ki je zaradi širitve kriminalne cone (kot znak kaznivega dejanja je opredelila povzročitev vsakršne in ne zgolj velike premoženjske škode za upnike) za obdolženca strožja. Navedeno pomeni, da je potrebno uporabiti zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (prvi odstavek 7. člena KZ-1). V skladu s takrat veljavnim drugim odstavkom 227. člena KZ-1 kaznivo dejanje oškodovanje upnikov stori, kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa zato da bi izigral in oškodoval upnike, prizna neresnično terjatev, sestavi lažno pogodbo ali s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzroči veliko premoženjsko škodo upnikom. Pri drugem goljufivem dejanju kot izvršitvenem dejanju (ki se očita obdolžencu) gre za vse vrste pravih ali navideznih dejanj in pravnih poslov, s katerimi se prikriva, preoblikuje ali ustvarja dejansko stanje, ki ne ustreza resničnosti, njegov namen pa je izognitev obveznostim do upnikov. Sem spada tudi škodljivo razpolaganje s stvarnim premoženjem,1 kar se očita obdolžencu v konkretni zadevi. Po mnenju pritožnice je v opisu kaznivega dejanja izostal goljufivi namen, vendar ji ni mogoče pritrditi. Naklep pri izvršitvenem ravnanju goljufivega dejanja je v bistvu izpostavljen že z namenom izigravanja in oškodovanja,2 ki mora izhajati iz celotnega opisa kaznivega dejanja, saj se namen realizira z nastankom prepovedane posledice. To pomeni, da zadostuje, da je v izreku namen oškodovanja zgolj naveden in zato ni treba že v opisu dejanja navajati posebnih okoliščin, ki bi še dodatno konkretizirale takšen namen.3 Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da že sam način izvršitve kaznivega dejanja, ob zavedanju obdolženca, da je družba S. d.o.o. kot dolžnik postala nezmožna za plačilo, kaže na namen obdolženca izigrati in oškodovati v izreku naštete upnike. Obdolženec je namreč kot direktor in imetnik 100 % poslovnega deleža družbe S. d.o.o. v nasprotju z 12. členom pogodbe o sofinanciranju z dne 21. 1. 2009, na podlagi katere je družba S. d.o.o. prejela nepovratna sredstva v višini 155.550,00 EUR iz Evropskega sklada za regionalni razvoj za sofinanciranje operacije CNC postrojenje za izdelavo harmonik, in ki določa, da mora upravičenec ohraniti investicijo v podjetju in regiji najmanj za obdobje petih let za isti namen, dne 25. 1. 2012 stroja znamke Mazak in Yamazaki, ki sta sestavljala CNC postrojenje za izdelavo harmonik, brez pravne podlage izločil iz osnovnih sredstev družbe in prenesel na družbo S.A. d.o.o., katere direktor in imetnik 100 % poslovnega deleža je bil sam, pri čemer družba S. d.o.o. za navedena stroja ni prejela plačila, nato pa je stroj Mazak prodal družbi G.F.S. iz Francije in je zato z opisanim ravnanjem v izreku izpodbijane sodbe navedenim upnikom, ki so svoje terjatve v skupni višini 1.164.276,10 EUR prijavili v stečajnem postopku nad družbo S. d.o.o, uvedenem dne 25. 9. 2014 na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru St 3260/2014, povzročil veliko premoženjsko škodo najmanj v višini 104.800,00 EUR, kolikor je znašala kupnina za stroj Mazak, ki jo je družba G.F.S. iz Francije 31. 1. 2012 in 21. 2. 2012 v celoti poravnala družbi S.A. d.o.o., v posledici opisanega ravnanja pa upniki v okviru stečajnega postopka nad družbo S. d.o.o. niso bili niti v delu poplačani. Opisana ravnanja znatno presegajo običajna ravnanja, ki so sicer značilna za pogodbena razmerja. Gre za (nezakonite) posle, ki nimajo podlage v resničnem dolžnikovem poslovanju. Vsebina in narava teh ravnanj sta torej takšni, da je že na njuni podlagi mogoče sklepati na obstoj obdolženčevega namena izigrati in oškodovati upnike družbe S. d.o.o. Ker ima v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1, pritožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

8. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožnici, da bi naj obdolženec izvršil kaznivo dejanje oškodovanje upnikov po prvem in ne po drugem odstavku 227. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje namreč v točki 44 obrazložitve svoje sodbe ni zaključilo, da je obdolženec pričam M.G., M.B. in S.Č. vrnil posojila, kot to navaja pritožba, pač pa je najprej povzelo mnenje izvedenke, ki je na vprašanje, ali je med podatki spisa in prilog zasledila, da bi obdolženec kupnino za stroj preko kompenzacije porabil za plačila dobaviteljem in tudi za vrnitev posojil fizičnim osebam, odgovorila, da je glede na listino odprtih postavk družbe S. d.o.o. po 25. 2. 2012 vidno samo eno poplačilo, in sicer 31. 3. 2012 znesek 39.804,31 EUR upniku S.Č., medtem ko druga plačila posojil niso razvidna. Nato pa je glede izpovedb prič M.G., M.B. in S.Č., da bi jim naj obdolženec vrnil posojila, sodišče prve stopnje (enako v točki 5 obrazložitve) zgolj navedlo, da tudi, če je obdolženec pričam vrnil denar iz kupnine od prodanega stroja, takšna selekcionirana poplačila upnikov v času, ko družba ni zmožna plačil obveznosti in je insolventna, prav tako pomenijo, da je obdolženec te upnike privilegiral oziroma je upnike glede poplačil njihovih terjatev neenako obravnaval. Takšne navedbe pa ne pomenijo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje oškodovanje upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, ker bi naj upnike spravil v ugodnejši položaj. Izpodbijana sodba ima namreč jasne, določne in prepričljive razloge, zakaj je obdolženec z ravnanji, opisanimi v izreku, izigral in oškodoval upnike, in da je torej storil kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1. 9. Brez podlage so tudi pritožbeni pomisleki, da bi v konkretnem primeru lahko šlo kvečjemu za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1, ker bi naj obdolženec z očitanimi ravnanji prekoračil pravico razpolagati s tujim premoženjem, s čimer bi naj drugemu (ali sebi) pridobil protipravno premoženjsko korist. Glede razmerja med zlorabo položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti ter oškodovanjem upnikov pritožbeno sodišče opozarja na vsebinske razlike z vidika poslovnih razmerij med udeleženimi osebami in povzročeno posledico. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov (za razliko od kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja v gospodarski dejavnosti) ni storjeno z zlorabo (notranjega) položaja, temveč v razmerju med dolžnikom in upnikom (upniki) pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dolžnikova obveznost do upnikov nesporna in jo storilec kaznivega dejanja izigra. Ne gre torej za nezvestobo storilca do „lastnika“ podjetja, ampak do upnikov, posledica pa je (le) povzročanje premoženjske škode upnikom,4 kar je mogoče ugotoviti v konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v ospredju očitanega kaznivega dejanja zunanje razmerje, torej razmerje med dolžnikom (družbo S. d.o.o.) in upniki, kot to izhaja iz izreka in razlogov izpodbijane sodbe. Obdolženec je namreč kot direktor in imetnik 100 % poslovnega deleža družbe S. d.o.o. izigral obveznosti, ki jih je družba imela do upnikov. Razen tega pa je kot bistveno potrebno izpostaviti, da je bilo stanje plačevitosti oziroma zadolženosti družbe S. d.o.o. očitno tako slabo, da premoženje za obdolženca kot imetnika 100 % poslovnega deleža družbe (razen spornih strojev) ni imelo več dejanske vrednosti (družba je imela od 17. 11. 2011 neprekinjeno blokirane vse transakcijske račune, bilanca stanja na dan 31. 12. 2011 pa je prikazovala 736.669,00 EUR čiste izgube poslovnega leta, ki je presegla višino osnovnega kapitala), zaradi česar je mogoče zaključiti, da je prva in očitna posledica storjenega dejanja povzročitev škode upnikom in da so v obravnavani zadevi izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja oškodovanja upnikov.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene graje pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi S.Č. storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

11. Pritožnica izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da je obdolženec 25. 1. 2012 vedel, da je družba S. d.o.o. postala nezmožna za plačilo obveznosti. Po njenem mnenju je obdolženec, ki se ni ukvarjal s finančnim poslovanjem družbe, za to izvedel šele po izdelavi letne bilance za leto 2011, saj je družba pred tem obveznosti delno plačevala, vendar ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah od 24 do 27 razlogov izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, zakaj meni, da je bil obdolženec kot direktor in edini družbenik družbe S. d.o.o. obravnavanega dne seznanjen s slabim finančnim stanjem družbe. Pri tem je utemeljeno izpostavilo mnenje sodne izvedenke finančne stroke A.G., da je družba S. d.o.o. imela od 17. 11. 2011 blokirane transakcijske račune in že vsaj od 15. 11. 2011 dalje zapadle obveznosti ter pomanjkanje denarnih sredstev za njihovo plačilo. Čista izguba družbe je v letu 2010 znašala 43.181,00 EUR, v letu 2011 pa že 736.669,00 EUR in je presegala višino osnovnega kapitala. Po mnenju izvedenke je bil na dan 31. 12. 2011 s tem izpolnjen eden od kriterijev insolventnosti, družba pa je postala dolgoročno plačilno nesposobna. Sodišče prve stopnje je v točki 26 razlogov izpodbijane sodbe tudi pravilno povzelo stanje na vseh štirih transakcijskih računih družbe. V pritožbi selektivno izpostavljeni okoliščini, da je na računu, odprtem pri Abanki, v februarju 2012 bilo ugotovljeno pozitivno stanje v višini 9.508,00 EUR, na računu, odprtem pri NLB, pa so bila v obdobju od 3. 1. 2012 do 11. 7. 2012 posamezna nakazila, ob vseh ostalih podatkih, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, nista bistveni. Ni namreč mogoče prezreti, da je imela družba S. d.o.o. že pred 25. 1. 2012 blokirane vse štiri transakcijske račune, na vseh računih pa so bile tudi številne izvršbe v visokih zneskih (na primer na računu SKB d.d. za 70.175,70 EUR in 63.490,04 EUR, na računu Sparkasse d.d. za 202.827,99 EUR in 166.260,95 EUR in na računu NLB d.d. za 188.713,19 EUR). Gre za tako velike zneske izvršb, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča jasno kažejo na slabo finančno stanje družbe in nezmožnost plačila obveznosti. V celoti je verjeti tudi izvedenki, da so blokade na transakcijskem računu, ki onemogočajo normalno poslovanje družbe, tiste, ki vsakemu direktorju družbe, ne glede na njegovo znanje, povedo, da je družba nezmožna za plačilo. Obdolženec je bil kot direktor in edini družbenik družbe nedvomno seznanjen z blokadami. Zaključek, da je obdolženec vedel, da je družba postala nezmožna za plačilo, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno utrdilo tudi z obdolženčevim zagovorom, da je družba S. d.o.o. v času prodaje stroja imela velike finančne težave in da je verjel, da lahko s kupnino vsaj delno poplača upnike. Ob tem ni nobenega nasprotja v točki 34 razlogov izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje povzelo mnenje izvedenke, da očitno ni bilo interesa, da bi se stroj Mazak prodal končnemu kupcu preko družbe S. d.o.o., ker bi potem denar prišel na enega izmed transakcijskih računov družbe S. d.o.o., ki pa so bili blokirani. Nenazadnje pa je k temu dodati, da je obdolženec družbo S.A. d.o.o. ustanovil zgolj iz razloga, da bi lahko prodal stroj Mazak. Družba N. d.o.o. je namreč dne 20. 1. 2012 z družbo S. d.o.o. prekinila pogodbo o posredovanju pri prodaji stroja Mazak, pri tem pa je kot razlog prekinitve navedla, da je družba S. d.o.o. na podlagi bonitetnih ocen plačilno nesposobna (priloga A159/2), tudi zaradi česar ni dvoma glede vednosti obdolženca o nezmožnosti za plačilo.

12. Pritožnica prav tako neutemeljeno izpostavlja, da družba S. d.o.o. ni prejela kupnine od stroja, ker je obdolženec s tem denarjem poplačal fizične osebe, ki so družbi predhodno dale posojila. Izvedenka finančne stroke A.G. je namreč zaslišana na glavni obravnavi tudi po pregledu listinske dokumentacije, ki jo je naknadno predložila obramba, podala mnenje, da iz podatkov spisa poplačila posojil, ki so jih dale fizične osebe, niso razvidna. Po 25. 2. 2012 je razvidno zgolj eno poplačilo, in sicer obdolženčevemu očetu v znesku 39.804,31 EUR, vendar v obliki kompenzacije. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa ni razvidno, da bi družba S. d.o.o. v zvezi s prodajo stroja Mazak prejela denar od družbe S.A. d.o.o. Prav tako iz izpiskov transakcijskih računov družb S. d.o.o. in S.A. d.o.o. ne izhaja, da bi bila vrnjena posojila fizičnim osebam. Pač pa je iz prometa transakcijskega računa družbe S.A. d.o.o., odprtega pri Hranilnici LON d.d. (priloga A110), razvidno, da je obdolženec, kot edini pooblaščenec za razpolaganje s sredstvi na računu, po nakazilu kupnine za stroj Mazak s strani kupca G.F.S., skupaj dvignil 81.700,00 EUR (čemur obramba niti ne oporeka), pri tem pa ni z ničemer izkazan nadaljnji denarni tok. Razen tega pa je izvedenka pojasnila, da za plačilo s kompenzacijo v spisu ni našla dokumenta, ki bi dokazoval, da je na računu, s katerim je družba S. d.o.o. družbi S.A. d.o.o. prodala stroj Mazak, navedena kompenzacija imela podlago v medsebojnem sodelovanju družb S. d.o.o. in S.A. d.o.o. ter opozorila, da družba S. d.o.o. takrat več ni bila zmožna poravnati obveznosti, bila je insolventna in tudi davčni dolžnik, zaradi česar kompenzacije v taki fazi niso dovoljene (načelo enakega obravnavanja upnikov). Sklicevanje obrambe, da bi se naj znesek oškodovanja upnikov zmanjšal za 39.804,31 EUR, pa je nenazadnje neutemeljeno tudi iz razloga, ker obdolženec s transakcijskega računa družbe S.A. d.o.o. do dne 31. 3. 2012, ko bi naj s kompenzacijo zaprl dolg družbe S. d.o.o. do svojega očeta, ni dvignil gotovine v tolikšni višini (točka 37 razlogov izpodbijane sodbe). Da bi obdolženec ravno z gotovino od prodanega spornega stroja v obravnavanem časovnem obdobju poplačal dolgove, ki jih je družba S. d.o.o. imela do fizičnih oseb, iz podatkov spisa ni razvidno. Zgolj navedba prič M.G., M.B. in S.Č., da jim je obdolženec vrnil denar, ki so mu ga posodili, navedeno ne potrjuje. Obdolženec ni namreč z ničemer izkazal, da je denar, ki ga je dvignil z računa družbe S.A. d.o.o., porabil v ta namen. Pri tem pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da bi bilo v interesu obdolženca, v kolikor bi dvignjeno gotovino porabil za poplačilo dolgov, pridobiti dokazilo v tej smeri (na primer lastnoročni podpis posojilodajalcev, da so v določenem časovnem obdobju, ki bi sovpadal s posameznimi datumi dvigi gotovine, dobili vrnjeno posojilo). Ob navedenem in ostalih razlogih sodišča prve stopnje tudi pritožbeno sodišče nedvomno zaključuje, da je obdolženi S.Č. storil kaznivo dejanje oškodovanje upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1. Zaslišanje priče P.M., kot to predlaga pritožnica, pa k ugotovljenemu dejanskemu stanje ne bi ničesar pridodalo.

13. Ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

14. Pritožba končno graja tudi odločbo o kazenski sankciji, katera bi naj bila prestroga in nesorazmerna, ker sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo okoliščin, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Kljub olajševalnim okoliščinam, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazen eno leto zapora povsem primerna teži storjenega kaznivega dejanja in krivdi obdolženca. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo predhodno nekaznovanost in dejstvo, da je oče enega mladoletnega otroka, pri tem pa povsem pravilno težo dalo obteževalnim okoliščinam. Ni namreč mogoče prezreti, da je obdolženec oškodoval večje število upnikov, katerim vse do izreka sodbe ni niti delno poravnal njihovih terjatev. Prav tako je znesek škode visok, saj za kar 54.800,00 EUR preseže zakonsko določeno mejo velike premoženjske škode. V pritožbi izpostavljene okoliščine, v katerih bi naj bilo po mnenju pritožnice kaznivo dejanje storjeno in ki v svojem bistvu pomenijo zgolj ponavljanje obdolženčevega zagovora, da premoženjske koristi ni porabil v zasebne namene, pa na zaključke sodišča prve stopnje glede izrečene kazenske sankcije nimajo nobenega vpliva. Pritožnica namreč z njimi zgolj ponovno izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Pritrditi pa ji ni mogoče niti, ko pavšalno navaja, da obdolženec ni ostal nikomur dolžan niti centa, saj je dokazni postopek pokazal nasprotno. V pritožbi zatrjevana skrbnost, ker je obdolženec še pravočasno prodal sporni stroj, saj bi naj v stečaju dobil zanj manjši znesek, pa je glede na okoliščino, da obdolženec stroja ne bi smel prodati že na podlagi 12. člena pogodbe o sofinanciranju z dne 21. 9. 2009, povsem neutemeljena. Brez podlage pa je tudi splošno problematiziranje o finančni krizi, ki na presojo odmere kazni nimajo vpliva. Neprimerljiva je tudi v pritožbi citirana sodna praksa, saj je sodišče prve stopnje, upoštevaje načelo individualizacije, obdolžencu izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist. Obdolženec tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazuje zaupanja za izrek sankcije opozorilne narave, pač pa bo le prostostna kazen tista, ki bo nanj vplivala v zadostni meri. Da bi z izrekom zaporne kazni bila kakorkoli ogrožena obdolženčeva dostojna vključitev v skupno družbeno okolje, pa pritožbeno sodišče ni zaznalo. Izguba službe je namreč povsem pričakovana posledica kazenske sankcije prostostne narave in le-ta ne preprečuje njenega izreka.

K pritožbi okrajne državne tožilke

15. Utemeljeno je zavzemanje državne tožilke za odvzem premoženjske koristi, ki si jo je s kaznivim dejanjem oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 protipravno pridobil obdolženi S.Č. Odvzem premoženjske koristi je sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji. Z njim se zasleduje predvsem restitucija, to je vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. V skladu s 74. členom KZ-1 nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Korist se odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih določenih v KZ-1 ugotovljeno kaznivo dejanje. Odvzamejo se denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če pa tega ni mogoče odvzeti, se odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi (prvi odstavek 75. člena KZ-1). Po ustaljeni sodni praksi ukrep odvzema premoženjske koristi ni omejen zgolj na kazniva dejanja, pri katerih je premoženjska korist prepovedana posledica, zato tudi ni treba, da bi bila v izreku konkretizirana.5 Bistveno je zgolj dejstvo, ali je korist zares nastala s kaznivim dejanjem oziroma zaradi njega ali ne.6

16. Pritožbeno sodišče je že v točki 12 te sodbe pojasnilo, da je obdolženec po prejemu kupnine za stroj Mazak od družbe G.F.S. s transakcijskega računa družbe S.A. d.o.o. dvignil gotovino v skupnem znesku 81.700,00 EUR, pri tem pa ni poskrbel, da bi kupnino za prodani stroj prejela družba S. d.o.o. Prav tako je obrazložilo, zakaj meni, da ni z ničemer izkazan nadaljnji denarni tok. Na razloge v tej smeri se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje in jih na tem mestu povzema. Državna tožilka v pritožbi namreč pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z enako stopnjo prepričanja, kot velja za odločbo o krivdi, ugotovilo, da si je obdolženec z očitanim kaznivim dejanjem pridobil korist v navedeni višini, zaradi česar bi mu jo moralo, upoštevaje, da je oškodovance s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, odvzeti.

17. S tem, ko sodišče prve stopnje premoženjske koristi obdolžencu ni odvzelo, je kršilo kazenski zakon po 5. točki 372. člena ZKP v obdolženčevo korist. Takšno kršitev pa lahko pritožbeno sodišče odpravi samo, in sicer tako, da na podlagi pritožbe upravičenega tožilca sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeni (prvi odstavek 394. člena ZKP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrajne državne tožilke ter izpodbijano sodbo glede obdolženega S.Č. in v obsegu, kot izhaja iz izreka te sodbe, spremenilo tako, da je odločilo tudi o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

K pritožbi zagovornikov obdolžene K.M.Č.

18. Zagovorniki v pritožbi in dopolnitvi pritožbe (v kateri dodatno obrazložijo pritožbene navedbe v tej smeri, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče štelo za pravočasno) uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako navajajo, da s tem, ko je obdolženi S.Č. za zagovornico določil B.M., to je ženo B.M., ki je predhodno v obravnavani kazenski zadevi opravljal funkcijo državnega tožilca in kateremu sodišče prve stopnje s sklepom ni dovolilo, da bi zagovarjal obdolženca, kršitev iz tretjega odstavka 69. člena ZKP ni bila odpravljena. Ni jim mogoče pritrditi.

19. V obravnavani zadevi je obdolženi S.Č. na glavni obravnavi dne 19. 8. 2020 za zastopanje pooblastil odvetnika B.M. Sodišče prve stopnje je nato na predlog državnega tožilca s posebnim sklepom odločilo, da se odvetniku B.M. v skladu z določbo tretjega odstavka 69. člena ZKP ne dovoli opravljanje funkcije zagovornika obdolženega S.Č. Pri tem je pojasnilo, da je odvetnik B.M. v predkazenskem postopku opravljal funkcijo državnega tožilca, kar je v skladu z navedeno določbo nezdružljivo, saj zagovornik ne sme biti oseba, ki je bila v isti zadevi državni tožilec. Sodišče je iz navedenega razloga glavno obravnavo preložilo, obdolžencu pa naložilo, da za zastopanje postavi drugega zagovornika. Takšno postopanje sodišča prve stopnje je bilo povsem pravilno ter v skladu s tretjim odstavkom 69. člena ZKP, po katerem zagovornik ne sme biti, kdor je bil v isti zadevi sodnik ali državni tožilec. S tem, ko je obdolženi S.Č. za zastopanje pooblastil odvetnico B.M., ženo B.M., pa ni bila kršena določba tretjega odstavka 69. člena ZKP, niti katera druga procesna določba, saj zakon nezdružljivosti funkcije zagovornika ne širi tudi na njegove družinske člane. Navedbe pritožnikov, da imenovana odvetnika opravljata dejavnost v istih prostorih, zaradi česar je življenjsko nelogično in nerazumno, da nista komunicirala o zadevi, pa ostajajo na ravni špekulacij. Pritožbenim zaključkom, da bi naj bil videz nepristranskosti okrnjen, tako ni mogoče pritrditi. Prav tako so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da je videz nepristranskosti okrnjen s tem, da je funkcijo državne tožilke opravljala državna tožilka N.Ž., ki je v predkazenskem postopku opravljala procesna opravila kot višja pravosodna svetovalka Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru v sodelovanju s takratnim državnim tožilcem B.M. Podana pa ni niti v tej zvezi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se navedena določba uporabi zgolj, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izločen (1. do 5. točka prvega odstavka in 1. do 3. točka drugega odstavka 39. člena ZKP), ne pa tudi za druge procesne udeležence. Končno pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da če ima obdolženec na glavni obravnavi zagovornika, ki po določbah 69. člena ZKP ne bi smel biti zagovornik, je kvečjemu podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, katere pa pritožniki ne uveljavljajo, pa tudi sicer se je obdolženemu S.Č. očitala storitev kaznivega dejanja, glede katerega ni predpisana obvezna obramba.

20. Pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z navedbami, da iz opisa dejanja in dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku, ne izhaja, da bi obdolžena K.M.Č. storila kaj protipravnega ali kaznivega, saj ni pojasnjeno, s čim in na kakšen način bi naj obdolženka povzročila škodo za pravni promet, za gospodarsko in finančno dejavnost, pri sestavi bilančnih izkazov, oddaji davčnih obračunov in podobno. Poudarjajo, da ni jasno, s čim in koga bi naj obdolženka oškodovala, prav tako ni nobenega očitka, da bi naj obdolženka prejet znesek porabila zase. Odsotna pa je tudi konkretna opredelitev lažne poslovne listine. Pritožniki, ki popolnoma prezrejo bistvo očitanega kaznivega dejanja, nimajo prav.

21. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz točke I/2 izreka izpodbijane sodbe, po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 in so tudi ustrezno konkretizirani. Obdolženi K.M.Č. se očita, da je v času od 28. 5. 2012 do 3. 5. 2013 kot direktorica družbe M.N. d.o.o. omogočila sestavo poslovnih knjig z lažno vsebino, ki jih družba M.N. d.o.o. mora voditi po zakonu in drugem predpisu, izdanem na podlagi zakona, in sicer na podlagi 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in Slovenskih računovodskih standardov 22, in ki so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko in finančno dejavnostjo. Izvršitvena oblika omogočanje sestave poslovnih knjig z lažno vsebino je konkretizirana z navedbo, da je obdolženka podpisala lažno kreditno pogodbo št. 1/2012, iz katere izhaja, da je M.M. družbi M.N. d.o.o. dal kredit v znesku 145.000,00 EUR z rokom dospelosti 7. 6. 2020, pri tem pa je vedela, da M.M. družbi M.N. d.o.o. ni dal posojila, saj se z njim za najem posojila ni dogovarjala, posojila pa tudi ni imela namen vrniti, saj je posojilno pogodbo podpisala zgolj zato, da je prikazala lažno podlago za nakazila gotovine, ki jih je M.M. v času od 28. 5. 2012 do 8. 6. 2012 nakazal na transakcijski račun družbe M.N. d.o.o., odprt pri Hranilnici LON d.d., po navodilu S.Č., nakar je to lažno kreditno pogodbo izročila R.K., ki je za družbo opravljala računovodske storitve, da je na njeni podlagi opravila vknjižbo nakazil M.M. v poslovne knjige družbe, in sicer kot prejeto dolgoročno posojilo od osebe M. v konto kartico 9750 in kot dolgoročno finančno obveznost v višini 145.000,00 EUR v bilanco stanja družbe M.N. d.o.o. na dan 31. 12. 2012, čeprav nakazila M. niso predstavljala dolgoročnega posojila.

22. Takšen natančen opis pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno konkretiziran in ni nobenega dvoma, v čem se kaže lažnost vsebine, vpisane v poslovne knjige. Povsem jasni so tudi razlogi sodišča prve stopnje v tej smeri, in sicer da je vsebina kreditne pogodbe lažna, ker ne izkazuje resničnega poslovnega dogodka in da je bila očitno sklenjena z namenom, da se upravičijo gotovinski pologi denarja na transakcijski račun družbe M.N. d.o.o. (zaključki v točki 88 obrazložitve izpodbijane sodbe). Izpodbijana sodba pa ima tudi določne razloge (točki 89 in 90 obrazložitve), zakaj je konto kartico 9750 šteti kot poslovno knjigo, in sicer sestavni del glavne knjige, za vodenje katere je bila družba M.N. d.o.o. zavezana po zakonu (v točki 89 razlogov izpodbijane sodbe citirane določbe prvega odstavka 54. člena ZGD-1 in Slovenskih računovodskih standardov) in da je le-ta pomembna za odločitve v zvezi z gospodarsko in finančno dejavnostjo družbe, ker prikazuje obveznosti družbe do drugih pravnih ali fizičnih oseb, prav tako poslovni promet s pravnimi in fizičnimi osebami. Na podlagi zaključene poslovne knjige je računovodkinja pripravila letno poročilo družbe ter sporno posojilo knjižila v bilanco stanja. Tako ni mogoče pritrditi pritožnikom, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo navedenega zakonskega znaka. Nobenega dvoma namreč ni, da je konto kartica poslovna knjiga, namenjena odločitvam v zvezi z gospodarsko in finančno dejavnostjo. Povsem brez podlage pa je pritožbeno razlogovanje, da z očitanim kaznivim dejanjem ni bil nihče oškodovan. Povzročitev škode namreč ni zakonski znak kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. 23. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer da bi naj bili razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, ker po eni strani sodišče prve stopnje ni sledilo spreminjajoči izjavi M.M. glede obdolžene K.M.Č., po drugi strani pa je njegovo izjavo v celoti sprejelo glede obdolženega S.Č. Navedena nasprotja iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhajajo. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbo priče ocenilo enako, tako za obdolženo K.M.Č., kot tudi za obdolženega S.Č. V točki 85 obrazložitve je izrecno pojasnilo, zakaj izpovedbi priče z dne 23. 9. 2020 in 21. 1. 2021 ni verjelo in zakaj je po oceni sodišča slednji izpovedoval v korist obdolženega S.Č. in posledično tudi v korist obdolžene K.M.Č. Da bi sodišče prve stopnje obdolženega S.Č. oprostilo storitve očitanega kaznivega dejanja, ker bi naj verjelo izpovedbi, ki jo je priča M.M. podal na navedenih narokih za glavno obravnavo, kot to skušajo prikazati zagovorniki, pa iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja.

24. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožniki tudi uveljavljajo z navedbami, da je zaključek izpodbijane sodbe, da bi se naj obdolženka zavedala, da gre za lažno posojilo, protispisen in v nasprotju z listinskimi dokazi. S takšnimi pritožbenimi zatrjevanji pritožniki v bistvu podajajo lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. S tem pa pritožniki ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

25. Po mnenju pritožnikov je sodišče prve stopnje kršilo obdolženkino pravico do obrambe, ker obdolženki ni bila dana možnost biti navzoča ob zaslišanju obremenilne priče M.M., ko je le-ta izpovedoval v škodo obdolženke, vendar jim ni mogoče pritrditi. V skladu z ustaljeno sodno prakso je potrebno obdolžencu dati zadostno in primerno možnost poklicati in zaslišati obremenilne priče, bodisi takrat, ko je priča podala izjave, bodisi kasneje v postopku. Obdolženec mora torej imeti v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo, da lahko postopek ocenimo kot pošten (fair trial),7 kar je v obravnavani zadevi mogoče nedvomno ugotoviti. Priča M.M. je bil na glavni obravnavi preko videokonference zaslišan dvakrat, in sicer dne 23. 9. 2020 ter 21. 1. 2021. Ob njegovem zaslišanju so bili navzoči vsi obdolženci ter njihovi zagovorniki. Obramba obdolžene K.M.Č. pa je priči postavljala tudi vprašanja, zaradi česar kršitev pravice do obrambe ni podana. Zgolj iz razloga, ker obdolženka in njeni zagovorniki niso bili navzoči ob zaslišanju priče v fazi preiskave, ki je bilo izvedeno preko mednarodne pravne pomoči v Republiki Srbiji in ko je priča izpovedovala v breme obdolženke, pa ni mogoče pritrditi pritožnikom, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženkino pravico do obrambe. Bistvena je namreč ugotovitev, da je obdolženka imela možnost zaslišati pričo M.M. in da je to možnost na glavni obravnavi tudi dvakrat izkoristila. Glede na obrazloženo tudi ni potrebno izločiti zapisnika o zaslišanju imenovane priče v fazi preiskave z dne 18. 12. 2015, za kar se posledično zavzemajo pritožniki. V izogib kakršnegakoli dvoma se pritožbeno sodišče na tem mestu v celoti sklicuje tudi na razloge sodišča prve stopnje v točkah 78 in 79 obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče argumentirano pojasnilo, zakaj ni podlage za izločitev spornega zapisnika in katerih pritožniki v pritožbi vsebinsko niti ne izpodbijajo. Šele v pritožbi predlagano zaslišanje „policistov in sodnika, pred katerim je priča dala izjavo“ pa na ugotovitve sodišča prve stopnje ne morejo vplivati.

26. Pritožniki pa tudi nimajo prav, ko uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč tudi glede kaznivega dejanja, očitanega obdolženi K.M.Č., razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato tudi v tem delu v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

27. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene in navedbah, da si je obdolženka kot direktorica M.N. d.o.o. prizadevala pridobiti denarna sredstva za nadaljnje investiranje, zaradi česar je pristala na predlog obdolženega S.Č. za posojilo iz tujine.

28. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno dokazno ocenilo izpovedbo priče M.M. ter navedlo razumne in prepričljive razloge (točke od 81 do 86 obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj je verjelo njegovi izpovedbi, ki jo je podal v fazi preiskave, ko je bil dne 18. 12. 2015 preko mednarodne pravne pomoči zaslišan pred Višjim sodiščem v Jagodini v Republiki Srbiji. Njegovi spreminjajoči in neskladni izpovedbi v fazi glavne obravnave (23. 9. 2020 in 21. 1. 2021) pa imata takšne pomanjkljivosti in vrzeli, da jima ni mogoče verjeti. Priča je takrat izpovedoval nezanesljivo, prihajal pa je tudi sam s seboj v nasprotje, in sicer glede okoliščin, ali mu je bilo posojilo s strani družbe M.N. d.o.o. vrnjeno ali ne, koliko denarja je posodil, ali je s prodajo umetniške slike bil poplačan, kdo ga je seznanil z obdolženo K.M.Č. in ali (pre)pozna pričo T.J. Nenazadnje pa je priča M.M. na glavni obravnavi dne 23. 9. 2020 izpovedoval tudi drugače kot obdolžena K.M.Č., kot je to pravilno ugotovilo in utemeljilo sodišče prve stopnje v točki 86 razlogov izpodbijane sodbe. Ob razlogih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so pravilni zaključki v smeri, da je obdolženka vedela, da večkrat položeni zneski denarja na transakcijskem računu družbe M.N. d.o.o. ne predstavljajo kredita oziroma posojila družbi.

29. Glede pritožbenih navedb, da iz izpovedbe priče M.M. z dne 18. 12. 2015 ne izhaja, da bi naj pri dogovarjanju in sklenitvi kreditne pogodbe sodeloval z obdolženko, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se obdolženki slednje niti ne očita. Obdolženki se namreč očita, da je kot direktorica M.N. d.o.o. podpisala sporno kreditno pogodbo, za katero je vedela, da je lažna, med drugim iz razloga, ker se z M.M. za najem posojila ni dogovarjala. Je pa imenovani v fazi preiskave med drugim povedal, da je takrat šel z obdolženim S.Č. do notarja, kjer je sklenil pogodbo z neko žensko, ki je zastopala podjetje M.N. d.o.o., in sicer da od družbe M.N. d.o.o. na podlagi vplačanega denarja ne terja ničesar in da je domnevno za denar, ki ga je vplačal, od družbe dobil umetniško sliko v višini vplačanega denarja. Upoštevaje dejstvo, da je obdolženka bila direktorica družbe M.N. d.o.o., je mogoče zaključiti, da je priča M.M. imel glede podpisa pogodbe v mislih prav obdolženo K.M.Č. Zaslišanje notarke B.H. pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni potrebno, saj slednja ni sodelovala pri sestavi pogodbe, pač pa zgolj pri overitvi podpisov. Pravilni so tudi argumentirani zaključki sodišča prve stopnje v točki 75 razlogov izpodbijane sodbe, da okoliščine pravilne vknjižbe in sestave posojilne pogodbe niso relevantne pri ugotavljanju krivde obdolženke, ker se slednji očita, da je kreditna pogodba, ki jo je podpisala, lažna, ker ne odraža pravega poslovnega dogodka, to je kredita oziroma posojila. Glede na navedeno pritožniki zmotno navajajo, da kreditna pogodba ni lažna, ker je bilo posojilo dejansko nakazano. Bistveno je namreč, da je obdolženka z očitanim ravnanjem prikazala lažno podlago za nakazila gotovine. Ob navedenem in ostalih razlogih sodišča prve stopnje tudi pritožbeno sodišče nedvomno zaključuje, da je obdolžena K.M.Č. storila kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 in da je pri tem ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa (točka 92 razlogov izpodbijane sodbe).

30. Ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

31. Odločbe o kazenski sankciji pritožniki ne grajajo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja in kazensko odgovornost obdolženke je sodišče prve stopnje obdolženki izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njeno korist. Pri tem je kot olajševalne okoliščine pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost, časovno oddaljenost in skrb za mladoletnega otroka, medtem ko obteževalnih okoliščin utemeljeno ni zasledilo.

Končno

32. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP in prvi odstavek 394. člena ZKP).

33. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka sta obdolženca dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa za obdolženega S.Č. odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), za obdolženo K.M.Č. pa na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima št. 7112 in 71113 ZST-1, upoštevaje premoženjske razmere obdolžencev.

1 Tako Jenull H. v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, 2. knjiga, str. 796. 2 Ibidem. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53725/2012 z dne 20. 2. 2020, tč. 43. 4 Jenull H., prav tam, str. 786 in 787. 5 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 45450/2012 z dne 13. 11. 2014. 6 Tako Fišer Z. v Kazenskem zakoniku (KZ-1) s komentarjem, GV založba, 2021, str. 933 in 937. 7 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-719/03 z dne 9. 3. 2006, sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 35269/2010-435 z dne 1. 9. 2016, I Ips 58924/2011-305 z dne 30. 5. 2013 in I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007.