Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožbenemu očitku, da se v izpodbijani odločbi navaja le predpise, ki prvostopenjskemu organu dajejo splošno pristojnost za izdajanje odločb v upravnem postopku, po presoji sodišča ni mogoče pritrditi. Stvarna pristojnost kaže na delovno področje organov ter obstaja v pravici in dolžnosti organov, da na določenem delovnem področju opravljajo z zakonom ali drugim predpisom določene naloge.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za odpravo in razveljavitev odločbe Medobčinskega inšpektorata Kranj, št. 061-81/2020-5-44/02 z dne 10. 8. 2020 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba) po nadzorstveni pravici.
2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Medobčinski inšpektorat Kranj z inšpekcijsko odločbo tožniku naložil, da mora stanovanjski objekt na naslovu A., katerega solastnik je, priključiti na javno kanalizacijsko omrežje (pod pretnjo denarne kazni), o tem obvestiti omenjeni inšpektorat ter predložiti dokazilo. Tožnik je na prvostopenjski organ naslovil predlog za odpravo in razveljavitev inšpekcijske odločbe, ki pa po presoji toženke ni utemeljen. Toženka v tej zvezi citira 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tožnikove očitke o nemožnosti izvršitve inšpekcijske odločbe zavrne (češ da bi šlo v tem primeru kvečjemu za njeno ničnost, kar ni predmet tega postopka, temveč je bilo o tem odločeno separatno s strani prvostopenjskega upravnega organa). Nadalje glede stvarne pristojnosti pojasni, da je bil prvostopenjski organ ustanovljen z Odlokom o ustanovitvi organa skupne občinske uprave „Medobčinski inšpektorat Kranj“ (v nadaljevanju Odlok 1) in deluje kot upravni in prekrškovni organ na področjih, ki jih urejajo predpisi ustanoviteljic. Med temi predpisi je tudi Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Tržič (v nadaljevanju Odlok 2), ki določa obveznost priključitve na javno kanalizacijsko omrežje. Da je prvostopenjski organ pristojen za izvajanje nadzora nad izpolnitvijo te obveznosti, izhaja tako iz Odloka 1 kot tudi iz Odloka 2, ki v 52. členu neposredno določa, da občinska inšpekcijska služba opravlja nadzor nad izvrševanjem določb tega odloka iz 54.-56. člena (ti členi so sicer namenjeni določbam o globah, vendar je treba šteti za vsebino nadzora tudi izpolnjevanje obveznosti, kršitev katerih se šteje za prekršek). Zato ne drži tožnikovo stališče, da po 52. členu Odloka 2 prvostopenjski organ ni pristojen za izdajo poziva za priklop na javno kanalizacijo. Po tretjem odstavku cit. člena sicer strokovni nadzor nad izvajanjem tega odloka opravljajo pooblaščeni delavci izvajalca javne službe, ta pa nato kršitelje prijavi občinski inšpekcijski službi, ki ima skladno s 32. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru pravico in dolžnost odrediti ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti. Toženka tako sklene, da je prvostopenjski organ inšpekcijsko odločbo izdal v okviru svojih pristojnosti kot stvarno pristojen organ, zato pogoji za odpravo inšpekcijske odločbe po nadzorstveni pravici po 1. točki prvega odstavka 274. člena ZUP niso izpolnjeni. Toženka je v zvezi s tožnikovo navedbo, da se na kanalizacijo ne more priključiti, ker gradnja na območju naselja A. še ni izvršena, temveč je šele predvidena, ugotovila tudi, da v zadevi ni bil očitno kršen predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP), kar obširno obrazloži. 3. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi in odpravi ter potrdi tožnikov predlog za odpravo in razveljavitev inšpekcijske odločbe, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadki. Navaja, da izpodbijana odločba nima ustreznega pravnega temelja in uvodoma navaja predpise, ki dajejo prvostopenjskemu organu splošno pristojnost za izdajanje odločb v upravnem postopku s področja občinskih predpisov. Tožnik pa je svoj predlog za odpravo in razveljavitev podal na podlagi 1. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, ki govori o stvarni in ne o splošni pristojnosti. Stvarnopravni temelj za odločanje v zadevi je Odlok 2, ki v 19. členu določa postopek priključitve na javno kanalizacijo. Stvarna pristojnost za izdajanje pogojev za izdajo soglasja za priključitev na javno kanalizacijo je s tem dokazana. Pogojev za izdajo soglasja za priključitev tožnika na javno kanalizacijo v smislu cit. določila pa tožnik od izvajalca javne službe še nikoli ni dobil. Dobival je le pozive, naj se priključi, vendar se na njegove odzive, da se ne more priključiti, ker javna kanalizacija ni zgrajena in naj zgradijo sekundarno omrežje, niso odzivali. V dokaz svojih navedb predlaga lastno zaslišanje in „predložitev dodatnih dokazov“, sklicuje pa se tudi na sodni preudarek.
4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču predložila upravne spise.
5. V zadevi je sodišče izvedlo narok za glavno obravnavo, na katerem je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika kot prepozen. Tožnik namreč tega dokaznega predloga v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni podal, na naroku v tej zvezi podani razlogi, češ da na to „ni bil pravno napoten“, pa po presoji sodišča niso opravičljivi. Dokazni predlog za „predložitev dodatnih dokazov“ je tožnik na naroku po pozivu konkretiziral, in sicer se je skliceval na dopis DURS z dne 7. 2. 2012 in pojasnilo izvajalca javne službe Občine Tržič z dne 8. 10. 2020, češ da ni bilo pogojev priključitev tožnikove stavbe na javno kanalizacijo, saj ta ni zgrajena, niti ni zgrajeno sekundarno kanalizacijsko omrežje. Ta dva dokazna predloga je sodišče zavrnilo kot nerelevantna, saj predmet tega upravnega spora glede na izredno pravno sredstvo, ki ga je tožnik uveljavljal, ne more biti pravilnost pri izdaji inšpekcijske odločbe ugotovljenega dejanskega stanja niti ne vsakršne morebitne kršitve pravil postopka v tisti zadevi. Tožnikov predlog, poimenovan kot „sodni preudarek“, je sodišče tudi zavrnilo, saj to ni dokazilo, torej tožnik tega tudi ne more navesti v dokaznem predlogu.
6. Tožba ni utemeljena.
7. Tožnik je vložil predlog za odpravo inšpekcijske odločbe po nadzorstveni pravici, in sicer, kot to s tožbo izpostavlja, po 1. točki prvega odstavka 274. člena ZUP. Ta določa, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz 1. točke 279. člena ZUP. Če bi šlo torej za t.i. absolutno nepristojnost (tj. da bi organ odločil o zadevi, ki sploh ni upravna zadeva, oz. je zadeva, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku), bi nadzorstveni organ odločbo izrekel za nično.1 Razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po cit. določilu pa torej zajema le kršitev relativne, ne pa absolutne stvarne pristojnosti2, kar je predmet sodne presoje tudi v obravnavanem primeru.
8. Tožbenemu očitku, da se v izpodbijani odločbi navaja le predpise, ki prvostopenjskemu organu dajejo splošno pristojnost za izdajanje odločb v upravnem postopku, po presoji sodišča ni mogoče pritrditi. Stvarna pristojnost kaže na delovno področje organov ter obstaja v pravici in dolžnosti organov, da na določenem delovnem področju opravljajo z zakonom ali drugim predpisom določene naloge.3 Toženka je v izpodbijani odločbi po sodni presoji tozadevno pravilno opredelila in ustrezno obrazložila, da je in zakaj je bil prvostopenjski organ stvarno pristojen izdati inšpekcijsko odločbo (str. 3 in 4 izpodbijane odločbe, kot citirano tudi zgoraj), na kar se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje.
9. Na naroku za glavno obravnavo se je tožnik skliceval sicer tudi še na 2. točko prvega odstavka 274. člena ZUP, vendar o tem, da bi bila predhodno že izdana druga in drugačna pravnomočna odločba, tožnik ni podal nobenih konkretnih navedb. Nadalje se je tožnik na naroku skliceval tudi na drugi odstavek 274. člena ZUP, tj. na očitno kršitev materialnega predpisa, o čemer pa s tožbo prav tako ni podal nobenih konkretnih navedb, kljub temu, da je toženka v izpodbijani odločbi o tem podala obsežno obrazložitev (str. 4-6 izpodbijane odločbe), tožnik pa toženkinih razlogov v tej zvezi konkretizirano sploh ne prereka.
10. Preostale tožbene navedbe, s katerimi tožnik očita, da mu izvajalec javne službe ni nikoli izdal pogojev za soglasje za priključitev na javno kanalizacijo, s tem pa tudi dokazni predlogi z listinami glede nemožnosti priključitve na omrežje (tj. na naroku v tej zvezi omenjena dopis DURS z dne 7. 2. 2012 in pojasnilo izvajalca javne službe Občine Tržič z dne 8. 10. 2020), pa so za odločitev v tem upravnem sporu nerelevantni. Predmet tega upravnega spora je namreč sodna presoja v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, tj. ali je toženka utemeljeno zavrnila tožnikov predlog za odpravo (in razveljavitev) inšpekcijske odločbe. Posledično utemeljenost inšpekcijske odločbe kot takšna (tj. ali je bil spoštovan postopek za priključitev) ni predmet sodne presoje v tem upravnem sporu.
11. Glede na navedeno sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrača kot neutemeljeno.
12. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
1 J. Čebulj v P.Kovač, E. Kerševan (ur.), komentar k 274. členu v Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, stran 728, opomba 1298. 2 E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2017, str. 456. 3 Prav tam, str. 109.