Jedro

Tožnik v relevantnem obdobju od septembra do decembra 2020 ni bil sposoben za delo, kar izhaja iz zdravniških potrdil tožnikove leče zdravnice in njene izpovedbe. Glede na to, da je navedeno trajalo štiri mesece, je to kvalificirati kot dolgotrajno nezmožnost za delo po točki 2(b) 2. člena Uredbe 1306/2013, ki predstavlja enega od tam navedenih primerov višje sile.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep in odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33021-2021/2021/8 z dne 23. 6. 2021 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 516,67 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) odločila, da se zahteva tožeče stranke za priznanje višje sile pri obravnavi upravičenosti do dodelitve finančnega nadomestila zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi drugega vala epidemije COVID-19 zavrže (sklep) in hkrati odločila, da tožeča stranka ni upravičena do dodelitve finančnega nadomestila zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi drugega vala epidemije COVID-19 (odločba).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 29. 4. 2021 pri prvostopnem organu vložil zahtevo za priznanje višje sile pri obravnavi upravičenosti do dodelitve finančnega nadomestila zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi drugega vala epidemije COVID-19 na podlagi šestega odstavka 116. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE) in drugega odstavka 1. člena Odloka o finančnem nadomestilu zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju Odlok).

3. Prvostopni organ v obrazložitvi navaja, da Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pojma višja sila ne določa, zato to ni opredeljeno kot upravna zadeva. Upravna zadeva je namreč odločanje o pravici oziroma obveznosti, ki jo ureja upravno pravo in o njih odloča upravni organ. Agencija se sklicuje tudi na določbo drugega odstavka 2. člena Uredbe 1306/2013/EU, ki jo je treba po njenem mnenju razlagati ozko. Ta uredba pa ne zajema področja dodeljevanja finančnega nadomestila zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi drugega vala epidemije COVID-19. Na tej podlagi je Agencija zavrgla zahtevo tožeče stranke za priznanje višje sile pri obravnavi upravičenosti do dodelitve finančnega nadomestila zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi drugega vala epidemije COVID-19 na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZUP.

4. V svoji obrazložitvi k odločbi Agencija pojasnjuje, da mora prosilec za dodelitev finančnega nadomestila zaradi dohodka v proizvodnji vina zaradi drugega vala epidemije COVID-19 izpolnjevati v Odloku določene pogoje. Med njimi je tudi pogoj, da ima stranka na dan 31. 12. 2020 v registru prijavljenih vsaj 4.000 litrov vina letnika 2020. Agencija je v registru pridelovalcev grozdja in vina opravila preveritev prijave zalog vina in ugotovila, da je bila prijava zalog vina izvedena dne 8. 1. 2021, potrdilo pa je bilo stranki izdano dne 11. 1. 2021. Pri tem je bila zabeležena opomba „zaradi bolezni od septembra do decembra 2020 prijava pridelka 8. 1. 2021“, ta pa se pojavlja samo pri vinu in ne tudi pri grozdju. Pri tem je Agencija preverila tudi datum trgatve za posamezne sorte grozdja in iz registra ugotovila, da so bile trgatve opravljene: 6. 10. 2020 (beli pinot), 7. 10. 2020 (kerner), 10. 10. 2020 (sivi pinot), 9. 10. 2020 (rumeni muškat), 9. 10. 2020 (traminec), 20. 10. 2020 (renski rizling), 21. 10. 2020 (laški rizling), 16. 10. 2020 (chardonnay), 23. 10. 2020 (sauvignon), 26. 10. 2020 (renski rizling), 25. 10. 2020 (modra frankinja) in 25. 12. 2020 (laški rizling).

5. Agencija se sklicuje še na peti odstavek 13. člena Pravilnika o registru pridelovalcev grozdja in vina (v nadaljevanju Pravilnik), po katerem morajo pridelovalci vsako leto najpozneje do 20. novembra prijaviti celoten pridelek grozdja, mošta in vina ter drugih proizvodov vključno s pridelkom namenjenim za lastno porabo. Na osnovi navedenega meni, da je imel tožnik kljub bolezni dovolj časa in možnosti, da bi letni pridelek vina prijavil pravočasno, saj je bil rok za prijavo pridelka na podlagi prve alineje prvega odstavka 6. člena Odloka podaljšan na 31. 12. 2020, torej za dodatnih 41 dni, prijava pridelka pa se na upravni enoti lahko izvede tudi po elektronski pošti, navadni pošti ali osebno. V priloženem zdravniškem potrdilu ni izrecno navedeno, da je bolezen dejansko povzročila dolgotrajno nezmožnost za delo. Agencija zaključuje, da pogoji za dodelitev finančnega nadomestila niso bili izpolnjeni in da tožnik ni upravičen do tega izplačila, ker na dan 31. 12. 2020 ni imel v registru prijavljenih vsaj 4.000 litrov letnika 2020. 6. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pritožbo, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je kot drugostopni organ njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ministrstvo se v svoji obrazložitvi sklicuje na razloge iz prvostopnega akta, ki jih delno tudi povzema, ter dodaja, da ima tožnikovo kmetijsko gospodarstvo vpisanega tudi namestnika nosilca, v predmetni zadevi je to R. R. že od leta 2016 dalje. Naloga namestnika je, da prevzame funkcijo nosilca kmetijskega gospodarstva v primeru, da nosilec začasno ali trajno ni opravilno sposoben. Glede na to drugostopni organ pritrjuje prvostopni odločitvi, da tožnik pogojev za dodelitev finančnega nadomestila ne izpolnjuje.

7. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu iz razloga nepravilno oziroma napačno uporabljenega materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Tožeča stranka pojasnjuje, da je napačno stališče tožene stranke, da Uredba 1306/2013 v obravnavani zadevi ni uporabljiva in da ne velja za konkretno državno pomoč. Iz uvodnih določil Uredbe namreč izhaja, da uredba ureja prav način financiranja in izplačil ukrepov za razvoj podeželja, ti ukrepi pa se financirajo iz splošnega proračuna Evropske unije. Ker tožeča stranka spada med kmete v smislu 4. člena Uredbe 1307/2013 in tudi nosilca kmetijske dejavnosti na kmetijskem gospodarstvu v smislu 3. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), je pogoje za namene financiranja iz 2. člena Uredbe 1306/2013 treba uporabiti tudi v obravnavani zadevi. Tožena stranka pri tem ni upoštevala, da se po določbi drugega odstavka 2. člena Odloka konkretno finančno nadomestilo upravičencem dodeli v skladu s Sporočilom Komisije za začasni okvir za ukrep državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19. Ukrepi iz Sporočila Komisije za začasni okvir pa so bili sprejeti z enakim ciljem, kot je cilj in namen Uredbe št. 1306/2013, to je preprečiti propad oziroma vsaj ohraniti razvoj podeželja. Prav v takšnih razmerah pa je institut višje sile neposredno uporabljiv.

9. Tožeča stranka je v postopku pred upravnimi organi pojasnila, da je rok za pravočasno prijavo zalog vina zamudila, ker je imela zdravstvene težave. Za odločitev je pomembno ali je tožeča stranka rok za prijavo grozdja zamudila iz upravičenega razloga in ne, ali je upravni organ v zvezi s to pravno okoliščino izpeljal postopek po ZUP ali ne. Sicer Pravilnik o registru pridelovalcev grozdja in vina ne predpisuje nobenih sankcij v primeru zamude prijave zalog vina do 20. 11. 2020. Z dejanskim vprašanjem, ali je tožeča stranka rok prijave do 31. 12. 2020 zamudila iz upravičenega razloga se upravna organa nista ukvarjala. Tožeča stranka še pojasni, da trgatve grozdja v času od 6. 10. 2020 do 26. 10. 2020 ni opravila sama, ampak sta jo po njenem zaprosilu opravila sestra tožeče stranke in njen mož.

10. Ob tem se tožeča stranka sklicuje tudi na kršitev 2. člena Ustave RS, ker zakonodajalec samega postopka za uveljavitev pravice do upravičenosti do finančne pomoči ni predpisal jasno in določno. Pravilnik o registru pridelovalcev grozdja in vina namreč ne predpisuje nobenih finančnih pomoči. Agencija bi morala tožeči stranki poslati informativno odločbo, ki pa je tožeča stranka ni prejela in je šele od ostalih kmetov izvedela, da jih upravni organ pošilja. Ko je to izvedela, je nemudoma odreagirala in poslala laično vlogo s pojasnili ter predložila dokazila, kar bi moral upravni organ upoštevati in dejansko stanje v zvezi s tem ustrezno raziskati. Glede na zdravstveno stanje tožeče stranke pa je nebistveno, da je bilo mogoče prijavo oddati na več načinov, med ostalim tudi elektronsko ali po pošti.

11. Glede sklicevanja tožene stranke, da mora imeti tožeča stranka kot nosilec kmetijskega gospodarstva določenega namestnika, pa tožeča stranka pojasnjuje, da je to obligatorno po določbah ZKme-1, ta pa je v prvi vrsti določen za vpisovanje in evidentiranje GERK-ov. Namestnik nosilca kmetijskega gospodarstva pa ni njegov pooblaščenec ali delavec tožeče stranke, ki bi bila v nekem profesionalnem odnosu in ki bi prevzel odgovornosti nosilca, ko je ta zdravstveno nesposoben. Tožnik je samo srečen, da je njegova 71 let stara mati želela prevzeti to funkcijo, ko jo je tožeča stranka za to prosila. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijana upravna akta odpravi in odloči, da je tožeča stranka upravičena do dodelitve finančnega nadomestila zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi drugega vala epidemije COVID-19. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijanih aktov. Dodaja, da je bil ZIUOPDVE sprejet zaradi začasnih ukrepov za omilitev in odpravo posledic COVID-19 na področju gospodarstva, vzgoje in izobraževanja, visokega šolstva, raziskovalne dejavnosti in športa, organizacije skupščin in zborov članstva, kmetijstva, gozdarstva in prehrane, javnega sektorja, zaščite, reševanja in pomoči ter okolja, vendar pa 116. člen tega zakona ne sodi v okvir ZKme-1, zato Uredbe EU št. 1306/2013 ni mogoče uporabiti. Dodelitev pomoči v skladu s Sporočilom Komisije za začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19 pa je namenjena kot podpora gospodarstvu in ne razvoju podeželja ali kot izvajanje ukrepa kmetijske politike. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Stranki vztrajata pri svojih stališčih tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

14. Sodišče je s sklepom št. II U 265/2021-11 z dne 8. 12. 2021 v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno vprašanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. V zadevi je za odločitev treba odgovoriti na vprašanje ali je tožeča stranka upravičena do dodelitve finančnega nadomestila zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi drugega vala epidemije COVID-19, glede na to, da prijava zalog vina ni bila opravljena do 31. 12. 2021, ampak 8. 1. 2021. Da je tožeča stranka izpolnjevala vsebinski pogoj, to je 4000 litrov vina letnika 2020, ni bilo sporno.

15. Tožba je utemeljena.

16. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo vse listinske dokaze, zaslišalo tožnika in predlagani priči. Tožeča stranka je na naroku še izpostavila, da je sama vsebinski pogoj za dodelitev pomoči izpolnjevala, torej je imela ustrezno količino vina letnik 2020, rok pa je zamudila iz upravičenih razlogov, zaradi česar se je sklicevala na višjo silo.

17. Tožnik je zaslišan kot stranka povedal, da je iz medijev izvedel, da se dodeljujejo sredstva za pomoč kmetom kot posledica epidemije COVID-19. Ko je izvedel od prijateljev oziroma drugih kmetov, da so dobili odločbe o dodelitvi subvencij, je začel ugotavljati, zakaj je on ni dobil in tako ugotovil, da je to zato, ker ni pravočasno podal prijave o zalogah vina. Prijavo o zalogah vina je na upravno enoto vložil 8. 1. 2021. Zakaj je bilo to prav tega datuma, konkretno ni mogel pojasniti, povedal pa je, da je preživljal hude psihične stiske že od ločitve, ki je bila sicer pred petimi leti, kasneje pa je teklo še več sodnih sporov z bivšo ženo. V začetku sta bili obe hčeri dodeljeni bivši ženi, vendar je nato prišlo do nasilja v družini iz njene strani in je bila posledično nato starejša hči dodeljena njemu. Hčeri sta sicer stari 13 in 16 let. Zaradi vseh teh okoliščin še vedno hodi na psihoterapije. Glede svojega zdravstvenega stanja v času od septembra 2020 je pojasnil, da ga je situacija izredno presenetila, da je bil sicer vedno psihično močan, saj je na kmetiji delal že od desetega leta, ko mu je umrl oče, zato ga je zelo pretreslo in presenetilo, da se sedaj tako bori sam s seboj in ni več tak kot prej. Je nosilec kmetijskega gospodarstva, namestnica pa je njegova mama, ki je zelo bolna, saj ima samo pol pljuč in so se zato v času epidemije COVID-19 bali, da se ne bi okužila in ga iz tega razloga ni mogla nadomeščati pri opravkih. Trgatev je potem organizirala njegova sestra z možem. Sam se je sicer trudil pomagati, a je bil dejansko ves čas v postelji. Pojasnil je, da je prav vinogradniško delo, to je delo v vinogradu in kleti, zanj zelo psihično obremenjujoče. Ugotavlja, da je to morda zato, ker sta to z ženo prej počela skupaj oziroma so to počeli kot družina. Zgodi se mu na primer, da gre v klet, da bi opravil kako delo, ki bi naj trajalo kakšno uro, njemu pa vzame po ves teden. Zaradi te situacije je bil tudi pri svoji osebni zdravnici, ki je dejala, da je to depresija in mu je predpisala medikamentozno terapijo za tri mesece, nato pa še za šest. Povedal je, da se je sicer slabo počutil, da je bil nesposoben za delo, raztresen, neodgovoren, najprej je to pripisoval ločitvi, vendar se nato zadeve niso izboljšale, tako kot je pričakoval da se bodo.

18. Sodišče je v postopku zaslišalo tudi tožnikovo sestro A. A., ki je povedala, da je bilo tožnikovo počutje v času od septembra do decembra 2020 zelo slabo. Ni se mogel spraviti k delu in ni imel volje do ničesar. Ko je bil čas trgatve, so čakali, da bo začel s tem delom, ko pa sta s partnerjem videla, da tega ne bo sposoben izvesti, sta delo organizirala onadva. Tožnik pri delu fizično ni sodeloval, občasno so ga vprašali za kak nasvet. Trgatev je trajala okoli dva tedna, saj so jo izvajali ob službah, ki jih sicer opravljajo. To pomeni, da so delali bolj popoldne, za vikende pa cel dan. Ljudi pri tem ni treba dosti, ker pobirajo strojno. Sicer je bil brat zamorjen in depresiven, čisto drugačen kot so ga poznali sicer. Takšen je bil že v letu 2018 po razvezi.

19. Kot priča je bila zaslišana tudi tožnikova zdravnica B. B. , ki je povedala, da se je tožnik pri njej zdravil zaradi depresije. Prvič je bil v ambulanti na pregledu 5. septembra 2020, ko je povedal, da ima težave, da je obupan, da se težko in nepravilno odloča in podobno. Tovrstne težave je že imel v letu 2018, ko je že imel medikamentozno terapijo. Takšno terapijo mu je predpisala tudi v septembru 2020. Potem je prišlo obdobje, ko pacientov zaradi epidemije COVID-19 osebno niso sprejemali, ampak so z njimi govorili le po telefonu. Tožniku je bila ponovno predpisana terapija 23. 4. 2021, 25. 8. 2021 in 2. 12. 2021. Simptomi, ki so značilni za tožnikovo bolezen so raztresenost, pozabljivost, glavoboli, nespečnost, slabo počutje, utrujenost, neadekvatno odločanje, neorganiziranost pri vsakdanjih opravilih in pri delu ter podobno. Septembra 2020 mu je predpisala terapijo v obliki antidepresivov za obdobje treh mesecev, naslednjič mu jo je predpisala aprila 2021. 20. Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev Agencije, da se tožnikova zahteva za priznanje višje sile zavrže in da tožnik ni upravičen do dodelitve finančnega nadomestila zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi drugega vala epidemije COVID-19 po Odloku o finančnem nadomestilu zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi drugega vala epidemije COVID-19 (Odlok).

21. Kot izhaja iz Odloka, ta določa upravičence, pogoje, postopek dodelitve, način izračuna in najvišjo višino finančnega nadomestila zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi epidemije COVID-19. To finančno nadomestilo se upravičencem dodeli v skladu s Sporočilom Komisije Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19 (1. člen Odloka). Upravičenec je nosilec kmetijskega gospodarstva v skladu z ZKme-1, ki je bil 30. 9. 2020 vpisan v register in izpolnjuje pogoje za pridobitev finančnega nadomestila (4. člen Odloka). Da tožnik ta pogoj izpolnjuje v zadevi ni sporno. Tožniku finančno nadomestilo ni bilo dodeljeno, zaradi neizpolnjevanja pogoja iz prve alineje prvega odstavka 6. člena Odloka, ki glasi, da mora imeti nosilec kmetijskega gospodarstva 31. 12. 2020 v registru prijavljenih vsaj 4000 litrov vina letnika 2000, prijava vina je bila namreč izvedena 8. 1. 2021. 22. Postopek dodeljevanja predmetnega finančnega nadomestila je bil določen z Zakonom o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19 (ZDUOP) in Zakonom o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUOPDVE). Prvi za ukrep iz 116. člena ZIUOPDVE (kamor sodi tudi predmetni) določa, da se odločbe izdajo na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, če je za posamezen ukrep tako določeno v predpisu (prvi odstavek 59. člena ZDUOP). Odlok za predmetno zadevo določa, da Agencija nosilcem kmetijskih gospodarstev, ki izpolnjujejo pogoje, pošlje informativno odločbo v skladu s prej omenjenim 59. členom ZDUOP (prvi odstavek 12. člena). To pomeni, da Agencija na podlagi podatkov iz uradnih evidenc v 30 dneh od uveljavitve Odloka odpremi informativno odločbo. ZDUOP ne vsebuje določb o postopanju v primeru, če takšna odločba ni izdana, nosilec kmetijskega gospodarstva pa meni, da bi morala biti. V tem primeru je za to treba uporabiti ZIUOPDVE, ki v 116. členu napotuje na 93. člen tega zakona, v katerem je predpisan postopek, ko Agencija izda odločbo po uradni dolžnosti. V sedmem odstavku 93. člena ZIUOPDVE je določeno, da lahko stranka pisno obvesti Agencijo, da odločbe ali sklepa ni prejela v 30 dneh od datuma, od katerega morajo biti izdane za posamezen ukrep.

23. Tožnik je tako tudi storil. Odlok je začel veljati 10. 4. 2021, tožnik pa je 29. 4. 2021 na Agencijo naslovil dopis, v katerem sporoča, da prosi, če lahko upoštevajo kasnejšo prijavo pridelka in sicer 11. 1. 20211 zaradi zdravstvenih težav in predložil zdravniško potrdilo. Dodal je, da je o tem obvestil tudi UE Maribor, ki je pristojna za vodenje registra pridelovalcev grozdja in vina. Dodal je, da se že vnaprej zahvaljuje in prosi za upoštevanje višje sile.

24. Glede slednjega sodišče pojasnjuje, da je Agencija to napačno in nepotrebno obravnavala ločeno kot samostojno zahtevo in jo zavrgla z obrazložitvijo, da ZUP tega pojma ne določa. Tožnik je v vlogi, ki jo je procesno pravilno vložil po sedmem odstavku 93. člena ZIUOPDVE, višjo silo navedel kot dejansko in pravno podlago, na podlagi katere je menil, da je upravičen do izdaje odločbe in dodelitve finančnega nadomestila kljub zamudi roka iz prve alineje prvega odstavka 6. člena Odloka. O tem, ali je njegovo sklicevanje na višjo silo upravičeno, bi moral organ odločiti, ko je vsebinsko odločal o tožnikovi zahtevi za dodelitev predmetnega finančnega nadomestila. Ker je tožena stranka tožnikov zapis v njegovi vlogi o upoštevanju višje sile procesno napačno obravnavala in o tem napačno odločila s posebnim sklepom, je sodišče le tega zaradi napačne uporabe določb postopka po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

25. V nadaljevanju je bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je tožnikovo sklicevanje na višjo silo v vlogi vloženi po sedmem odstavku 93. člena ZIUOPDVE dopustno in upravičeno. Tožena stranka se v svojih razlogih sklicuje na to, da v tovrstnih zadevah sklicevanje na višjo silo ni mogoče, ker Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju Uredba 1306/2013) ni uporabljiva. Temu ni mogoče pritrditi. Predmetna uredba ureja financiranje, upravljanje in spremljanje skupne kmetijske politike.

26. Odlok, ki je podlaga za predmetno finančno nadomestilo se sklicuje na Sporočilo Komisije Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19, ta pa se nanaša tudi na sektor kmetijstva, za kar so v 23. točki predpisani nekateri posebni pogoji. Glede na to je, ko gre za področje kmetijstva, dolgotrajna nezmožnost upravičenca za delo ena od pravnih podlag za priznanje višje sile, kot to določa Uredba 1306/2013. 27. V zvezi s temi dejanskimi okoliščinami je sodišče izvedlo dokazni postopek, zaslišalo tožnika in zgoraj navedeni priči, vpogledalo pa je tudi predložena zdravniška potrdila. Tožnikova zdravnica je zaslišana kot priča povedala, da jo je tožnik zaradi težav, ki so mu onemogočale opravljanje dela, obiskal v septembru 2020, da je prejel zdravila proti depresiji in da so za njegovo zdravstveno stanje značilni simptomi, kot so raztresenost, pozabljivost, glavoboli, nespečnost, slabo počutje, utrujenost, neadekvatno odločanje, neorganiziranost pri vsakdanjih opravilih in pri delu ter podobno.

28. Zgoraj navedeno potrjujeta tako tožnikova izpovedba, kot izpovedba priče A. A. Tožnik je povedal, da so se njegove psihične težave začele po razvezi v letu 2018, kateri je sledilo več postopkov tudi v zvezi z mladoletnima hčerama. Zaradi teh težav ni mogel opraviti trgatve v jeseni 2020, ki sta jo nato opravila sestra s partnerjem, sam pa je bil pretežno v postelji. Opisal je okoliščine, zaradi katerih delo, ki bi moralo biti npr. opravljeno v eni uri, dela ves teden. Priča A. A. pa je opisala potek trgatve v letu 2020, ki sta jo opravila s partnerjem, saj tožnik tega ni bil sposoben.

29. Sodišče izpovedbe zgoraj navedenih ocenjuje kot skladne in prepričljive. Tožnik je začel iskati zdravniško pomoč zaradi svojih zdravstvenih težav in psihičnega počutja že v septembru 2020 in je bil v procesu zdravljenja. Upoštevajoč vse navedeno je verjeti tožniku, da v relevantnem obdobju od septembra do decembra 2020 ni bil sposoben za delo, kar izhaja iz zdravniških potrdil tožnikove leče zdravnice in njene izpovedbe. Glede na to, da je navedeno trajalo štiri mesece, je to kvalificirati kot dolgotrajno nezmožnost za delo po točki 2(b) 2. člena Uredbe 1306/2013, ki predstavlja enega od tam navedenih primerov višje sile. Upoštevajoč, da je bil tožnik nezmožen za delo, je nebistveno, da je bilo mogoče prijavo pridelka vina izvesti na več načinov (tudi elektronsko in po pošti), saj za delo nezmožna oseba pač tega ni mogla izvesti na noben način in da je bil z Odlokom (za nazaj2) rok za prijavo pridelka iz Pravilnika o registru pridelovalcev grozdja in vina podaljšan, glede na zgoraj ugotovljeno trajanje tožnikove nezmožnosti za delo.

30. Na gornji zaključek tudi ne vpliva okoliščina, da je bila tožnikova mati vpisana v register kot namestnica nosilca. V notorno znanih okoliščinah epidemije COVID-19, sodišče šteje kot izkustveno sprejemljivo okoliščino, da tožnikova mati kot starejša oseba, ki je z vidika takratnih okoliščin sodila v rizično skupino prebivalstva, tožnika ni mogla nadomeščati pri njegovih obveznostih.

31. Navedeno bi morala tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevati. Ker tega zaradi napačnega materialnopravnega pristopa ni storila, je sodišče na podlagi 4. prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba upoštevati zgoraj navedeno (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in ponovno odločiti o zadevi.

32. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po tej določbi se, če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku (glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu) prisodi pavšalni znesek v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, to je Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Glede na citirano zakonsko določbo sodišče tožeči stranki ni odmerilo stroškov po Odvetniški tarifi, kot jih je ta zahtevala, ampak po tem pravilniku. Če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožeči stranki priznajo stroški v višini 385,00 € (četrti odstavek 3. člena tega pravilnika). Če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo stroški v višini 10 % od zneskov določenih v prejšnjem členu (4. člen tega pravilnika).

33. V predmetni zadevi je sodišče odločilo na glavni obravnavi, tožeča stranka pa je v postopku zadevo dodatno pojasnila v pripravljalni vlogi, zato ji je sodišče odmerilo nagrado v višini 385,00 €, k čemur je prištelo še 10 %, to je 38,50 €, torej skupaj 423,50 €. K temu je prištelo še 93,17 € 22 % za DDV in skupno znesek 516,67 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

1 Pravilno 8. 1. 2021, 11. 1. 2021 je bilo o tem izdano potrdilo. 2 Pri tem je pritrditi tožeči stranki, da je takšna sprememba roka za nazaj lahko sporna sama po sebi, vendar se sodišče, ki je odločitev sprejelo na zgoraj navedeni dejanski in pravni podlagi, do tega posebej ne opredeljuje.