Jedro

Tožeča stranka je združenje ... Po presoji Vrhovnega sodišča zato bistvo novinarskega prispevka, ki se nanaša na najdbo sadik indijske konoplje pri njenem predsedniku kot posamezniku, v to njeno družbeno vlogo (in s tem povezane pravice in interese) bistveno ne posega. Čim je tako, pa bi bilo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ustavno neskladno poseženo v uvodoma opisane ustavne pravice nasprotne stranke.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 439,99 EUR stroškov revizijskega postopka, v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je 19. 12. 2015 v oddaji 24 ur objavila prispevek z naslovom „Pri predsedniku Združenja A. našli konopljo“. Navedla naj bi več neresničnih trditev, predvsem naslednji dve: (1) da so policisti pri B. B. našli tudi 200 sadik indijske konoplje in (2) da je B. B. osumljen kaznivega dejanja zlorabe položaja oziroma zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

2. Tožeča stranka je zahtevala objavo popravka z naslednjo vsebino: „Pri predsedniku Združenja A. niso našli konoplje. Popravljamo vsebino izjav novinarjev C. C. in D. D., ki sta jih podala v oddaji ..., v prispevku z naslovom „Pri predsedniku Združenja A. našli konopljo“ dne 19. 12. 2015 na programu TV E. in prikazujemo nasprotna dejstva s strani Združenja A.: kriminalisti pri gospodu B. B. niso našli sadik indijske konoplje. To dejstvo potrjuje vsebina policijskega zapisnika o opravljeni hišni preiskavi z dne 9. 12. 2015. Gospod B. B. ni osumljen kaznivega dejanja zlorabe položaja oziroma zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti. To dejstvo potrjuje vsebina odredbe o hišni preiskavi z dne 1. 12. 2015. Po pooblastilu združenja A., Odvetniška pisarna ...“

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker naj bi tožeča stranka ne bila aktivno legitimirana za tožbo.

4. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je toženki naložilo objavo popravka. Odločilo je še o stroških postopka.

5. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožena stranka. Revidentka graja razloge pritožbenega sodišča, s katerimi je bila zavrnjena primerjava z zadevo II Ips 227/2015, kjer je politična stranka S. uveljavljala pravico do objave popravka, čeprav je bilo predmet novinarskega prispevka ravnanje A. B. kot nekdanje premierke. Revidentka meni, da sta zadevi primerljivi. Ker je bil zahtevek v predhodni zadevi zavrnjen, bi moral biti tudi v obravnavani. Trdi, da popravka ni možno zahtevati za drugega. Prav to zahteva tožeča stranka v tej pravdi. Združenje A. ni B. B., tako kot tudi predsednica neke politične stranke ni politična stranka sama. Revidentka trdi, da je z odločitvijo pritožbenega sodišča neustavno poseženo v svobodo medijev in uredniške neodvisnosti. Zahtevek tožeče stranke ni izvrševanje pravice, marveč njena zloraba. To navsezadnje dokazuje tudi dejstvo, da je pred okrajnim sodiščem v teku pravda za objavo popravka, v kateri B. B. v zvezi z istim novinarskim prispevkom zahteva popolnoma isti popravek. Dalje trdi, da je z izpodbijano odločitvijo vzpostavljena nedopustna zveza med pravico do popravka in uveljavljanjem odškodninske sankcije. V odškodninskih postopkih je možno, da tudi pravna oseba zaradi protipravnega posega v pravice fizične osebe utrpi pravno priznano škodo zaradi okrnitve ugleda pravne osebe. Vendar se to vprašanje v pravdnih postopkih ugotavlja v polnem kontradiktornem postopku, z izvajanjem dokazov, v katerem lahko tožena stranka dokazuje tudi resničnost svojih trditev in dokaže, da ni ravnala protipravno. V tej pravdi takšne kontradiktornosti ni. Nenazadnje tožena stranka pritožbe tožeče stranke sploh ni prejela in tudi ni mogla podati odgovora na pritožbo, kot sicer določa Zakon o medijih (v nadaljevanju ZMed). Revidentka sodišču nazadnje očita, da ni opravilo tehtanja sorazmernosti posegov v ustavne pravice nasprotne stranke.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Revizija je utemeljena.

8. Zahtevani popravek ustvarja dialog z dvemi sporočilnimi prvinami novinarskega prispevka. Prva je, da naj bi kriminalisti pri B. B., ki je predsednik Združenja A., našli sadike indijske konoplje. Ta prvina je osrednja, saj se nanjo nanaša tudi naslov novinarskega prispevka. Druga sporočilna prvina pa je, da naj bi bil B. B. osumljen kaznivega dejanja zlorabe položaja oziroma zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

9. Sporno vprašanje v tem revizijskem postopku je, ali je tožeča stranka (Združenje A.) aktivno legitimirana zahtevati objavo popravka. Ker gre za dve vsebinsko različni sporočili, je odgovor na sporno vprašanje lahko različen. Kljub temu pa je po prepričanju revizijskega sodišča najprej odločilno, kakšen je odgovor glede prvega sporočila, ki se nanaša na najdbo sadik indijske konoplje. Če je odgovor negativen, potem zahtevek za objavo popravka ne more biti utemeljen, saj ga je mogoče objaviti le v celoti (prvi odstavek 27. člena ZMed) in bi se v takšnem primeru popravek kot celota sprevrgel v pravno nezavarovano pravico dostopa do medijev.

10. Pravica do popravka je obličnostna (formalnopravna) pravica ustavnega ranga (40. člen Ustave), katere namen je varstvo raznovrstnih materialnopravnih pravic in interesov, ki utegnejo biti prizadeti zaradi novinarskega obvestila (prispevka). Način njenega uresničevanja je tak, da posega v svobodno uredniško politiko medijev in s tem torej v svobodo novinarskega izražanja (39. člen Ustave), posredno pa tudi v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) izdajatelja medija.

11. Ker torej izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, je treba med kolidirajočimi pravicami vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen Ustave). Logičen sklep, ki iz tega izhaja, je, da popravka ni mogoče dopustiti tedaj, ko bi to pomenilo zgolj obličnostno (formalnopravno) uresničenje te pravice. Tak položaj je podan v primeru, ko je vsebina popravka takšna, da po svoji naravi ne zagotavlja ustrezne obrambe raznovrstnih materialnopravnih pravic in interesov, ki so bili s konkretnim novinarskim prispevkom prizadeti.

12. Tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi na prvi stopnji sojenja sicer ni bil zavrnjen zato, ker bi bil popravek po svoji vsebini tak, da bi ne mogel ščititi materialnopravnih pravic in interesov tožeče stranke. Tožbeni zahtevek je bil na prvi stopnji sojenja zavrnjen zato, ker naj bi ne bila izpolnjena že izhodiščna predpostavka. To je, da sta z novinarskim prispevkom sploh prizadeta pravica ali interes tožeče stranke (prvi odstavek 26. člena ZMed).

13. Če je treba odklonitveni razlog iz 2. alineje 31. člena ZMed ovsebiniti z ustavnopravnim vrednotenjem kolidirajočih ustavnih pravic, potem po presoji Vrhovnega sodišča tembolj (a fortiori) velja, da je treba s primerljivim ustavnopravnim vrednotenjem ovsebiniti tudi izhodiščni pogoj iz prvega odstavka 26. člena ZMed, ki na konkretni ravni sploh vzpostavlja pravico do objave popravka. V prvem primeru gre namreč za položaj, ko je osebnostna sfera pravnega subjekta sicer prizadeta, vendar pa sredstvo (medijskega prava) za njeno varstvo (vsebina zahtevanega popravka) zaradi njene vsebine ne more biti učinkovito. V drugem primeru, kot je tudi obravnavani, pa je podan položaj, ko sredstvo medijskega prava sploh ni potrebno ali bi bilo vsaj očitno nesorazmerno.

14. Zastavlja se vprašanje, zakaj bi bilo izhodiščno predpostavko iz prvega odstavka 26. člena ZMed sploh potrebno izrecno razlagati skozi prizmo opisanega ustavnopravnega vrednotenja? Če namreč novinarski prispevek v materialnopravne pravice in interese tožeče stranke sploh ne posega, potem seveda sploh ni mogoče govoriti o kakršnikoli ustavnopravni koliziji. Odgovor je preprost: ravno v primerih, kakršen je obravnavan, presoja, ali je bilo z novinarskim prispevkom poseženo v tožničine pravice ali interese, ni črno - bel. 15. Pritožbeno sodišče ima na abstraktni ravni prav, ko zapiše, da je ugled pravne osebe (se pravi: njene pravice in interesi) neločljivo povezan z ugledom fizičnih oseb, ki tvorijo njen personalni substrat. Vendar pa to še ne pomeni, da vsakršna okrnitev ugleda fizične osebe posredno učinkuje na pravice in interese pravne osebe do te mere, da se pravica do popravka pravne osebe lahko ustavnoskladno konkretizira brez nesorazmernega posega v nasprotne pravice medija.

16. Prav za to gre v obravnavani zadevi. Seveda ni mogoče reči, da se sporni novinarski prispevek prav v ničemer (posredno) ne tiče tožeče stranke. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča osrednji del novinarskega prispevka (ta, ki se nanaša na najdbo sadik indijske konoplje pri B. B.) ne posega v samo družbeno bistvo tožeče stranke. Družbena eksistenca pravne osebe je namreč znatno ožja od družbene eksistence fizične osebe. Nanaša se na njeno družbeno vlogo, torej na vrednote in/ali interese, ki jih posamezna oblika združevanja (društvo, politična stranka, zavod, gospodarska družba...) skuša udejanjati v družbi.

17. Tožeča stranka je združenje ... Po presoji Vrhovnega sodišča zato bistvo novinarskega prispevka, ki se nanaša na najdbo sadik indijske konoplje pri njenem predsedniku kot posamezniku, v to njeno družbeno vlogo (in s tem povezane pravice in interese) bistveno ne posega. Čim je tako, pa bi bilo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ustavno neskladno poseženo v uvodoma opisane ustavne pravice nasprotne stranke.

18. Po presoji Vrhovnega sodišča zato glede osrednjega (bistvenega dela) novinarskega prispevka ni podan že izhodiščni pogoj iz prvega odstavka 26. člena ZMed, zato je sodišče prve stopnje zahtevek za objavo popravka (ki v osrednjem delu prav tako vzpostavlja dialog s tem delom prispevka) pravilno zavrnilo (drugi odstavek 35. člena ZMed). Drugačna materialnopravna presoja prvega odstavka 26. člena ZMed na drugi stopnji sojenja pa je iz istega razloga materialnopravna napačna.

19. Ker je tako, je Vrhovno sodišče reviziji tožene stranke ugodilo ter na podlagi procesnega pooblastila iz prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi zavrnilna sodba sodišča prve stopnje.

20. Z vzpostavitvijo sodbe sodišča prve stopnje je ponovno vzpostavljena tudi obveznost tožeče stranke, da toženi stranki povrne njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Stroški pritožbenega postopka toženi stranki niso nastali. Stroške revizijskega postopka pa je Vrhovno sodišče odmerilo po veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) in znašajo: 344,25 EUR za izredno pravno sredstvo (tar. št. 21), 75,74 EUR za DDV (drugi odstavek 12. člena OT) ter 20,00 EUR za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OZ). Te stroške je dolžna tožena stranka plačati toženi stranki na podlagi merila iz prvega odstavka 154. člena ZPP. Na podlagi istega merila tožena stranka sama krije lastne stroške.

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 154/2015 z dne 20. avgust 2015. Op. št. (2): Tak položaj je bil podan v zgoraj citirani zadevi, ko je sodišče obstoj odklonitvenega razloga iz druge alineje 31. člena Zakona o medijih (ZMed) napolnilo z zgoraj opisanim ustavnopravnim vrednotenjem kolidirajočih ustavnih pravic.

Op. št. (3): Dejstvo, da je v sporočilu o najdbi sadik navedeno, da je B. B. tudi predsednik Združenja A. tega bistva ne spreminja. Po svojem bistvu je zato zadeva primerljiva z zadevo II Ips 227/2015 z dne 5. 11. 2015, kjer je politična stranka S. A. B. neuspešno zahtevala objavo popravka v zvezi s prispevkom, ki se je ukvarjal z ravnanjem A. B.