Jedro

Ker tožnik vidi odškodninskopravno podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka v toženčevem protipravnem preprečevanju možnosti (so)uporabe solastne stvari tožniku ves čas že najpozneje od leta 1995 dalje, mu je treba odgovoriti, da bi imel za primer odprave zatrjevane protipravnosti ves čas na razpolago možnost uveljavljanja stvarnopravnih upravičenj pod pogoji iz prvega odstavka 14. člena tedaj veljavnega ZTLR. Ne more pa biti uspešen z leta 1999 vloženo tožbo za plačilo odškodnine zoper toženca čim je bilo ugotovljeno, da ima še vedno veljavni pravni naslov za uporabo pravdnim strankam solastne hiše tretja oseba - kar pomeni, da tožnik ni izkazal škode zaradi neuporabe solastne stvari niti v primeru morebitne protipravnosti toženčevega ravnanja. Enako velja glede toženčeve koristi kot nujnega pogoja za uporabo določb o neupravičeni pridobitvi iz 210. člena tedaj veljavnega ZOR, saj tožnik koristi na strani toženca, ki tudi sicer ne živi v pravdnima strankama solastni hiši, ni izkazal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za "vrnitev oziroma plačilo najemne vrednosti polovice (pravdnim strankam po enakih deležih) solastne hiše" v znesku 4,280.000,00 SIT s pripadki in tožniku naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 384.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Tako je odločilo po tem, ko je ugotovilo, da hiše ne uporablja nobeden izmed obeh solastnikov (pravdnih strank) in da jo brezplačno uporablja na podlagi dogovora pravnih prednikov pravdnih strank kot veljavnega pravnega naslova toženčeva mati, zaradi česar ni tožnik po stališču sodišča prve stopnje upravičen do odmene ne iz naslova neupravičene pridobitve kakšne toženčeve koristi, niti (smiselno) iz naslova toženčeve morebitne odškodninskopravne obveznosti.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Kot revizijska razloga uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Prvo navedeni revizijski razlog utemeljuje z očitkom sodiščema obeh stopenj, da sta upoštevali in oprli odločitev na dogovor pravnih prednikov strank z dne 24.1.1955, ki ga je toženec predložil v spis šele na drugem naroku za glavno obravnavo dne 11.1.2001 in kar je v nasprotju z določbami 286. člena Zakona o pravdnem postopku, ter z očitkom kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena istega zakona z obrazložitvijo, da je sodišče v dokazne namene pribavilo in vpogledalo "zgoraj navedena spisa" Okrajnega sodišča v Radovljici, vendar tega dokaza potem ni upoštevalo, ker ga je štelo za nepomembnega in je spisa vrnilo sodišču v Radovljici; s tem v zvezi tožnik izraža prepričanje, da se vsi izvedeni listinski dokazi - tudi če po mnenju sodišča niso bistvenega pomena za odločitev - morajo nahajati v spisu, saj se lahko sodišča, ki odločajo v zadevi na višjih stopnjah, le z vpogledom v spis sama prepričajo, kaj iz tega dokaza izhaja, ali je pomemben za odločitev ali ne, in zakaj.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa utemeljuje tožnik z očitkom, da sta sodišči prve in druge stopnje šteli dogovor z dne 24.1.1955 za pravno veljaven kljub temu, da ga F. in A. S. sploh nista podpisala. Pogodbe so namreč veljavne, če so sklenjene pisno. Nekatere pogodbe so sicer veljavne tudi, če so sklenjene ustno; vendar je treba dokazati, da so bile res sklenjene ustno in s kakšno vsebino, česar sodišči nista storili. Ne glede na to pa je upravičenje toženčeve matere do uporabe celotne hiše, ki po mnenju sodišča temelji na sporazumu z dne 24.1.1955, prenehalo tedaj, ko je tožnik iz Avstralije prišel v Slovenijo, najpozneje pa tedaj, ko je zaradi preprečitve uporabe hiše vložil predlog za razdelitev solastnine in nato še tožbo za plačilo uporabnine, saj so bili s temi dejanji zanesljivo izpolnjeni pogoji iz dogovora za prenehanje njegove veljavnosti. Sicer pa je ob dejstvu, da toženčeva mati uporablja le spodnji del hiše, ki naj bi bil toženčev in da je zgornji del hiše, ki naj bi bil tožnikov, prazen, brez slehernega pomena dogovor z dne 24.1.1955, saj toženec nima spričo pravkar povzetih dejstev nobene pravne podlage za preprečevanje uporabe tožniku solastne nepremičnine. Zato je v tej pravdi pasivno legitimiran prav toženec in je tožbeni zahtevek zoper njega utemeljen "na podlagi vseh pravnih temeljev". Tožnik predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l.RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Na tožnikov očitek kršitve določb 286. člena ZPP je sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo, da je bil - upoštevaje določbo prvega odstavka 284. člena istega zakona in iz zapisnikov v spisu razviden potek procesnih dejanj - prvi narok za glavno obravnavo, na katerem je toženec predložil pisni dogovor pravnih prednikov pravdnih strank z dne 24.1.1955, opravljen šele 11.1.2001 (ne pa 9.11.2000) in da toženec torej ni bil prekludiran v pravici predložitve tega dokaza. Zato je brez slehernega pomena tudi tožnikov očitek, da je sodišče v dokazne namene pribavilo in vpogledalo "zgoraj navedena spisa" Okrajnega sodišča v Radovljici, ki ju ni priložilo temu spisu, temveč ju je vrnilo sodišču v Radovljici. Če ima tožnik v mislih spisa omenjenega sodišča opr. št. P 31/95 in opr. št. N 42/94, je treba pojasniti, da se je nanju skliceval v pritožbi v oporo trditvi, da je bil toženec z dogovorom z dne 24.1.1955, predloženim v spis opr. št. N 42/94 (da ga je v pravkar navedeni spis predložil sedanji tožnik, sam niti ne zanika), seznanjen že pred narokom za glavno obravnavo dne 11.1.2001 in kar naj bi bil spričo določb drugega in četrtega odstavka 286. člena ZPP razlog za neupoštevanje tega dokaza; vendar so se te pritožbene trditve tožnika izkazale za nepomembne že spričo dejstva, da je bil prvi narok za glavno obravnavo v tem postopku opravljen šele 11.1.2001. Katera še nadaljnja in pomembna dejstva naj bi se dokazovala s podatki spisov Okrajnega sodišča v Radovljici in pravilnost ugotavljanja katerih naj bi bilo mogoče preizkusiti v postopku s pravnimi sredstvi pred sodišči višjih stopenj le z vpogledom v te spise, tožnik ni pojasnil. Zato je iz očitka o domnevno predčasni vrnitvi "zgoraj navedenih spisov" Okrajnemu sodišču v Radovljici izpeljano sklepanje tožnika na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nerazumljivo. Sploh pa gre za dokaz, izvedbo katerega je v postopku na prvi stopnji predlagal toženec v oporo trditvam, da je v teku nepravdni postopek za razdelitev solastne nepremičnine in pravdni postopek za ugotovitev toženčevega večjega solastninskega deleža na njej, pri čemer o teh toženčevih trditvah itak ni bilo spora med pravdnima strankama.

Izpodbijana pravnomočna odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Iz njene obrazložitve namreč ne izhaja, da bi sodišči prve in druge stopnje šteli dogovor z dne 24.1.1955 za veljaven zato, ker je bil sklenjen v pisni obliki (in kar naj bi bilo po mnenju tožnika materialnopravno zmotno spričo dejstva, da F. in A. S. tega dogovora nista podpisala). V razlogih sodbe sodišča druge stopnje (drugi odstavek na 3. strani) je nasprotno izrecno zapisano, da ne za sklenitev veljavnega dogovora o uporabi in upravljanju stvari niti za prekarij zakon ne določa pisne oblike. K temu je treba dodati, da je sodišče listino z dne 24.1.1955 upoštevalo med drugim kot podlago za ugotovitev obstoja ustnega dogovora o upravičenju toženčeve matere do uporabe celotne hiše za čas bivanja zakoncev S. "izven Jugoslavije oziroma do morebitnega prejšnjega preklica" le po metodi o t.i. indičnem sklepanju - in skupaj z dejstvi, da se je na listino o zapisu dogovora z dne 24.1.1955 prvotno skliceval prav sam tožnik, da se je tak dogovor ves čas nemoteno tudi dejansko izvrševal in da je to potrjeno s trditvami in z izpovedbami tožnika in toženca, zaslišanih kot strank, ter z izpovedbo toženčeve matere, zaslišane kot priče. V ostalem pomeni revizijska graja ugotovitve o obstoju takega dogovora nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku na prvi in drugi stopnji, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Podobno velja tudi za revizijske trditve o prenehanju veljavnosti dogovora (po mnenju tožnika zaradi njegovega prihoda iz Avstralije v Slovenijo oziroma najpozneje s prenehanjem prekarija zaradi preklica), k čemur je treba dodati, da tožnik še vedno živi v Avstraliji in torej "izven Jugoslavije", v materialnopravnem pomenu pa, da tožnik učinkov preklica dovoljenja za uporabo solastne hiše toženčevi materi ni mogel doseči ne z vložitvijo predloga za delitev solastne stvari zoper toženca, niti z vložitvijo tožbe zoper njega zaradi "plačila uporabnine".

Ker tožnik vidi odškodninskopravno podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka v toženčevem protipravnem preprečevanju možnosti (so)uporabe solastne stvari tožniku ves čas že najpozneje od leta 1995 dalje, mu je treba odgovoriti, da bi imel za primer odprave zatrjevane protipravnosti ves čas na razpolago možnost uveljavljanja stvarnopravnih upravičenj pod pogoji iz prvega odstavka 14. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Ne more pa biti uspešen z leta 1999 vloženo tožbo za plačilo odškodnine zoper toženca čim je bilo ugotovljeno, da ima še vedno veljavni pravni naslov za uporabo pravdnim strankam solastne hiše tretja oseba - kar pomeni, da tožnik ni izkazal škode zaradi neuporabe solastne stvari niti v primeru morebitne protipravnosti toženčevega ravnanja. Enako velja glede toženčeve koristi kot nujnega pogoja za uporabo določb o neupravičeni pridobitvi iz 210. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ki jih je tožnik prav tako uveljavljal kot možno podlago tožbenega zahtevka, saj tožnik koristi na strani toženca, ki tudi sicer ne živi v pravdnima strankama solastni hiši, ni izkazal. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava - niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.