Jedro

Četudi je tožnica prejemala višjo osnovno plačo, kot je določena po kolektivni pogodbi, ostala morebitna plačila oziroma sestavine plače pa iz njenih plačilnih list niso razvidne, je upravičena do dodatka za delovno dobo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. in 4. odstavek izreka).

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova dodatka za delovno dobo za čas od januarja 2003 do vključno julija 2005 plača neto zneske, obračunane od v izreku navedenih bruto zneskov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska, pri čemer je obrestna mera zamudnih obresti do 31. 12. 2006 enaka obrestni meri zakonskih zamudnih obresti za tolarsko valuto, od 1. 1. 2007 pa je enaka obresti meri zakonskih zamudnih obresti (1. odstavek izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. odstavek izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo dodatka za delovno dobo od novembra 2002 do vključno decembra 2002 in od avgusta 2005 dalje (3. odstavek izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 673,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka (4. odstavek izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da sta stranki 26. 4. 2001 sklenili pogodbo o zaposlitvi, istega dne je bil izdan sklep o razporeditvi, s katerim je bila določena plača tožnice, ki vključuje vse dodatke, tudi dodatek za delovno dobo. Pogodba o zaposlitvi se je nanašala na delovno mesto vodje hotela s količnikom sestavljenosti 299, osnovna bruto plača je znašala 194.523,00 SIT in se je spreminjala v skladu z rastjo osnovne bruto plače s količnikom 100. V juliju 2002 je tožnica dopolnila 17 let delovne dobe, zaradi česar ji je sodišče prve stopnje na podlagi zakona za čas od januarja 2003 priznalo vtoževani dodatek za delovno dobo. Ker pa sta stranki tudi po spremembi zakonodaje z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 12. 2002 nadaljevali ustaljeno prakso, po kateri je tožnica prejemala fiksno določeno plačo, bi bilo potrebno ugotoviti, ali je bila zaradi protipravnega načina izplačila plače prikrajšana in koliko je prikrajšanje znašalo. Ker ji je tožena stranka decembra 2002 plačo povišala za bruto 25.000,00 SIT, bi bila eventualno prikrajšana šele pri plači za julij 2003, ko je dopolnila 18 let delovne dobe. Takrat bi ji zaradi neposredne uporabe zakona kot hierarhično višjega pravnega akta od pogodbe o zaposlitvi pripadlo povišanje plače v višini 0,5 % osnovne bruto plače, naslednje povišanje za nadaljnjih 0,5 % osnovne bruto plače pa pri plači za julij 2004 oziroma pri vseh nadaljnjih plačah do julija 2005. Sodišče prve stopnje bi pri odločanju o tožbenem zahtevku moralo upoštevati splošna pravila civilnega in odškodninskega prava in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka le na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica zaradi dogovora o načinu izplačila plače prikrajšana za dodatek za delovno dobo. Poleg tega je, ker izpodbijane sodbe po višini ni obrazložilo oziroma ni pojasnilo, kako je preverilo višino tožbenega zahtevka, bistveno prekršilo določbe postopka ter zmotno uporabilo materialno pravo, saj je dodatek za delovno dobo obračunalo od celotne plače tožnice, čeprav tako panožna kot podjetniška kolektivna pogodba določata, da se navedeni dodatek obračuna od osnovne bruto plače. V odgovoru na pritožbo je tožnica prerekala navedbe tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedla je, da gre pri pritožbenih navedbah za novote, ki jih pritožbeno sodišče zaradi prekluzije ne sme upoštevati. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da tožnici za vroževano obdobje ne pripada dodatek za delovno dobo, v pritožbi pa sodišču prve stopnje očita, da bi moralo ugotavljati razliko v višini dodatka za delovno dobo. Poleg tega so pritožbene navedbe, da je bilo prikrajšanje tožnice zaradi dogovorjene plače v času od julija 2003 do junija 2004 v višini 0,5 % osnovne plače in v času od julija 2004 do junija 2005 v višini 1 % osnovne plače neutemeljene. Tožnica se od 1. 1. 2003 ni mogla odpovedati dodatku za delovno dobo (saj gre za zakonsko pravico) niti se o tem s toženo stranko ni mogla drugače dogovoriti. Ker pri toženi stranki nihče ni razmišljal o dodatku za delovno dobo in ker navedeni dodatek ni bil posebej prikazan na plačilnih listah, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ji ga tožena stranka ni obračunala. Pri oblikovanju tožbenega zahtevka je tožnica upoštevala tako pravico do višjega dodatka za delovno dobo kot znesek plače, ki ga je prejemala. Tožena stranka napačnosti takšnega izračuna ni uveljavljala niti ni predložila svojega izračuna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna in zakonita.

Predvsem sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju ter če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Izpodbijana sodba opisanih nepravilnosti nima, sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da je njegovo odločitev mogoče preizkusiti. Prav tako je mogoče ugotoviti, zakaj je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, čeprav podrobnejši razlogi o višini vtoževane terjatve, do katere je tožnica upravičena, niso navedeni.

Tudi pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tožena stranka prav tako uveljavlja s pritožbo, v presojani zadevi ni podan. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva, od katerih je bila odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo.

Stranki sta 26. 4. 2001 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje hotela (priloga B3), plača je bila določena najprej s posebnim sklepom, s sklepom o razporeditvi z dne 26. 4. 2001 (priloga B3) in nato z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 12. 2003 (priloga B3). Navedeno je bilo, da tožnica poleg plače nima pravice do nadomestila plače za delo izven polnega delovnega časa niti do ostalih dodatkov, razen do povračila stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo in z dela. Takšno plačo je tožnica prejemala, dejstvo, da ji tožena stranka dodatka za delovno dobo v obdobju od januarja 2003 do vključno julija 2005 ni obračunala in izplačala, je potrdila priča Z.D. (računovodkinja pri toženi stranki), enako izhaja iz plačilnih list, ki se nanašajo na sporno obdobje (priloge B9, B10 in B11). Tožena stranka je bila kot delodajalec tista, ki bi morala poskrbeti, da so jasno razvidna posamezna plačila oziroma plačila posameznih sestavin plače (poleg osnovne plače). Če pa je celotno plačilo, tako kot v presojani zadevi, opredeljeno kot osnovna plača (oziroma dogovorjena fiksna plača), ga ni mogoče prikazovati kot plačilo, opravljena delno na račun osnovne plače in delno na račun dodatka za delovno dobo, za kar se zavzema pritožba.

Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo oziroma določbo 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), ki velja od 1. 1. 2003 dalje in ki ureja pravico do dodatka za delovno dobo. Ker gre za zakonsko pravico, se ji delavec ne more odpovedati (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005) niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu pravica ne pripada, saj se po določbi 2. odstavka 7. člena ZDR lahko s pogodbo o zaposlitvi (ali kolektivno pogodbo) določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše od zakonskih.

Splošna pravila obligacijskega prava, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, se v delovnem pravu oziroma v zvezi s sklepanjem, veljavnostjo, prenehanjem in drugimi vprašanji pogodbe o zaposlitvi uporabljajo le smiselno in če ni z zakonom drugače določeno, kot izhaja iz 1. odstavka 11. člena ZDR. V tem sporu zato ne pridejo v poštev, prav tako tudi ni pravilno stališče, da bi bila tožnica upravičena do vtoževanih zneskov le v primeru, če bi v posameznih mesecih prejela nižjo plačo, kot bi ji pripadla na osnovi kolektivne pogodbe. Četudi je bila njena osnovna plača višja, je še vedno le osnovna plača in ni mogoče šteti, da so vanjo zajeti dodatki oziroma konkretno dodatek za delovno dobo. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati domnevne prikrajšanosti tožnice in je tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za delovno dobo v višini glede na dopolnjeno delovno dobo v času od januarja 2003 do vključno julija 2005 utemeljeno ugodilo.

Glede višine (in ne osnove za izračun) dodatka za delovno dobo 2. odstavek 129. člena ZDR napotuje na uporabo kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti. V konkretnem primeru je takšna kolektivna pogodbo Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/97 in nadaljnji), ki v 1. odstavku 56. člena določa, da pripada delavcu dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % (od osnovne plače) za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Osnova za izračun dodatka pa je po določbi 4. odstavka 127. člena ZDR osnovna plača delavca za polni delovni čas oziroma ustrezna urna postavka. To pomeni, da je tožnica ravnala pravilno, ko je pri izračunu vtoževanega dodatka za delovno dobo upoštevala osnovno bruto plačo, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi in so pritožbene navedbe, ki temu ugovarjajo in se zavzemajo za drugačno osnovo za izračun, neutemeljene. Sicer pa tožena stranka višini tožbenega zahtevka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni posebej ugovarjala, tako da predstavljajo omenjene pritožbene navedbe glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP nedovoljeno pritožbeno novoto in jih pritožbeno sodišče niti ne bi smelo upoštevati.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka sama krije stroške za sestavo pritožbe, saj v pritožbenem postopku ni uspela, tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k rešitvi spora.