Jedro

Pravdni stranki nista določili prenehanje mandata kot razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnika, temveč sta predvideli njegovo razporeditev, do katere ni prišlo, zato pogodba o zaposlitvi tožnika ni prenehala zaradi prenehanja mandata direktorja tožene stranke. Glede na navedeno je individualna pogodba o zaposlitvi edina podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo plače in drugih pravic iz delovnega razmerja, ki jih tožnik uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 7. 2010 do vključno 2. 9. 2010 izplačati: - za mesec julij 2010 k neto znesku premalo izplačane plače v višini 1.311,25 EUR obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke iz delovnega razmerja ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek premalo izplačane plače v višini 1.311,25 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska v višini 1.845,00 EUR od dne 19. 8. 2010 do 17. 12. 2010, ter od neto zneska 1.311,25 EUR do dne 18. 12. 2010 dalje do plačila; - za mesec avgust 2010 k neto znesku premalo izplačane plače v višini 1.311,26 EUR obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke iz delovnega razmerja ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek premalo izplačane plače v višini 1.311,26 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska v višini 1.845,00 EUR od 21. 9. 2010 do 17. 12. 2010, ter od neto zneska 1.311,26 EUR do dne 18. 12. 2010 dalje do plačila; - za mesec september 2010 k neto znesku premalo izplačane plače v višini 115,00 EUR obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke iz delovnega razmerja ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek premalo izplačane plače v višini 115,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska v višini 168,55 EUR od dne 19. 10. 2010 do 17. 12. 2010, ter od neto zneska 115,00 EUR do dne 18. 12. 2010 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka I. izreka).

Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 499,22 EUR plačati zakonske zamudne obresti od dne 2. 7. 2010 do 23. 12. 2010, v osmih dneh pod izvršbo (točka II izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki k neto znesku odpravnine v višini 1.268,35 EUR obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto znesek odpravnine v višini 1.268,35 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2011 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Višji zahtevek glede višine odpravnine je zavrnilo (točka III izreka).

Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki k neto znesku odškodnine v višini 1.845,00 EUR obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto znesek odškodnine v višini 1.845,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 18. 11. 2010 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na izplačilo stroškov za prehrano in prevoz na delo za čas od 1. 7. 2010 do 2. 9. 2009 v skupni višini 225,42 EUR, pa se zavrne (točka IV izreka). Tožena stranka je tudi dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 720,00 EUR v roku 8 dni od dneva izdaje prvostopenjske sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (točka V izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 10. 2007 in da je bila ta pogodba edina pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili. S tem v zvezi je tožena stranka že pojasnila, da je bil sklep nadzornega sveta tožene stranke, s katerim je bil tožnik imenovan za predsednika uprave tožene stranke za čas od 1. 12. 2005 do 30. 11. 2009, v skladu z družbeno pogodbo tožene stranke. Iz 7.3 člena notarskega zapisa družbene pogodbe družbe A., d.o.o. izhaja, da upravo družbe imenuje nadzorni svet za dobo 4 let. Tožnik je bil imenovan za predsednika uprave skladno z ZGD-1 in z družbeno pogodbo družbe A., d.o.o.. Skladno s tem pa mu je 30. 11. 2009 prenehal tudi mandat in individualna pogodba o zaposlitvi, ki je bila vezana na mandat. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je funkcijo predsednika uprave družbe opravljal do 30. 11. 2009 z možnostjo podaljšanja mandata. Mandat pa tožniku ni bil nikoli podaljšan, kar je tudi sam priznal, zato je veljavnost individualne pogodbe o zaposlitvi tožnika prenehala 30. 11. 2009. S tem dnem je glede na 14. točko individualne pogodbe o zaposlitvi prenehala tudi veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je povedal, da sklenitve nove pogodbe ni zahteval. Priča A.A., ki je bil v tem obdobju član nadzornega sveta tožene stranke in kasneje predsednik nadzornega sveta tožene stranke, je s tem v zvezi povedal, da od 1. 12. 2009 do 31. 3. 2010 tožena stranka ni imela direktorja in da za čas, ko je bil on sam predsednik nadzornega sveta, to je od 31. 3. 2010 dalje, s tožnikom ni podpisal nobene pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v svoji dokumentaciji nima sklepa o ponovnem imenovanju oziroma podaljšanju mandata tožniku. Tudi tožnik takega sklepa toženi stranki ni nikoli izročil, zato sledi jasen zaključek, da tožniku mandat ni bil podaljšan oziroma da tožnik tega podaljšanja mandata ni dokazal. Ker se je individualna pogodba o zaposlitvi prenehala uporabljati z iztekom mandata, je tožnik še tri mesece prejemal plačo, ki si jo je izplačeval sam, v višini plače za zadnji mesec pred prenehanjem mandata. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik takšno nadomestilo prejemal po preteku tega obdobja. Ni bilo niti zakonske niti pogodbene ali druge podlage za izplačilo plače pod pogoji iz individualne pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga ni bilo v interesu tožnika, da se sklene nova pogodba o zaposlitvi pod novimi pogoji, ki bi bili skladni z okoliščinami v družbi. Če je tožnik tako plačo prejemal še do 6. 7. 2010, ko je bil razrešen kot član uprave, tožena stranka poudarja, da si je to izplačal sam, to pa ne pomeni, da bi bil take plače brezpogojno upravičen. Dejstvo, da naj bi nadzorni svet tožene stranke opustil svojo dolžnost urediti delovno pravni status tožnika po 16. 7. 2010, ne more biti razlog, da bi bil tožnik upravičen do plače v višini 1.800,00 EUR neto mesečno, še posebej za čas, ko je bilo ugotovljeno, da sploh ni več prihajal na delo. Ker je bil tožnik nekooperativen in je zavračal celo opravo popolne primopredaje poslov, nova pogodba ni bila sklenjena. A.A. je kot priča izpovedal, da pri toženi stranki ni obstajalo nobeno drugo delovno mesto, na katerega bi lahko tožnika razporedili, saj je družba do 1. 7. 2011 poslovala brez zaposlenih. Njena edina dejavnost je bila oddajanje nepremičnine v najem in bi bila plača, kot je bila prisojena z napadeno sodbo, v popolnem nesorazmerju z dejavnostjo tožene stranke. Sedanji direktor ima namreč 1.500,00 EUR bruto plače, tožniku pa bi pripadala kvečjemu minimalna plača v skladu z zakonodajo. Res je sicer nadzorni svet 31. 3. 2010 tožnika imenoval za člana uprave z omejenimi pooblastili, vendar pa to dejstva, da je veljavnost pogodbe prenehala 30. 11. 2009, ne more spremeniti. Na podlagi navedenega meni, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo plače, v celoti neutemeljen, v delu, kjer pa se nanaša na plačilo odpravnine in odškodnine iz 2. odstavka 112. člena ZDR, pa bistveno previsok. Kot osnovo za izračun odpravnine bi moralo sodišče upoštevati minimalno plačo, ne pa plače po pogodbi o zaposlitvi. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede obrestnega dela iz naslova izplačila regresa tožniku. Navaja, da je bila družba v slabem finančnem stanju oziroma, da je šlo v konkretnem primeru za nelikvidnost delodajalca v smislu 131. člena ZDR. Zato bi lahko obresti tekle kvečjemu od konca novembra tekočega leta dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Za pritožbeno rešitev zadeve je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 1. 10. 2007 sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto managerja za nedoločen čas (1. člen pogodbe - priloga B/1) in da je to edina pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil. Pogodbeni stranki sta nadalje v 1. členu pogodbe ugotovili, da je bil manager s sklepom nadzornega sveta družbe z dne 25. 10. 2005 imenovan za opravljanje del delovnega mesta predsednika uprave družbe za določen čas in sicer od 1. 12. 2005 do 30. 11. 2009, z možnostjo podaljšanja mandata. Pogodba je nadalje v 14. členu določala, da stopi v veljavo z dnem podpisa obeh pogodbenih strank, uporablja pa se od vključno 1. 10. 2007 do prenehanja mandata managerju oz. njegove razporeditve, kot je predvideno v drugem odstavku 10. točke pogodbe. Citirani 10. člen pogodbe je v 1. odstavku določal, da managerju preneha delovno razmerje predčasno na željo managerja, sporazuma pogodbenih strank, kakor tudi zaradi kršitve ali neizpolnjevanja s to pogodbo prevzetih obveznosti managerja. Nadalje je 2. odstavek 10. člena določal, da se v nasprotnem primeru po prenehanju mandata, omenjenega v točki 1. te pogodbe, managerja razporedi na prosto delovno mesto v družbi, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim. V skladu s 3. odstavkom 10. člena pogodbe pa skladno z razporeditvijo iz drugega odstavka te točke sklene družba v takem primeru z managerjem tudi novo pogodbo o zaposlitvi.

Pogodba je sicer predvidevala, da bo tožnik po prenehanju mandata direktorja tožene stranke oziroma predsednika uprave sklenil s toženo stranko novo pogodbo o zaposlitvi, potem ko bo razporejen na drugo delovno mesto. Do take „razporeditve“, ki je Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) niti ne predvideva več, ni prišlo, niti do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi po prenehanju mandata. Zato je zgoraj navedena individualno pogodba pogodba o zaposlitvi edina podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo plače in drugih pravic iz delovnega razmerja, ki jih tožnik uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu. Tožnik je namreč sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zmotno je namreč pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi prenehanja mandata tožnika dne 30. 11. 2009. Prenehanje mandata tožnika namreč ni zakonska podlaga za prenehanje individualne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, tudi če je bil sklep o prenehanju mandata sprejet v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06, s spremembami; ZGD-1), oziroma družbeno pogodbo tožene stranke. Po določbi 72. člena ZDR bi sicer stranki lahko določili tudi prenehanje mandata poslovodne osebe kot razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Citirana določba namreč določa, da če pogodbo o zaposlitvi sklepa poslovodna oseba ali prokurist, lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi ne glede na drugi odstavek 7. člena ZDR drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Takšnega prenehanja tudi ne predvideva Pogodba o minimalni vsebini individualnih pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili (Uradni list RS, št. 64/97) in Kriteriji za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev (Uradni list RS, št. 64/97), katerih uporabo glede določitve in uresničevanja medsebojnih pravic in obveznosti sta stranki določili v 2. točki pogodbe o zaposlitvi. Ker torej stranki nista določili prenehanja mandata kot razloga za prenehanje delovnega razmerja tožniku, temveč sta predvideli razporeditev, do katere ni prišlo, ni utemeljeno zavzemanje pritožbe, da je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi prenehanja mandata direktorja tožene stranke. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena in ne more pogojevati drugačne odločitve od izpodbijane.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik utemeljeno uveljavljal navedene denarne zneske. Po določbi 42. člena ZDR ima delavec pravico do plačila za opravljeno delo, saj navedeni člen določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Tožnik je navajal, da mu tožena stranka ni plačala dela plače za meseca julij in avgust 2010 v neto znesku 1.311,25 EUR oziroma 1.311,26 EUR ter za september 2010 v znesku 115,00 EUR. Zato je uveljavljal plačilo navedenih zneskov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska v plačilo. Tožnik je poleg pogodbe o zaposlitvi predložil plačilne liste iz leta 2010 (A8), iz katerih izhaja, da tožniku ni bila izplačana plača v višini, kot je bila določena z individualno pogodbo o zaposlitvi. Med strankama niti ni bilo sporno, da mu tožena stranka vtoževanih zneskov ni izplačala, saj je tožena stranka nižje izplačilo plač utemeljevala s prenehanjem mandata, kar pa ni utemeljeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnikova neto plača znašala 1.845,00 EUR (1.800,00 EUR neto po pogodbi o zaposlitvi in dodatek za delovno dobo) ter prisodilo vtoževano razliko za julij in avgust 2010 oziroma plačo za 2 delovna dneva (16 ur) v septembru 2010. Po določbi 1. odstavka 131. člena ZDR je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Regres mora delodajalec po 2. odstavku 131. člena delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta, kot določa 3 odstavek 131. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku sicer izplačala regres v neto znesku 499,22 EUR, vendar šele dne 23. 12. 2010. Zato je dolžna tožniku plačati tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od dne 2. 7. 2010 do 23. 12. 2010. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila v spornem obdobju nelikvidna in da je podan pravni položaj, ko bi bilo treba šteti, da je regres za letni dopust v skladu s 3. odstavkom 131. člena ZDR zapadel v plačilo 1. 11. 2010. Tožena stranka namreč ni dokazala nelikvidnosti. Predložila je le izpisek kratkoročnih obveznosti do dobaviteljev v državi (B/11), ki pa ne dokazuje nelikvidnosti. Zato je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti za vtoževano obdobje, saj je prišla tožena stranka v zamudo dne 1. 7. 2010. Delavec je po določbi 2. odstavka 112. člena ZDR v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V skladu s 1. odstavkom 109. člena ZDR je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dolžan izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Delavcu po 2. odstavku 109. člena ZDR pripada odpravnina v višini 1/4 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu od 1 do 5 let. Tožnik je torej upravičen do odpravnine v višini 4/5 plače, ker je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 12. 2005 do 17. 11. 2010. Zato je bil tožniku utemeljeno prisojen znesek odpravnine v višini 1.268,35 EUR ,ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki ter višine plače, kot je bila določena v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2007. Pravilno in zakonito je tudi prisojen znesek odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Po določbi 1. alineje 2. odstavka 92. člena ZDR bi tožniku pripadal 30 - dnevni odpovedni rok, zato je utemeljeno uveljavljal odškodnino v prisojeni višini 1.845,00 EUR. Zato tožena stranka v tem delu povsem neargumentirano izpodbija pravilne zaključke sodišča prve stopnje glede višine odpravnine in odškodnine.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.