Jedro

Zemljišča nastala z nasutjem je za potrebe ugotavljanja lastninske pravice potrebno obravnavati kot zemljišča morskega dna, torej kot vodna zemljišča. Vodna zemljišča pa se niso lastninila na podlagi določb ZLNDL, temveč skladno s 1. členom ZLNDL na podlagi določb posebnega zakona - Zakona o vodah iz leta 2002 . Ker se sporna zemljišča niso lastninila na podlagi določb ZLNDL, za odločitev v tej zadevi tako ni pomembno vprašanje dejanskega imetništva pravice uporabe, ki ga izpostavlja tožeča stranka v reviziji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.119,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je na podlagi Pogodbe o odplačnem prenosu pravice uporabe na zemljišču družbene lastnine za gradnjo infrastrukturnih objektov (v nadaljevanju pogodba o prenosu pravice uporabe), sklenjene s toženo stranko, v letih 1990 in 1991 zgradila marino ... Pravdni stranki sta bili (med drugim) prvotno dogovorjeni, da bo tožeča stranka na lastne stroške iz morja pridobila nove površine, po izvršenem nasipanju in parcelaciji pa bo tožena stranka odplačno prenesla pravico uporabe na teh nepremičninah na tožečo stranko. Pravdni stranki sta z aneksom št. 1 z dne 10. 6. 1993 ugotovili nastanek novih zemljišč parc. št. ..., vl. št. ..., k.o. ... ter da tožeča stranka ne teh zemljiščih ne more pridobiti pravice uporabe. Zato sta se z aneksom dogovorili, da tožeča stranka pridobi na teh zemljiščih pravico upravljanja, omejeno s prepovedjo razpolaganja, zemljišča pa spadajo v družbeno lastnino s pravico uporabe v korist tožene stranke. Tožena stranka se je na spornih zemljiščih kot imetnica pravice uporabe na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) vpisala kot lastnica. V letu 1997 je upravljanje marine ob soglasju tožeče stranke prešlo na družbo P. d.o.o. Zato je tožeča stranka kot takratna imetnica pravice upravljanja predlagala hkrati izbris svoje pravice in vknjižbo te pravice v korist družbe P. d.o.o. Sodišče je to pravico izbrisalo, ni pa dopustilo njene vknjižbe v korist družbe P. d.o.o. Tožeča stranka je sicer tudi po letu 1997 nadaljevala z investicijami na podlagi pogodb, sklenjenih s toženo stranko, in še v letu 2001 pridobila uporabno dovoljenje za posamezne investicije. Tožeča stranka meni, da je bila na spornih zemljiščih dejanska imetnica pravice uporabe, kar pomeni, da je na podlagi določb ZLNDL pridobila lastninsko pravico. Prav tako naj bi pridobila lastninsko pravico na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o nastanku nove stvari. Podrejeno zahteva tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na spornih zemljiščih in povračilo vseh vlaganj, opravljenih v ta zemljišča. 2. Sodišče prve stopnje je zahtevke tožeče stranke v celoti zavrnilo. Presodilo je, da tožeča stranka na spornih zemljiščih ni imela pravice uporabe in posledično na podlagi določb ZLNDL ni pridobila lastninske pravice. Pripadala ji je zgolj pravica upravljanja, omejena s prepovedjo razpolaganja, kar pa ni pravica uporabe. Prav tako se tožena stranka ni zavezala prenesti pravice uporabe na tožečo stranko. Vlaganja pa je tožeča stranka opravila na pogodbeni podlagi, ki je obstajala tudi po zamenjavi upravljavca marine, zaradi česar je neutemeljen tudi obogatitveni zahtevek.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizijo vlaga tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožeča stranka trdi, da je bila dejanska imetnica pravice uporabe na spornih zemljiščih in je zato postala lastnica teh zemljišč na podlagi določb ZLNDL. Tožena stranka naj bi bila le zemljiškoknjižni imetnik pravice uporabe.

8. Res je, da pri vprašanju lastninjenja na podlagi določb ZLNDL poimenovanje pravice ni pomembno in je bistveno, kdo je imel dejansko, ne pa zemljiškoknjižno pravico uporabe. Vendar to za odločitev v tej zadevi niti ni pomembno. Po presoji revizijskega sodišča je za odločitev v obravnavani zadevi ključnega pomena, da so sporna zemljišča nastala z nasutjem morja. Tožeča stranka namreč trdi, da so zemljišča nastala z nasutjem, kar navaja tudi v reviziji, to pa izhaja tudi iz 6. in 8. člena pogodbe o prenosu pravice uporabe. Tako nastala zemljišča je namreč za potrebe ugotavljanja lastninske pravice potrebno obravnavati kot zemljišča morskega dna, torej kot vodna zemljišča. Vodna zemljišča pa se niso lastninila na podlagi določb ZLNDL, temveč skladno s 1. členom ZLNDL na podlagi določb posebnega zakona - Zakona o vodah iz leta 2002 (Ur. l. RS, št. 67/2002).(1) Ker se sporna zemljišča niso lastninila na podlagi določb ZLNDL, za odločitev v tej zadevi tako ni pomembno vprašanje dejanskega imetništva pravice uporabe, ki ga izpostavlja tožeča stranka v reviziji.

9. Tožeča stranka podrejeno zahteva tudi povračilo vrednosti vlaganj, opravljenih v sporna zemljišča. Meni, da lahko na podlagi vlaganj, opravljenih v sporna zemljišča, zahteva vsaj povračilo teh vlaganj.

10. Revizijsko sodišče tožeči stranki najprej pojasnjuje, da je obogatitveni zahtevek nesklepčen, saj temelji na vrnitvenem principu. Tožena stranka naj bi bila potrditvah tožeče stranke obogatena ravno v višini vrednosti opravljenih vlaganj v sporna zemljišča. Kot je revizijsko sodišče že pojasnilo v zadevi II Ips 125/2011 z dne 8. 12. 2011, trditve o vrednosti opravljenih vlaganj še ne pomenijo trditev o večvrednosti nepremičnine. Vrednost opravljenih vlaganj namreč ni nujno enaka večvrednosti nepremičnine. Sicer pa je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka opravila vlaganja v sporna zemljišča na pogodbeni podlagi. Obogatitveni zahtevek pride v poštev le v primeru, če bi bila vlaganja opravljena brez podlage ali bi ta kasneje odpadla. Ker so bila vlaganja opravljena na pogodbeni podlagi, tožeča stranka tudi ne more pridobiti stvarnopravnih upravičenj na podlagi določb ZTLR o gradnji na tujem svetu.

11. Pri presoji utemeljenosti denarnega zahtevka bi lahko bila morda relevantna zamenjava upravljavca marine v letu 1997, če bi jo bilo mogoče opredeliti kot kršitev pogodbenega razmerja oziroma kot odpad pravne podlage. Ravno pravica upravljanja z marino, ki jo je tožeča stranka pridobila v zameno za izgradnjo marine, je namreč v obravnavani zadevi predstavljala tožeči stranki odmeno za povrnitev stroškov izgradnje marine - s prihodki od upravljanja z marino bi si tožeča stranka pokrila stroške izgradnje marine (pravica upravljanja je imela koncesijsko naravo). Kot je ugotovilo sodišče, si tožeča stranka s prihodki od upravljanja marine v obdobju od izgradnje pa do leta 1997, ko je prišlo do zamenjave upravljavca, ni mogla povrniti vseh stroškov investicij, kar bi lahko pomenilo, da ni dobila ustrezne odmene za izgradnjo marine.

12. Vendar v obravnavani zadevi spremembe upravljavca marine ni mogoče šteti za kršitev pogodbe oziroma odpad pravne podlage, saj do te spremembe ni prišlo enostransko, z odlokom tožene stranke, temveč s soglasjem tožeče stranke. To potrjujejo tožničine navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe, da je odnose z družbo P. d.o.o. uredila pogodbeno in da je zanjo bistveno, da ima družba P. d.o.o. obvezo poravnati odmeno za uporabo investicije. Prav tako je trdila, da je predlagala izbris pravice upravljanja ravno z namenom, da jo prenese na družbo P. d.o.o. Tožeča stranka nenazadnje tudi sama priznava, da je družba P. d.o.o. nekakšen pravni naslednik družbe M. d.o.o. Tudi dejstvo, da je tožeča stranka opravljala investicije po zamenjavi upravljavca marine (v letu 2001 je za določene investicije tudi pridobila uporabno dovoljenje), kaže na sporazumno zamenjavo upravljavca marine. Ne gre torej za situacijo, ko bi tožena stranka enostransko prekinila pogodbo o upravljanju in s tem tožeči stranki onemogočila pridobitev ustrezne odmene za izgradnjo marine. Če pa družba P. d.o.o., ki je prevzela upravljanje marine s tožničinim soglasjem, tožeči stranki ni povrnila vrednosti vseh investicij, se to lahko nanaša le na vprašanje izpolnitve njenih pogodbenih obveznosti do tožnice. Ob takih navedbah revizijskemu sodišču tudi ni popolnoma razumljivo, v čem naj bi bila tožena stranka obogatena, saj upravlja z marino družba P. d.o.o., ki ima s tem tudi prihodke.

13. Očitana procesna kršitev, da je sodišče prekoračilo tožničino trditveno podlago (sodišče naj bi zmotno štelo, da je tožeča stranka trdila, da je cedirala vse pravice (torej tudi iz naslova opravljenih investicij) na družbo P. d.o.o.), pa je za odločitev v tej zadevi nepomembna. Ključno je, da do spremembe upravljavca marine ni prišlo samovoljno, temveč ob soglasju tožeče stranke. Prekoračena trditvena podlaga bi lahko vplivala le na zahtevke tožeče stranke do družbe P. d.o.o., kar pa ni predmet te pravde.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, in materialne stroške ter znašajo skupaj 1.119,96 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v okviru zahtevka tožene stranke za povračilo stroškov revizijskega postopka. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS II Ips 709/2006 z dne 21. 6. 2010.