Jedro

Regresni zahtevek je obligacijskopravne narave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom izreklo, da ni pristojno za odločanje o sporu, razveljavilo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45037/2015 z dne 18. 4. 2015 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, […], razveljavilo vsa opravljena pravdna dejanja in zavrglo tožbo. Ugotovilo je, da terjatev tožeče stranke temelji na upravnih odločbah Medobčinskega inšpektorata in redarstva M. z dne 1. 10., 4. 12. in 15. 12. 2014 v zvezi z odločbama istega organa z dne 11. 3. 2015 ter odločbo Občine H. z dne 21. 4. 2015. Z upravnimi odločbami je bilo po pravilih upravnega postopka odločeno o obveznosti tožene stranke, da mora kriti stroške odstranitve odpadkov v skladu z določili Zakona o varstvu okolja. Gre za upravno stvar in ne za civilnopravno razmerje med strankama, kljub temu, da je tožeča stranka z izdajo računa zgolj določila višino obveznosti toženke.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da čeprav drži, da je storitve za toženca opravila zato, ker ji je tako odredil upravni organ v upravnem postopku, v razmerju med tožnikom in tožencem ne gre za upravno, pač pa za civilnopravno razmerje. Tožeča stranka s tem, ko je odstranila odpadke, ni odločala o toženčevi pravici ali pravni koristi, zaradi česar je pojmovno izključeno, da bi šlo za upravno stvar. Nasprotno: toženec (prav: tožeča stranka) je s tem, ko je odstranila odpadke, ki jih je bil kot upravljalec ceste dolžan izpolniti toženec, izpolnila obveznost, ki jo po zakonu ima toženec. Z izpolnitvijo toženčeve obveznosti je med tožečo stranko in tožencem nastala kvazikontraktna obligacija, ki je ena od oblik obligacijskega (civilnega) razmerja.

3. Tožena stranka je po pooblaščenki odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da ni naročila (odredila) odstranitve odpadkov, nikoli k odstranitvi ni bila pozvana, zato stranki nista in ne moreta biti v civilnopravnem razmerju. Zgolj dejstvo, da je tožnica v nadaljevanju (brez pravne in dejanske podlage) izstavila toženki vtoževana računa, ne izkazuje njunega civilnopravnega - pogodbenega razmerja.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep v gospodarskem sporu majhne vrednosti. Z njim je bil končan spor, ta pa se sme na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede temelja vtoževane terjatve tožeče stranke. Vendar ta v pritožbi utemeljeno navaja, da v razmerju med njo in toženo stranko ne gre za upravno stvar.(1) Tožeča stranka namreč uveljavlja regresni zahtevek, ta pa je obligacijskopravne narave. Upravni organ ne more odločati o sporni višini obveznosti tožene stranke, če je po mnenju sodišča prve stopnje v (dopolnilnih) sklepih z dne 11. 3. 2015 vsebovan temelj za obveznost tožene stranke. V tem primeru gre za odločanje o premoženjskih razmerjih po prvem odstavku 1. člena ZPP, kar med strankama niti ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe po 25. členu Ustave RS, ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ugodilo je pritožbi tožeče stranke, razveljavilo je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

7. V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje odloča o zahtevku.

8. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Upravna zadeva je po definiciji iz drugega člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve.