Jedro

Po ugotovitvah sodišča je bil v vabilu na zagovor določen tridnevni rok, ki bi se iztekel 9. 5. 2008. Kljub temu je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena že dan prej, torej 8. 5. 2008, datirana pa je celo na datum 5. 5. 2008, kar pomeni, da je delodajalec že vnaprej pripravil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dan kasneje pa sprejel odločitev, da tožniku omogoči zagovor. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, navedeno kaže, da niti tožena stranka sama ni bila prepričana, ali obstajajo okoliščine iz drugega odstavka 83. člena ZDR, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno presodili, da je bila izredna odpoved nezakonita, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 5. 2008. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove na delo in mu omogoči opravljanje dela na delih in nalogah iz pogodbe o zaposlitvi, ter mu izplača vse denarne obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja za ves čas brezposelnosti s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 1. 9. 2008 pa zmanjšane za prejemke pri drugem delodajalcu, ter mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico. Kar je tožnik zahteval drugače, je sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena še pred potekom roka za zagovor, ki je bil določen v vabilu na zagovor, kar pomeni, da je mu je bila kršena pravica do zagovora, zaradi česar je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Poleg tega je ugotovilo, da ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj očitana kršitev po osmi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami), ni bila podana, ker je tožnik za odhod iz kraja bivanja imel odobritev osebnega zdravnika.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med vsebino izvedenih dokazov, saj direktor tožene stranke ni izpovedal, da je izdelal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 5. 5. 2008. Ne drži navedba, da je bil tožniku zgolj formalno omogočen zagovor, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik sam odklonil sodelovanje na zagovoru. Tudi sodišču druge stopnje je moč očitati enako bistveno kršitev določb postopka (ob upoštevanju določila 350. člena ter prvega odstavka 339. člena ZPP) kot sodišču prve stopnje, saj stališče, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora, nima opore v izvedenih dokazih. Sodišče druge stopnje je toženi stranki tudi kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave in pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Sodišče druge stopnje se namreč ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določila ZPP tudi v delu ko ugotavlja, da obstoji nasprotje med izjavami strank o tem ali je tožnik direktorju tožene stranke povedal, da mu je bil odobren odhod v tujino s strani osebnega zdravnika. Tožena stranka je skladno z določbo 236. člena ZPP za dokazovanje neresničnosti teh trditev tožnika predlagala zaslišanje prič J., M., K. in D., čemur sodišče ni sledilo. Sodišče druge stopnje je to stališče potrdilo brez tehtne presoje argumentov, ki jih je v pritožbi izpostavila tožena stranka. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da samovoljno ravnanje lečečega zdravnika dr. M., ne opravičuje ravnanja tožnika, ker se slednji ni zmenil za opozorila tožene stranke o spoštovanju navodil bolniškega reda. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do tožnikove zlorabe pravice do sodnega varstva, ker je toženi stranki namerno zamolčal dejstva, na podlagi katerih je nato zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi. S tem je tožnik kršil pogodbene in zakonske obveznosti (32., 34. in 35. člen ZDR). Meni, da so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje kršene določbe 285. in drugega odstavka 298. člena ZPP, ki sodišču nalagajo, da naznani lastna stališča do vseh pravno relevantnih dejstev. Sodišču druge stopnje ponovno očita, da se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, s čimer naj bi prekršilo določila 350. in 360. člena ZPP. V postopku odločanja o pritožbi naj bi bilo kršeno določilo 346. a člena ZPP v povezavi z določilom drugega odstavka 345. člena ZPP, saj tožena stranka ni prejela poročila predsednika senata prvostopenjskega sodišča o pritožbeno zatrjevanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, zato predpostavlja, da takšno poročilo ni bilo sestavljeno. Glede materialne podlage navaja, da je tožnika opozorila na spoštovanje navodil, kot so bila določena s odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS). Zato bi se moral tožnik prepričati ali je dogovarjanje z osebnim zdravnikom glede odhoda v tujino zakonito. Tožena stranka se je zanašala na veljavno odločbo Zavoda, ki je tožniku izrecno prepovedovala, kar je sicer dovolil osebni zdravnik. Nezakonita ravnanja tožnika si ne zaslužijo sodnega varstva, kot to smiselno izhaja iz 7. člena Obligacijskega zakonika v povezavi s prvim odstavkom 11. člena ZDR.

4. Tožena stranka je dne 9. 9. 2011 vložila še vlogo, naslovljeno kot dopolnitev revizije. Glede na prvi odstavek 367. člena ZPP lahko zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, stranke vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (dovoljena revizija). Pooblaščenec tožene stranke je odpravek sodbe sodišča druge stopnje prejel že 9. 3. 2010, zaradi česar revizijsko sodišče navedb, vsebovanih v dopolnitvi revizije, ki je bila vložena po poteku roka, določenega v prvem odstavku 367. člena ZPP, ni smelo upoštevati.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

7. Revizija zmotno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. (pravilno 15.) točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izdelal dne 5. 5. 2008, čeprav naj bi tega direktor tožene stranke ne izpovedal tako in ker naj bi sodišče samo izpeljalo ugotovitev, da je bil tožniku zagovor zgolj formalno omogočen, čeprav naj bi bilo hkrati ugotovljeno, da je zagovor odklonil. Ker je sodišče druge stopnje tak zaključek sodišča prve stopnje potrdilo, mu očita enako bistveno kršitev določb postopka, upoštevaje določila 350. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev ni podana. Direktor tožene stranke je namreč izpovedal, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pripravil takoj po praznikih. Iz same odpovedi pa izhaja, da je datirana na dan 5. 5. 2008. Glede na navedeno ni ugotoviti, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino izvedenih dokazov, zato je ta revizijski očitek neutemeljen. Protispisna je revizijska navedba o ugotovitvi sodišča, da je tožnik odklonil sodelovanje na zagovoru, saj sodišče prve stopnje takega zaključka ni napravilo.

8. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP senat predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Ker je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena še pred potekom tridnevnega roka za podajo zagovora, ki je bil določen v vabilu na zagovor in iz česar izhaja, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora, je že iz tega razloga podana nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1). Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju prič J., M., K. in D., saj se s tem dokazom ne bi ugotavljalo dejstev, ki bi bila pomembna za odločitev. Dejstvo, ali je tožnik direktorju tožene stranke povedal, da ima odobritev osebnega zdravnika za odhod v tujino, tako ni bilo odločilno za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je neutemeljeno revizijsko zatrjevanje, da so bile zaradi zavrnitve dokaznega predloga toženi stranki kršene Ustavne pravice, določene v 22., 23. in 25. členu Ustave.

9. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb in nanje odgovorilo. Do ostalih pritožbenih navedb, ki v zadevi niso odločilnega pomena, pa se pritožbeno sodišče skladno z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

10. Glede pojasnil predsednika senata sodišča prve stopnje o zatrjevanih bistvenih kršitvah postopka po drugem odstavku 345. člena ZPP, revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v predložitvenem poročilu pritožbenemu sodišču posebnih pojasnil ni dalo. Pojasnila k zatrjevanim kršitvam postopka se lahko nanašajo samo na procesna dejstva (npr. ali je na vročilnici res strankin podpis, kaj je bila prava vsebina sodnega pisanja, vročenega stranki, itd.), ne pa na pravno presojo takih dejstev. Ker tožena stranka v pritožbi ni uveljavljala tovrstnih očitkov, ki bi se nanašali na procesna dejstva, okoliščina, da sodišče prve stopnje posebnih pojasnil ni dalo, ni vplivalo na učinkovitost pravnega sredstva, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v reviziji.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. ZDR v drugem odstavku 83. člena določa, da mora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

13. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), in ki so pomembne za odločitev. Tožniku je bila dne 6. 5. 2008 vročena pisna obdolžitev in vabilo na zagovor. Po ugotovitvah sodišča je bil v vabilu določen tridnevni rok, ki bi se iztekel 9. 5. 2008. Kljub temu je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena že dan prej, torej 8. 5. 2008, datirana pa je celo na datum 5. 5. 2008, kar pomeni, da je delodajalec že vnaprej pripravil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dan kasneje pa sprejel odločitev, da tožniku omogoči zagovor. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, navedeno kaže, da niti tožena stranka sama ni bila prepričana, ali obstajajo okoliščine iz drugega odstavka 83. člena ZDR, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno presodili, da je bila izredna odpoved nezakonita, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora.

14. Tudi sicer revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da ni obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožniku ni mogoče očitati kršitve po osmi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je za odhod iz kraja bivanja v Bosno in Hercegovino, kjer je živela njegova družina, med trajanjem bolniške odsotnosti imel odobritev osebnega zdravnika.

15. Dolžnost zavarovanca oziroma delavca v času zadržanosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nadaljnji, v nadaljevanju Pravila), ki v drugem odstavku 233. člena določajo pristojnosti osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije za dajanje navodil v zvezi s tem. Osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija morata zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi...). V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se zdravi doma, v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja, oziroma če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

16. Tožniku je odhod k družini v Bosno in Hercegovino odobril osebni zdravnik dne 18. 4. 2008, ker je presodil, da bi bilo zaradi tožnikovih želodčnih težav tam za njegovo prehrano primerneje poskrbljeno, kot pa da se prehranjuje sam oziroma v menzi. Zdravstveno stanje tožnika glede težav s hrbtenico je takšno potovanje tudi dopuščalo. Glede na jasnost in izrecnost vnaprejšnje odobritve potovanja, tožniku ni mogoče očitati, da je ravnal mimo navodil o ravnanju v času zadržanosti od dela in da je uresničil znake očitane kršitve. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je osebni zdravnik tisti, ki najbolje pozna celotno zdravstveno stanje pacienta, zaradi česar lahko najbolj neposredno oceni, kako naj pacient ravna v času bolniške odsotnosti. Navedeno ne pomeni, da osebni zdravnik lahko legalizira nezakonito ravnanje tožnika, kot to zmotno navaja revizija, temveč, da je bil tožnik v času bolniške odsotnosti, poleg navodil zdravstvene komisije v odločbi ZZZS z dne 17. 4. 2008, dolžan (in je smel) upoštevati tudi navodila osebnega izbranega zdravnika, ki so lahko bolj ali manj stroga od navodil, vsebovanih v omenjeni odločbi ZZZS.

17. Ker tožena stranka sama ni omogočila tožniku zagovora in mu s tem odvzela možnost, da bi se izjasnil glede očitane kršitve, ni utemeljeno njeno revizijsko zatrjevanje, da je tožniku moč očitati kršitev obveznosti po 34. in 35. člena ZDR. Zagovor delavca ni namenjen ugotavljanju odpovednega razloga, ampak predvsem temu, da se delavec izjavi o očitanih kršitvah oziroma o odpovednem razlogu in svoje ravnanje eventualno opraviči. Na podlagi zagovora delavca ali izjav prič se praviloma le potrdi (ali ovrže) delodajalčevo predhodno prepričanje, da je odpovedni razlog, ki ga je nenazadnje obrazložil že v pisni obdolžitvi, podan (2).

18. Ker revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da v kolikor delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dana možnost zagovora, ki jo mora delodajalec omogočiti, izredna odpoved ni izvedena v skladu z veljavnimi predpisi in je nezakonita. Primerjaj sodbo in sklep VIII Ips 84/2007 z dne 11. 3. 2008. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VIII Ips 161/2008 z dne 23. 3. 2010.