Jedro

Tožnika ugovarjata, da je bilo s to sodbo drugače rešeno predhodno vprašanje upravičenca do denacionalizacije, kar ne drži. Gre za drugačno stališče sodišča v zvezi z uporabo ZRP v postopkih denacionalizacije. Zavrnitev zahteve za denacionalizacijo namreč ne temelji na ugotovitvi, da dr. A.A. ni upravičenec do denacionalizacije, temveč, da ni bilo izkazano, da je bilo premoženje, ki je bilo predmet postopka, podržavljeno na način in pod pogoji iz 3. člena ZDen. Med drugim je v tej določbi (poleg npr. Odloka AVNOJ-a) naveden tudi ZRP. Razlaga uporabe ZRP pa je (sedaj) predmet različne sodne prakse. Vprašanje upravičenca do denacionalizacije torej ni niti bilo predmet te sodbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrgel predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-26/2017/13 z dne 2. 10. 2017. V obrazložitvi je navedel, da sta tožnika vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede na 3. točko prvega odstavka 263. člena ZUP je predlog, ki je bil vložen 8. 11. 2019, pravočasen, saj sta tožnika izvedela za sodbo in sklep naslovnega sodišča, I U 1844/2018 z dne 17. 10. 2019, na katero se pri predlogu opirata, 5. 11. 2019. Predlog je tudi dovoljen, saj je upravni akt, katerega obnovo zahtevata, dokončen, popoln in ga je vložila upravičena oseba. Po oceni organa pa predlog ne temelji na okoliščini, ki je verjetno izkazana. Tožnika namreč nista izkazala obnovitvenega razloga, tj. da je bilo drugače rešeno predhodno vprašanje. V denacionalizacijskem postopku za vračanje nepremičnin dr. A.A. namreč uporaba ZRP ne pomeni predhodnega vprašanja, temveč pravilno uporabo materialnega prava oziroma razlago pravne podlage podržavljenja. Tožnika sta predlog za obnovo vložila na podlagi drugačnega mnenja v sodbi, I U 1844/2018, kot je bilo dosedanje mnenje sodišča v končanih upravnih sporih v isti denacionalizacijski zadevi in tudi v drugih denacionalizacijskih zadevah, s tem da v nekaterih denacionalizacijskih zadevah, kjer je prav tako vprašanje uporaba ZRP, sodbe še niso bile izdane. Drugačna ali spremenjena sodna praksa ne pomeni drugačne rešitve predhodnega vprašanja v smislu 147. člena ZUP.

2. Tožnika sta vložila tožbo zaradi kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V odločbi, št. 490-26/2017/13 z dne 2. 10. 2017, s katero je bil zaključen postopek denacionalizacije, ki je predmet predloga za obnovo, se je organ postavil na stališče, da zahteva ni utemeljena, ker dr. A.A. in njegovi svojci niso zahtevali vračila premoženja po ZRP. Ta odločitev je bila potrjena s sodbo, I U 2367/2017 z dne 6. 11. 2018. S sodbo in sklepom, I U 1844/2018 z dne 17. 10. 2019, pa je naslovno sodišče sprejelo drugačno stališče (ki ga tožnika v celoti povzameta v tožbi - op. sod.), iz katerega je kot zaključno in poglavitno razbrati, da ker se pravni prednik tožnikov dr. A.A. ni štel med osebe iz 2. člena Odloka AVNOJ, za katere je bilo v ZRP določeno, da imajo pravico zahtevati nazaj premoženje, odvzeto s strani nemškega okupatorja, mu (ali njegovim pravnim naslednikom) že iz tega razloga ni mogoče očitati, da zahteve po ZRP ni podal, v nadaljevanju pa je sodišče še razlogovalo naslednje: ''ker se kot datum podržavljenja premoženja dr. A.A. šteje dan uveljavitve Odloka AVNOJ, bi se bilo treba tudi v primeru, če se ZRP ne bi nanašal le na osebe iz 2. člena Odloka AVNOJ-a, opredeliti tudi do te okoliščine in na njeni podlagi oceniti, ali bi dr. A.A. oziroma njegovi bližnji, z vložitvijo zahteve za vrnitev imovine pred pristojnim sodiščem na podlagi ZRP, veljavnim od 29. 5. 1945, resnično lahko dosegel vrnitev premoženja po tem zakonu. Zato je po presoji sodišča, ne glede na to, ali je Odlok o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Uradni list DFJ, št. 4/45), ex lege vzpostavil lastninsko stanje, kakršno je bilo pred okupacijo (ko je bila predmetna nepremičnina v lasti dr. A.A.), kar zatrjujejo tožniki, ali ne, v obravnavani zadevi bistveno, da je tedanja oblast odloku tako veljavo dala in da upravičenec oz. njegovi bližnji na nobeni podlagi tega premoženja pred nacionalizacijo niso mogli zahtevati nazaj''.

3. Tožnika glede na povedano menita, da je predlogu za obnovo postopka zato treba ugoditi, ker je okoliščina, na katero se predlog opira, nedvomno izkazana. Predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije je nedvomno vprašanje, brez katerega ni možno v postopku vrniti upravičencu premoženja, kot npr: kdaj se šteje, da je bivši lastnik upravičenec do denacionalizacije. To predhodno vprašanje je v postopku denacionalizacije dr. A.A.organ sam obravnaval in rešil kot sestavni del zadeve ter na tej podlagi odločil o zadevi po 150. členu ZUP. V postopku denacionalizacije je že zdavnaj ugotovljeno, da se dr. A.A. šteje za upravičenca do denacionalizacije in mu je zato na tej podlagi pravnomočno vrnjena že več kot polovica vsega premoženja Tudi drugostopni organ je z odločbo z dne 14. 11. 2003 štel dr. A.A. za upravičenca do denacionalizacije. Ta odločba je bila tudi potrjena pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem (I U 2282/2003 z dne 4. 5. 2005, I Up 898/2005 z dne 19. 4. 2007). Zato odločitev v sodbi, I U 1844/2018 z dne 17. 10. 2019, ne predstavlja drugačne sodne prakse, ampak že uveljavljeno upravno in sodno prakso, ki prednika tožnika, ki po ZRP ni imel pravice zahtevati podržavljenega premoženja, zdavnaj šteje za upravičenca do denacionalizacije, torej tudi do denacionalizacije predmetnih parcel. Tožnika sta zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in vrne organu z napotilom, da v ponovljenem postopku na podlagi podatkov, ki so zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, v skladu s prvim odstavkom 270. člena ZUP, izda novo nadomestno odločbo, s katero dr. A.A. za podržavljeno parc. št. 160/1, v izmeri 3330 m2, in za podržavljeno parc. št. 160/2, v izmeri 713 m2, obe k.o. ..., ki se štejeta za stavbni nezazidani komunalno opremljeni in ju ni možno vrniti v naravi, v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja določi odškodnino v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da uporaba ZRP ne pomeni predhodnega vprašanja, temveč pravilno uporabo materialnega prava oziroma razlago pravne podlage podržavljenja. Enako ne pomeni predhodnega vprašanja po 147. členu ZUP drugačna sodna praksa.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V tem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrženju predloga tožnikov za obnovo postopka denacionalizacije.

7. Organ je odločitev sprejel na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev (ki so za tožnika nesporne): - da sta tožnika predlog za obnovo postopka vložila 11. 11. 2019, - da je bil predlog vložen iz razloga po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, in - da sta se tožnika pri tem oprla na sodbo Upravnega sodišča, I U 1844/2018 z dne 17. 10. 2019, s katero sta utemeljevala, da je bilo vprašanje upravičenca do denacionalizacije kot predhodno vprašanje drugače rešeno kot v postopku pred organom, št. 490-26/2017/13. Kot materialnopravno podlago je organ upošteval 263. člen v zvezi s 4. točko 260. člena ZUP in 267. člen ZUP.

8. Po 4. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 4. točke 260. člena - od dneva, ko je mogla uporabiti novi akt (sodbo, odločbo) (3. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

9. Tudi po presoji sodišča rezultat predhodnega preizkusa predloga za obnovo ne potrjuje verjetnosti, da je zatrjevani obnovitveni razlog izkazan.

10. Nesporno je, da je bila zahteva za denacionalizacijo premoženja pok. dr. A.A.v citiranem upravnem postopku pravnomočno zavrnjena iz razloga, ker ni bilo izkazano, da je bivši lastnik premoženja dr. A.A. (ali njegovi nasledniki) vložil zahtevo za vračilo premoženja, odvzeto s strani Nemškega rajha med II. svetovno vojno, po ZRP, kar je bil pogoj glede na (do izdaje odločbe z dne 2. 10. 2017 oziroma do izdaje sodbe, I U 1844/2018 z dne 17. 10. 2019, – op. sod.) uveljavljeno sodno prakso, ki ji je organ sledil. Nesporno je tudi, da sta tožnika kot okoliščino za izkaz obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP uveljavljala stališče (ki izhaja iz sodbe, I U 1844/2018 z dne 17. 10. 2019), da bivšemu lastniku dr. A.A. in njegovim naslednikom po ZRP take zahteve sploh ni bilo treba vložiti, ker se nanje ZRP sploh ni nanašal. 11. Kot je tožnikoma pravilno pojasnil že upravni organ, je bilo s sodbo, I U 1844/2018 z dne 17. 10. 2019, sprejeto drugačno pravno stališče glede podanosti materialnopravne podlage za vračanje premoženja po ZDen, če je bilo konkretno podržavljeno premoženje že prej (lahko oziroma bi moralo biti) predmet vračila po ZRP. Torej gre za drugačno oziroma spremenjeno sodno prakso (slednja izhaja iz sodb, I U 422/2015, II Ips 149/2011, idr., na katere tudi opozarjata tožnika v svojem predlogu za obnovo postopka in v tožbi).

12. Tožnika ugovarjata, da je bilo s to sodbo drugače rešeno predhodno vprašanje upravičenca do denacionalizacije, kar (tudi že ob upoštevanju zgoraj povedanega) ne drži. Po 147. členu ZUP je predhodno vprašanje tako vprašanje, da organ brez njegove rešitve ne more rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Organ ga lahko ob pogojih tega zakona obravnava sam ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ (prvi odstavek). Za rešitev takega vprašanja – v tem primeru (po tožbenem zatrjevanju) vprašanja upravičenca do denacionalizacije - pa v sodbi I U 1844/2018, nedvomno ni šlo, temveč – kot že rečeno – za drugačno stališče sodišča v zvezi z uporabo ZRP v postopkih denacionalizacije. Zavrnitev zahteve za denacionalizacijo iz odločbe, št. 490-26/2017/13, namreč ne temelji na ugotovitvi, da dr. A.A. ni upravičenec do denacionalizacije, temveč, da ni bilo izkazano, da je bilo premoženje, ki je bilo predmet postopka, podržavljeno na način in pod pogoji iz 3. člena ZDen (v tej določbi zakon določa obseg denacionalizacije s tem, da našteva poglavitne predpise, ki so bili v medvojnem in povojnem obdobju podlaga za prisilno podržavljenje zasebnega premoženja). Med drugim je v tej določbi (poleg npr. Odloka AVNOJ-a) naveden tudi ZRP. Razlaga uporabe ZRP pa je (sedaj) predmet različne sodne prakse, kot že obrazloženo. Vprašanje upravičenca do denacionalizacije torej ni niti bilo predmet te sodbe (kot smiselno in pravilno pojasnjeno tožnikoma že v izpodbijanem sklepu).

13. Ob že zgoraj nesporno podanem zaključku, da v zadevi okoliščina iz 4. točke 260. člena ZUP, na kateri je predlog na obnovo temeljil, ni verjetno izkazana, sodišče dodaja, da na drugačno odločitev zato ne more vplivati dejstvo, ki ga izpostavljata tožnika, tj. da je bilo v veliko primerih vračanja denacionaliziranega premoženja bivšega lastnika dr. A.A. ugotovljeno, da se ta šteje za upravičenca do denacionalizacije in je bila (posledično) pravnomočno vrnjena že več kot polovica njemu odvzetega premoženja. Vsaka denacionalizacijska zahteva, ki se nanaša na vračilo konkretnega premoženja, se namreč obravnava samostojno, kar pomeni, da je treba v vsaki posamezni zadevi preveriti, ali so za vračilo v tem postopku zahtevanega premoženja izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za to določa ZDen, med drugim tudi, na kakšni podlagi je bilo premoženje, katerega vrnitev se zahteva, podržavljeno. Tako tudi iz tega vidika ni mogoče pritrditi tožbenim izvajanjem, da gre za rešitev predhodnega vprašanja v smislu 147. člena ZUP, temveč za (trenutno očitno) različno sodno prakso glede razlage uporabe ZRP v posameznih primerih.

14. Sodišče je glede na navedeno presodilo, da je bila odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena, upoštevana so bila tudi pravila postopka, zato je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

15. Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji, ne na glavni obravnavi, ker tožnika nista predlagala njene oprave, prav tako nista postavila nobenih dokaznih predlogov, v zadevi pa dejansko stanje (da tožnika vlagata predlog za obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP in kot podlago uveljavljata stališče iz sodbe, I U 1844/2018 z dne 17. 10.2019) tudi ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).