Jedro

Po stališču Vrhovnega sodišča RS pritožbeno sodišče napak sodišča prve stopnje, ki se ne opredeli do ključnih navedb pravdnih strank in izvedenih dokazov (oziroma ne obrazloži zavrnitve posameznih dokaznih predlogov), ne more odpraviti na način, da jih obravnava samo. Pravica do izjave (kot temeljna sestavina poštenega postopka) je namreč stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, z opisanim odpravljanjem pomanjkljivosti prvostopenjskih sodb pa bi bila bistveno okrnjena tudi pravica do pritožbe.

Izrek

I. Pritožbi prvo tožeče stranke zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se ugodi in se izpodbijana sodba v omenjeni točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 6. 2. 2019: - zavrnilo tožbeni zahtevek prvo tožnika, da so mu prvo tožena, drugo tožena in tretje tožena stranka dolžne solidarno v 15-ih dneh plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 300.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do dne plačila (I. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek drugo tožnice, da so ji prvo tožena, drugo tožena in tretje tožena stranka 15-ih dneh dolžne plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dne 26. 7. 2007 do dne plačila (II. točka izreka), - odločilo, da so dolžne prvo tožena stranka, drugo tožena stranka in tretje tožena stranka prvo tožniku solidarno plačati mesečno rento (zaradi izgubljenega zaslužka) od 30. 7. 2004 do 1. 2. 2009 po 130,00 UER mesečno, od 1. 2. 2009 do 30. 4. 2010 po 170,00 EUR mesečno, od 1. 5. 2010 do 30. 11. 2012 po 470,00 EUR mesečno, od 1. 12. 2012 dalje pa po 67,34 EUR mesečno, in sicer do tedaj, ko bi tožnik izpolnil pogoje za starostno upokojitev, če ne bi bil dne 28. 11. 2012 invalidsko upokojen; pri tem so dolžne do pravnomočnosti sodbe zapadle rentne obroke prvo tožena, drugo tožena in tretje tožena stranka prvo tožniku plačati v roku 15-ih dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega rentnega obroka do plačila (III. točka izreka), - v presežku je zahtevek prvo tožnika za plačilo premoženjske škode zavrnilo (IV. točka izreka), - odločilo, da nosi vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (V. točka izreka).

2. Z odločbo (sodbo in sklepom) I Cp 1758/2019 z dne 12. 2. 2020, s katero je že odločalo o pritožbi obeh tožnikov ter prvo in drugo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2019, je to sodišče: - pritožbama prvo in drugo tožene stranke ugodilo in sodbo glede njiju razveljavilo v III. točki izreka, prav tako pa jo v celoti razveljavilo v V. točki izreka (v tem delu je ugodilo tudi pritožbi tožnikov) ter zadevo v razveljavljenem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje pred drugega sodnika (I. točka izreka), - v preostalem pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdilo (II. točka izreka), - odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (III. točka izreka).

3. Zoper odločbo pritožbenega sodišča sta tožnika vložila predlog za dopustitev revizije, ki jo je Vrhovno sodišče RS dopustilo glede vprašanja, ali je bila pri odločitvi o zahtevku za plačilo nepremoženjske škode pravilno upoštevana izvensodna poravnava z dne 3. 8. 2006, v delu, v katerem je bilo določeno, da v njej niso zajete renta, materialna škoda in bodoča nematerialna škoda. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče s sodbo in sklepom z dne 7. 7. 2021 revizijo drugo tožnice zavrnilo (II. točka izreka), reviziji prvo tožnika pa ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). Kot je v omenjeni odločbi pojasnilo, je bila predmet revizijske presoje odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je prvo tožnik utrpel zaradi operacij, do katerih je prišlo po sklenitvi izvensodne poravnave z dne 3. 8. 2006, oziroma glede odgovora na vprašanje, ali je bila ta škoda v poravnavi zajeta in v skladu z njo že poravnana. V skladu z razlogi, ki jih je podalo v točkah 14 – 16 obrazložitve odločbe z dne 7. 7. 2021, je zaključilo, da v poravnavi ta odškodnina ni bila zajeta, da je zaključek (nižjih sodišč), da »zapis poravnave ne ustreza dejanskemu stanju«, pravno zmoten (nepravilen), kot tudi da s strani pritožbenega sodišča (kar mu je naložilo, da stori v nadaljevanju) niso bile (dovolj) upoštevane že v pritožbi zatrjevane pravno relevantne okoliščine, ki jih je tudi izpostavilo (16. točka obrazložitve odločbe z dne 7. 7. 2021).

4. Prvo tožnik je v pritožbi, vloženi po pooblaščenki iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi. Sodišče prve stopnje naj bi se kljub jasnim določilom izvensodne poravnave (da v njej niso zajeta renta, materialna škoda in bodoča nematerialna škoda) sledeč drugo toženkinim navedbam spustilo v njeno tolmačenje. Zmotno je ocenilo, da takšen zapis v poravnavi ni ustrezal tedanjemu dejanskemu (resničnemu) stanju, da je bila glede na dogovorjeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku ta bodoča škoda (zaradi prestanih operacij v prihodnje) pri določitvi (dogovoru) višine odškodnine upoštevana, saj da je bila tedaj nedvomno ta škoda tudi znana, z odškodninskim zahtevkom pooblaščenca tožnika z dne 13. 7. 2006 pa tudi zahtevana, saj je v njem navedeno, da tožnik zahteva odškodnino za škodo zaradi že prestanih sedmih operacij v splošni anesteziji ter zaradi več operacij v prihodnosti. Tožnik se z izvensodno poravnavo ni odpovedal bodoči nematerialni škodi, ravno tako se ni mogel odpovedati novi škodi. Ni dvoma, da nematerialna škoda, ki jo je utrpel po 3. 8. 2006, ni zajeta v izvensodni poravnavi, in sicer ne glede na to, ali jo tolmačimo kot bodočo škodo, ki ni zajeta v izvensodni poravnavi, ali kot novo škodo. Na dan sklenitve te poravnave tožnik ni mogel predvideti ali misliti, da bo prestal vse operativne posege in zdravljenja, ki so navedeni v izvedenskem mnenju. Poteka zdravljenja od leta 2006 naprej niso mogli predvideti niti zdravniki, kar je razvidno iz izvedenskega mnenja. Tožnikove težave niso bile tipične in gre za novo škodo, ki mu je nastala, ker zdravljenje ni privedlo do pričakovanega izboljšanja stanja. Takšnih posledic objektivno ni bilo mogoče predvideti, zaradi česar se sklenjena poravnava na to škodo ne nanaša. Da vtoževana škoda ni bila predmet plačila odškodnine pri poravnavi, kaže navsezadnje že višina izplačane odškodnine 50.000,00 EUR, ki je glede na posledice, kakršne ima tožnik danes, popolnoma nesorazmerna. V pritožbi, ki sta jo tožnika vložila sama, sta poudarila, da je poravnalna ponudba drugo tožene stranke z dne 13. 7. 2006, ki jo je tožnik zavrnil, jasna in ni potrebna nobena razlaga (pritožba pojasnjuje, kaj izhaja iz nadaljnje poravnalne ponudbe drugo tožene stranke z dne 3. 8. 2006 poimenovane poravnava). Sodišče uporablja v 19. točki pojem „nova škoda“, ki pa ga ne definira, medtem ko uporablja poravnava pojem „bodoča nematerialna škoda“. Ugotovitve podane v 19. točki obrazložitve naj bi bile zmotne, saj je prvo ponudbo tožnik zavrnil, potem pa je bilo v drugi ponudbi izrecno zapisano, kaj naj bi bilo iz nje izvzeto. Dejstvo, da je drugo toženka plačala znesek 450.000,00 SIT, je argument zoper izpodbijano sodbo, saj je bil ta znesek plačan šele tri mesece potem, ko je bil poravnan s poravnavo določen znesek. Omenjeni znesek je bil le del zahtevka Sodišče tudi ne sporoča resnice iz vloge tožnika z dne 13. 7. 2006. Pritožba navaja, da je tožnik na koncu te vloge navedel, da premoženjska škoda, renta in bodoča škoda niso del ponudbe. V odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine (vloge prvo tožnika z dne 13. 7. 2006) in med samo omenjeno listino.

5. Na pritožbo je odgovoril prvo toženec, ki ji nasprotuje in pritrjuje pritožbenim navedbam drugo toženke.

6. Pritožba prvo tožnika zoper odločitev iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje (ki mu je to sodišče v odločbi z dne 12. 2. 2020 pritrdilo) je sledeč navajanju drugo tožene stranke ugotovilo, da zapis v izvensodni poravnavi z dne 3. 8. 2006 (priloga B3), da v »poravnavi niso zajeta renta, materialna škoda in bodoča nematerialna škoda« ne ustreza tedanjemu dejanskemu (resničnemu) stanju, da je bila bodoča nepremoženjska škoda (nastala v posledici operacij, ki jih je imel prvo tožnik po sklenitvi poravnave) že upoštevana pri določanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo v omenjeni poravnavi ter da bi moralo biti (v resnici) zapisano, da v poravnavi ni zajeta nova nematerialna (nepremoženjska) škoda. Ta zaključek je utemeljilo s tremi ključnimi razlogi (ki jih je v odločbi z dne 12. 2. 2020 izpostavilo tudi to sodišče), in sicer da je bila obravnavana škoda ob sklepanju poravnave znana in s strani prvo tožnikovega pooblaščenca v zahtevku z dne 13. 7. 2006 (priloga A6) tudi upoštevana ter da je drugo toženka tožniku po sklenitvi poravnave (dne 27. 11. 2006) izplačala odškodnino za premoženjsko škodo (450.000,00 SIT), pa čeprav je v poravnavi navedeno, da v njej ni zajeta (plačilo naj bi dokazovalo, da sta se stranki ob sklepanju poravnave očitno dogovorili tudi o višini odškodnine za materialno škodo1).

8. Vrhovno sodišče RS je v sklepu z dne 7. 7. 2021 prvenstveno opozorilo na jasnost (nedvoumnost) zapisa v poravnavi, da dogovorjeni znesek predstavlja sedanjo nematerialno škodo kot tudi, da odškodnina za bodočo nepremoženjsko škodo (»bodoča nematerialna škoda«) v izvensodni poravnavi ni zajeta, oziroma da sta v njej jasno uporabljena razlikovalna izraza »sedanja« in »bodoča« škoda (ki je iz poravnave izvzeta). Izpostavilo je, da ne v poravnavi in ne v (prvo tožnikovemu) zahtevku z dne 13. 7. 2006 ni omenjene odškodnine, ki naj bi bila (že) poravnana za škodo, ki bo šele nastala zaradi pričakovanih bodočih petih operacij, kot tudi na vprašljivost argumenta oziroma sklicevanja na odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je drugo toženka (čeprav v njej ni bila predvidena) prvo tožniku plačala po sklenitvi poravnave.2 V nadaljevanju je opozorilo tudi na v prvo tožnikovi pritožbi zatrjevane pravno relevantne okoliščine, ki jih to sodišče ob predhodnem pritožbenem odločanju ni ustrezno upoštevalo. Ena od teh je pritožnikovo poudarjanje, da ni hotel podpisati prve poravnalne ponudbe drugo toženke, ki je najprej zajemala tudi vso bodočo nepremoženjsko škodo,3 zaradi česar je bila s strani slednje4 sestavljena in predložena nova zanj sprejemljiva ponudba (ki jo je v skladu z relevantnimi določbami makedonskega obligacijskega prava potrebno razlagati v njegovo korist), nadalje, da je v njegovi vlogi/zahtevku z dne 13. 7. 2006 (priloga A6) prav tako jasno zapisano, da bodoča škoda ni del ponudbe, kot tudi upoštevanje same višine odškodnine v tem delu.5

9. Upoštevaje vse predhodne s strani Vrhovnega sodišča RS izpostavljene argumente (okoliščine) drugo toženkinemu ugovoru oziroma posledičnemu zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi bil (sicer sam za sebe jasen) zapis v poravnavi (priloga B3) napačen in da je dogovorjeni znesek (12.220.000,00 SIT/50.993,15 EUR) obsegal tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo, ni moč pritrditi. Odškodnina za zadnje omenjeno škodo6 prvo tožniku očitno še ni bila poravnana. Ker je sodišče prve stopnje v tem oziru naredilo napačen pravni zaključek, posledično (ob upoštevanju njegovih trditev) ni ugotavljalo, kakšen obseg (oblike) nepremoženjske škode je prvo tožnik zaradi teh (ob poravnavi pričakovanih/prihodnjih) petih operacij utrpel. 10. Zaradi ugotovljenih kršitev je bilo potrebo pritožbi prvo tožnika zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ugoditi, izpodbijano sodbo v omenjenem delu razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP7). To sodišče je presodilo, da ugotovljenih kršitev, zaradi katerih je sodbo v I. točki izreka razveljavilo, ne more odpraviti samo. Sodišče prve stopnje v posledici napačnega pravnega zaključka, da odškodnina dogovorjena v poravnavi z dne 3. 8. 2006 obsega tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo, ni (na podlagi izvedenih dokazov) ugotavljalo, kakšno nepremoženjsko škodo je prvo tožnik utrpel zaradi kasnejših petih operacij in ali iz tega naslova utemeljeno zahteva (skupaj) 300.000,00 EUR. Gre za pomemben sklop dejstev (prvo tožnikovih trditev), ki tako sploh še niso bila (dokazno) presojana oziroma jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Tega pa ne more namesto njega storiti šele to sodišče na drugi stopnji in (na podlagi izvedbe potrebnih dokazov) presojati prvič in edinkrat v postopku trditve prvo tožnika o naravi in obsegu utrpele nepremoženjske škode, saj bi bilo s tem prekomerno poseženo v pravico strank do izjave oziroma do pravnega sredstva. Temu pritrjuje tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, po katerem pritožbeno sodišče napak sodišča prve stopnje, ki se ne opredeli do ključnih navedb pravdnih strank in izvedenih dokazov (oziroma ne obrazloži zavrnitve posameznih dokaznih predlogov), ne more odpraviti na način, da jih obravnava samo. Pravica do izjave (kot temeljna sestavina poštenega postopka) je namreč stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, z opisanim odpravljanjem pomanjkljivosti prvostopenjskih sodb pa bi bila bistveno okrnjena tudi pravica do pritožbe.8 Kljub temu, da je od vložitve tožbe minilo precej let, pa je bilo potrebno zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti prednost dati varstvu ustavnih pravic do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Poleg tega je potrebno upoštevati, da je bila z odločbo pritožbenega sodišča z dne 12. 2. 2020 (izpodbijana) sodba prvostopenjskega sodišča z dne 6. 2. 2019 glede prvo in drugo tožene stranke razveljavljena v III. točki izreka in v celoti v V. točki izreka ter da je bila zadeva v (takrat) razveljavljenem obsegu (že) vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje (pred drugega sodnika).

11. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju prvo tožnikovih v zvezi s tem podanih trditev presoja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 300.000,00 EUR (s pp). Izvede in dokazno presodi naj vse v tem oziru relevantne (dokazne) predloge pravdnih strank, ki naj jih, če bo to ocenilo za potrebno (ob izvajanju dolžnega materialno-procesnega vodstva), pozove tudi k dopolnitvi njihovih trditev.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15-ih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 In da zapis v poravnavi ni ustrezal tedanjemu dejanskemu (resničnemu) stanju. 2 Češ da bi lahko ta okoliščina enako (oziroma še bolj) kazala na to, da je bila plačana posebej po sklenitvi poravnave ter po izpolnitvi v njej določenega zneska (oziroma poleg njega), in sicer prav zato, ker je bila iz poravnave glede na njeno besedilo izvzeta. 3 Glej njegovo navajanje v vlogi z dne 15. 3. 2012 (ki ga omenja v pritožbi), da je drugo toženka sprejela pogoje (njegovega) odvetnika M. M. in omenjanje vsebine njene poravnalne ponudbe z dne 13. 7. 2006 v prilogi A6 ter poravnave z dne 3. 8. 2006 (l. št. 171 - 173). 4 Ki je torej sestavila poravnavo, ki jo je kasneje podpisal. 5 V tem pogledu ni moč spregledati, da prvo tožnik iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kasnejših petih operacij zahteva skupaj 300.000,00 EUR, medtem ko je bila po poravnavi z dne 3. 8. 2006 dogovorjena odškodnina v višini 12.220.000,00 SIT, torej 50.993,15 EUR. Ob dejstvu, da naj bi omenjeni znesek zajemal ne le odškodnino za vso tedanjo (že obstoječo) nepremoženjsko škodo, ampak potrditvah drugo toženke tudi bodočo nepremoženjsko škodo (v zvezi s katero prvo tožnik v tem postopku zahteva 300.000,00 EUR), je njeno navajanje vprašljivo (neprepričljivo) tudi iz tega razloga. 6 Čeprav gre za škodo, katere nastanek je bil ob sklepanju poravnave dne 3. 8. 2006 (kot to v 18. in 19. točki izpodbijane odločbe ugotavlja sodišče prve stopnje) predvidljiv/z največjo verjetnostjo pričakovan. 7 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami. 8 Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017, II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018 in II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018.