Jedro

Za odškodninsko odgovornost zadošča, da je škodno ravnanje na splošno nedopustno. Dovolj je, da povzročitelj škode krši splošno sprejeta pravila obnašanja, običaje ali moralna načela.

Ko gre za konkurenco več vzrokov, je treba ugotoviti, koliko je posamezen vzrok prispeval k nastanku in obsegu škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede odločitve o zahtevku vseh treh tožnikov za plačilo nepremoženjske škode in glede odločitve o stroških postopka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati drugi tožnici 25,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2008 dalje, v preostalem delu pa je zahtevke vseh treh tožnikov zavrnilo. Nazadnje je tožnikom naložilo, da morajo tožencu povrniti 2.042,24 EUR njegovih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožniki so se pravočasno pritožili. Izpodbijajo odločitev o zavrnitvi njihovih zahtevkov za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in odločitev o stroških postopka. Sklicujejo se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo ustrezno spremembo prve sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očitajo, da je pri presoji protipravnosti zmotno uporabilo materialno pravo. V tem primeru ni šlo le za odstopanje od običajnih norm obnašanja, temveč celo za kršitev konkretnih pravnih norm, za kršitve javnega reda in miru ter kazniva dejanja. Toženec bi lahko in tudi moral namesto psihološkega nadlegovanja tožnikov varstvo svoje lastninske pravice uveljavljati na pravno dopusten način. Sodišče je toženčevo lastninsko pravico postavilo pred osebnostne pravice tožnikov. Toženčevega ravnanja ne opravičuje okoliščina, da je šlo za dalj časa trajajoč spor. Nedotakljivost stanovanja in zasebnost ne varujeta le dejanske površine stanovanja oziroma hiše, ampak se razlagata širše. Sicer pa je toženec sam izpovedal, da je prestopil ograjo in eno noč celo prenočil znotraj vrta. Protispisna je zato ugotovitev sodišča, da naj bi toženec svoja dejanja izvajal na ulici. Toženčeve žaljivke je opredelilo kot normalno komunikacijo med sprtimi strankami in s tem neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse. Poleg tega je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženec očitanih izjav in ravnanj v pravdi ni zanikal. Ker tožniki nimajo drugih sovražnikov, priče pa so videle toženca pred vrtnimi vrati, je sodišče napačno zaključilo, da ni izkazano, da je ravno toženec zalepil ključavnico in obmetaval hišo s kamenjem. Poleg tega se ni opredelilo do vseh ključnih navedb tožnikov, niti do navedb, ki so jih podale priče v kazenskem postopku. Napačno je ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med toženčevim ravnanjem in škodo, ki je nastala tožnikom. Nadlegovanje, kakršnega je izvajal toženec, vsekakor lahko povzroči strah in duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice oškodovanca. Res so na počutje tožnikov vplivale tudi razmere v družini M., vendar morebitna deljena vzročnost ne more biti ovira za ugotovitev toženčeve odškodninske odgovornosti. Tožniki so izpovedali, kaj vse so občutili zaradi toženčevih dejanj, vendar sodišče sploh ni ugotavljalo, ali so bili tožniki razžaljeni in kakšne duševne bolečine so trpeli zaradi posega v svoje osebnostne pravice. Prva dva tožnika sta v spornem obdobju skoraj povsem opustila svoje umetniško ustvarjanje, kar je trajalo več kot osem mesecev. Vsi trije tožniki so tudi prepričljivo izpovedali, kako so se toženca bali. Tretja tožnica je bila še na glavni obravnavi tako pretresena, da je ob zaslišanju hlipala. Strah tožnikov je bil brez dvoma dovolj intenziven in dolgotrajen, da jim pripada odškodnina. Sodišče ni kršilo samo določb pravdnega postopka, ampak tudi ustavne pravice tožnikov v postopku.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Kazenski postopek zoper toženca se je končal z oprostilno sodbo. Tožniki s tožbo nekritično zasledujejo predvsem svoj premoženjski interes.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožniki očitajo sodišču prve stopnje več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do vseh odločilnih dejstev, upoštevaje materialnopravno izhodišče izpodbijane sodbe. Svojo odločitev je izčrpno in razumljivo obrazložilo, pri povzemanju vsebine izvedenih dokazov in pri sestavi sodbe pa tudi ni prišlo do bistvenih napak ali pomanjkljivosti, ki bi lahko onemogočile njen pritožbeni preizkus. Zatrjevane procesne kršitve zato niso podane.

6. Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno in da zato ni prišlo do zatrjevanega posega v pravico tožnikov do zasebnosti in v druge njihove osebnostne pravice. Napačno je stališče izpodbijane sodbe, ki ga je mogoče povzeti iz njene obrazložitve, da bi moralo biti toženčevo početje izjemno neobičajno, da bi zadostilo pogoju protipravnosti. Za odškodninsko odgovornost namreč zadošča, da je škodno ravnanje na splošno nedopustno. Dovolj je torej, da povzročitelj škode krši splošno sprejeta pravila obnašanja, običaje ali moralna načela. Protipravnost je izključena v določenih primerih, ko je škoda povzročena v silobranu, stiski ali ob pri odvračanju škode od drugega, pri dovoljeni samopomoči ali ob privolitvi oškodovanca (138., 139. in 140. člen Obligacijskega zakonika (OZ)), vendar v dokaznem gradivu, s katerim je razpolagalo sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijane sodbe, ni podlage za sklepanje o obstoju kakšnega od naštetih izključitvenih razlogov. Dejstvo, da sta bili pravdni stranki v sporu zaradi uporabe toženčeve nepremičnine, toženčevega početja ne opravičuje. Takšna zaščita namreč ni bila nujna, saj bi toženec moral (in mogel) nadaljnjo kršitev svoje lastninske pravice odvrniti s predpisanimi pravnimi sredstvi. Navsezadnje je treba lastninsko pravico izvrševati pošteno in v skladu z njenim namenom.

7. Napačno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da toženec ni posegel v zasebnost tožnikov, ker se je ob vseh obravnavanih dogodkih nahajal na ulici pred hišo in ne v sami stanovanjski hiši. Tožniki v pritožbi upravičeno opozarjajo na dejstvo, da je toženec vsaj enkrat brez njihovega dovoljenja preskočil vrtno ograjo in celo prespal na vrtu. Ne glede na to pa pogosto postopanje pred vhodom v hišo in okrog nje v določenih okoliščinah lahko preraste v nadlegovanje, zlasti, če je, tako kot v tem primeru povezano z večkratnim zvonenjem in telefoniranjem, posebej ob neprimernem času. Takšno toženčevo ravnanje po presoji pritožbenega sodišča predstavlja zlorabo lastninske pravice. Tudi izrečene žaljivke, ki jih povzema sodba, toženčevo slačenje pred tožniki in obmetavanje tožnikov z različnimi predmeti so po splošnem prepričanju takšna ravnanja, v katerih se jasno izraža podcenjevanje nasprotnika in nespoštovanje njegovega človeškega dostojanstva, zato brez dvoma pomenijo kršitev pravice do časti in dobrega imena, kar pomeni, da njihova protipravnost ne more biti vprašljiva. Ob tem je nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni imel namena razžaliti tožnikov, sploh ker do posega v čast in dobro ime lahko pride tudi, če storilec nima takšnega namena. Dejstvo, da sta se pravdni stranki po ugotovitvi sodišča prve stopnje medsebojno zmerjali, žalili in obmetavali z različnimi predmeti, ne more izključiti protipravnosti toženčevega početja. Lahko pa to dejstvo odločilno vpliva na presojo o tem, kako obsežno škodo, če sploh, naj bi tožniki utrpeli zaradi toženčevega posega v njihovo pravico do časti. Če so namreč tožniki res sprejeli toženčev način komunikacije, bi bilo mogoče sklepati, da njihove duševne bolečine morebiti niso bile tako hude, kot zatrjujejo. Brez dvoma gre za okoliščino, ki po 179. členu OZ vpliva na odmero odškodnine, še pred tem pa tudi na presojo, ali gre za pravno priznano škodo. Podlaga za prisojo denarne odškodnine je namreč lahko samo dovolj intenzivno in dolgotrajno duševno trpljenje kot posledica krštive osebnostne pravice.

8. Materialnopravno zmotno je tudi nadaljnje stališče izpodbijane sodbe, da tožniki niso upravičeni do odškodnine že zato, ker je bilo njihovo duševno ravnovesje v istem času načeto zaradi bolezni matere prvega tožnika in nesporazumov v širši družini M, tega njihovega trpljenja pa ni mogoče ločiti od tistega, ki naj bi ga tožniki prestajali zaradi obravnavanega toženčevega ravnanja. Tožniki v pritožbi utemeljeno poudarjajo, da deljena vzročnost ne more biti razlog za zavrnitev odškodninskega zahtevka. Ko gre za konkurenco več vzrokov, je treba ugotoviti, koliko je posamezen vzrok prispeval k nastanku in obsegu škode. Za stališče, da to ni mogoče, izpodbijana sodba ne navaja nobenih tehtnih razlogov. Dvom sodišča prve stopnje, ali je bilo sporno toženčevo ravnanje sploh lahko vzrok za duševne bolečine tožnikov, je po presoji pritožbenega sodišča neživljenjski, ugotovitev izpodbijane sodbe, da so bili tožniki zgolj vznemirjeni, pa neprepričljiva. To še posebej, ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega prepričanja, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno, ni ugotavljalo, ali in kakšne duševne bolečine so tožniki trpeli zaradi zatrjevanega toženčevega posega v njihove posamezne osebnostne pravice.

9. Po navedenem je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji deloma nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi tožnikov in izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 355. člena ZPP, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker so bili vsi relevantni dokazi že izvedeni, dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna. Pač pa bo sodišče prve stopnje moralo v novi sodbi skrbneje oceniti izvedene dokaze, tudi tiste, ki sta jih pravdni stranki predlagali v zvezi z ugotavljanjem višine nepremoženjske škode tožnikov. Še pred tem bo moralo natančneje opisati posamezna toženčeva škodna ravnanja in odziv tožnikov nanje.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.