Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Napotitev tretjega na pravdo je odredba. Šele ko bo pravda rešena, bo sodišče odločilo o ugovoru s sklepom, proti kateremu je dopustna pritožba. Zoper odredbo ni pravnega sredstva (57 člen ZIP v zvezi s 3. odstavkom 7. člena in 7 odstavkom 8. člena ZIP).
Pritožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je M. kot tretjo napotilo na pravdo zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe.
Proti temu sklepu vlaga pritožbo upnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 353. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Upnika ne zadeva, kdo v stanovanju stanuje in to ne vpliva na razmere med tožnikom in tretjo osebo. Dolžnik je vedel, da mora izprazniti stanovanje in ga je nezakonito oddal. Če bi sledili navedbam tretjega, bi moral upnik vlagati nove in nove tožbe in do svoje pravice ne bi nikoli prišel. Na vročeno pritožbo je odgovorila M. in predlagala njeno zavrnitev.
Pritožba ni dovoljena.
Po pravnomočnosti sklepa o izvršbi je sodišče razpisalo izvršilna dejanja oz. deložacijo. Nato je prejelo ugovor M. (vloga na list št. 34 in 35), ki trdi, da ima na stanovanju določeno pravico, ki preprečuje izvršbo. Sodišče je poslalo ugovor upniku v odgovor, ki teh dejstev ni priznal oz. je nasprotoval ugovoru. Nato je sodišče izdalo izpodbijani sklep.
Ko izvršilno sodišče prejme ugovor tretjega in se upnik temu protivi, o tem sporu ne more odločiti samo, ampak mora tretjega napotiti na pravdo na ugotovitev, da je izvršba na tem predmetu nedopustna (57. člen ZIP). Ko bo pravda rešena, bo šele sodišče s sklepom odločalo o ugovoru tretjega.
To pomeni, da mora tretji, ki je bil napotena na pravdo, vložiti ustrezno tožbo, sicer bo sodišče odločilo o ugovoru na podlagi obstoječega dejanskega stanja. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom, namesto z odredbo o napotitvi tretjega na pravdo, ne more pomeniti, da bi stranki ali tretja oseba v izvršilnem postopku imela več pravnega varstva oz. pravnih sredstev, kot ji ga daje zakon, ki je v tem primeru kogentne narave. Ker je pritožba upnika nedovoljena, jo je moralo sodišče druge stopnje zavreči (1. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).
Izrek o stroških temelji na določbi 154. in 166. čl. ZPP. Pritožnik s spritožbo ni uspel, navedbe v odgovoru na pritožbo pa niso prispevale k rešitvi zadeve.