Jedro

Učiteljici, ki je bila zaposlena s spraševanjem učenca pred tablo, ni mogoče očitati opustitve določenega nadzora, ko ni opazila, da se tožnik in sošolec ukvarjata z detonatorjem podobnim sinčniku in pri tem nista motila dogajanja v razredu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka do višine 75% odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel dne 17.1.1991 v osnovni šoli B. R. v Š. Ugotovilo je, da je mladoletni tožnik tega dne med poukom skupaj s sošolcem R. P. skušal razdreti detonator. Ko je P. uporabil škarje, je detonator eksplodiral in tožnika hudo poškodoval. Sprejelo je stališče, da bi učiteljica morala poskrbeti, da bi učenci sledili pouku. Morala bi videti, kaj se dogaja. Ker ni bilo tako, šola ni dovolj poskrbela za nadzor in odgovarja po 1. odst. 167.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Za šolo odgovarja tožena stranka na podlagi sklenjenega zavarovanja za odgovornost. Deloma je k nastanku škode prispeval tudi tožnik, ki je zato do ene četrtine soodgovoren.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Oprlo se je na ugotovitev, da je učiteljica tedaj spraševala učenca pred tablo in da je bila njena pozornost upravičeno osredotočena na to njeno delovno nalogo. Med tem je bil v razredu mir in zato očitek, da ni zadosti poskrbela za nadzor in da zaradi tega ni opazila detonatorja, ni utemeljen. Gre za majhen predmet. Tožnik in P. pa s svojim vedenjem nista zbujala pozornosti. Ni mogoče pričakovati takega nadzora, da bi bilo mogoče opaziti pri učencu takšen predmet. Zato predpostavke za odgovornost tožene stranke niso podane.

Tožeča stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi učiteljica morala videti, kaj delata tožnik in P., saj sta sedela v prvi klopi. Ugotovitev, da je bilo v razredu mirno, navaja k mnenju, da bi učiteljica lahko nadzorovala dogajanje v prvi klopi. Zato je očitno, da učiteljica ni opravljala nadzorstva tako, kot bi morala. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da potrdi sodbo prve stopnje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve, na katerih temeljita sodbi prve in druge stopnje, so enake. Različna pa je pravna presoja ugotovljenih okoliščin. Tožnik in njegov sošolec P. sta se ukvarjala z detonatorjem v obliki valja dolžine 5 - 6 in debeline pol centimetra, po obliki podobnem svinčniku. Učiteljica je bila tedaj zaposlena s spraševanjem enega od učencev, ki je stal pred tablo in je bila njena pozornost usmerjena tja. V razredu je bil mir in ni bilo nobenega razloga, da bi svojo pozornost obrnila drugam. Nihče drug, razen tožnika in P., ni videl, kaj delata. Od učiteljice ni bilo mogoče zahtevati, da bi ves čas imela pod nadzorom vsak gib vsakega od učencev. Njena naloga je poučevati in zagotavljati razmere, v katerih pouk normalno poteka. Nobenega dogajanja ni bilo, ki bi terjalo ukrepe za zagotovitev reda. Pomembno je, da sta bila tožnik in P. mirna in da detonator zaradi svoje majhnosti ni bil kakšna lahko opazna stvar, tembolj, ker je po obliki podoben svinčniku. Vse to govori v prid drugostopni pravni presoji, po kateri učiteljici ni mogoče očitati opustitve dolžnega nadzora. Od tega pa je odvisna odgovornost šole (1. odst. 167.čl. ZOR). Pomembno pa je tudi, da je igranje z eksplozivom za dogajanje med šolskim poukom nekaj povsem nenavadnega. Zato ni mogoče zahtevati od učiteljev, da bi svojo pozornost usmerili prav na preprečevanje škode v zvezi s tem.

Revizijsko sodišče soglaša s pravno presojo sodišča druge stopnje, da je glede na ugotovljena dejstva učiteljica nadzorovala učence tako, kot je bila dolžna in da ji v zvezi s tem ni mogoče ničesar očitati.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).