Jedro

Presoja je v skladu s pravilom paragrafa 1320 Občega državljanskega zakonika. Po tem pravilu je za škodo, kadar žival koga poškoduje, odgovoren tisti, ki jo je k temu vzpodbudil, dražil ali zanemaril njeno zavarovanje. Imetnik živali pa je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. Na podlagi teh pravil se je izoblikovala tudi sodna praksa o odgovornosti lastnikov psov in o pravnem standardu, kaj je nadzorstvo psa. Ker je smisel nadzorstva psa v tem, da se mu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval, mora biti to nadzorstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je lastnik mogel ali moral predvideti. Tako je lastnik odgovoren, če povzroči pes škodo, kadar se je strgal z verige, kadar je bil spuščen, kadar je bil pes sicer privezan, a na psa ni opozarjala opozorilna tabla ipd. Če pa je lastnik psa privezal, kar se šteje za nadzorstvo psa ter je tudi poskrbel, da je na psa opozarjalo vidno opozorilno znamenje, ki ga je poškodovanec lahko videl in razumel, se je štelo, da je lastnik poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. V danem primeru je bil varen in prost dostop do glavnih vrat toženkinega objekta. Na njenega privezanega psa pred stranskim vhodom v hišo pa sta opozarjali dve vidno postavljeni opozorilni tabli, ki ju tožnica ni mogla prezreti. Za škodo, do katere je prišlo zaradi pasjega ugriza v takih okoliščinah, toženka ne more odgovarjati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v odškodninskem sporu zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je toženka dolžna plačati 1.544.518,00 SIT odškodnine, ker je menilo, da za škodo zaradi pasjega ugriza toženka ni odgovorna. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba razveljavi. V reviziji izvaja, da sodišče druge stopnje zmotno razlaga pravno pravilo 1320 ODZ o tem, kaj je razumeti pod potrebnim nadzorstvom psa in kdaj je oseba, ki psa nadzoruje, tako poskrbela za varstvo, da ni kriva za povzročeno škodo. Smisel varstva je namreč v tem, da se psu prepreči, da bi koga poškodoval. Nadzorovanje psa pa je treba prilagoditi vsaki situaciji, ki jo lastnik psa more ali lahko pričakuje. Glede na to je zmotno stališče, da je bil opravljen potreben nadzor z opozorilno tablo, da je bil pes na verigi in da je pes ugriznil tožnico na dvorišču. Nerazumljiv je sklep, da je prišlo do pasjega ugriza na dvorišču, ki je po svoji funkciji zaprto. To ni jasno, sicer pa predstavlja celotno dvorišče en sam prostor, saj je brez pregrad. Hiša ima tri vhode. Zadnji, to je za goste, je bil zaprt, ker je gostilna odprta le za vikend. Ker so bila zaprta tudi druga vrata, je šla tožnica še na tretja in tam jo je poškodoval pes. Pes na verigi je šel lahko za en meter preko zadnjega vogala hiše. S tako ureditvijo je toženka zaščitila le svoje skladišče. Toženka ima res opozorilne table "Pozor - hud pes". Nima pa takega opozorila na prednji strani hiše oz. ob živi meji, kar sicer ugotavlja sodišče druge stopnje v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje s takim postopkom bistveno kršilo določbe ZPP. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, ni mogoče zaključiti, da toženka ni odgovorna za škodo, ki jo uveljavlja tožnica. Toženka namreč ni prilagodila nadzorovanje psa dani situaciji, ki bi jo morala ali mogla predvidevati, in tako ni preprečila napadov psa na ljudi.

Na vročeno revizijo je toženka odgovorila in predlagala, da se jo zavrne, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je toženkin pes - nemški ovčar poškodoval tožnico 1.7.1992 okrog 10. ure dopoldne, ko se je tožnica kot akviziterka približevala zadnjemu delu toženkinega objekta. Pes je bil na dvorišču med gostinskim objektom in pomožnimi prostori pripet na 3,40 m dolgi verigi, ki je tekla po 14,80 m dolgi jekleni žici. Gibanje psa je omejeno tako, da je omogočen nenevaren vhod na dvorišče na cca 2,90 m širine. Pes je bil po ponašanju tipičen verigar, ki je branil svoj prostor, dosegljiv z verigo ter tak pes reagira šele, ko tujec vdre v ta njegov prostor. Tožnica bi psa morala opaziti, preden je stopila v njegov prostor, saj so bile postavljene opozorilne table (ena je bila na zidu hiše, druga pa ob živi meji), kot akviziterka je poznala razmere na podeželju ter bi se morala zadnjemu delu dvorišča približevati s posebno previdnostjo. Sodišči prve in druge stopnje sta zatem zaključili, da na strani toženke ni podana krivdna odgovornost za tožničino škodo, ki jo ima zaradi pasjega ugriza. Pes je bil namreč privezan, nanj sta opozarjali dve opozorilni tabli, do škodnega dogodka je prišlo na notranjem dvorišču in ne na zunanjem pri glavnem vhodu, ter zato toženki ni mogoče naprtiti odgovornosti za tožničino škodo po pravilu paragrafa 1320 ODZ, saj je toženka dokazala, da za škodo ni kriva (1. odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR). Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabili, pri tem pa nista zagrešili v reviziji očitanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kolikor imajo revizijska izvajanja o številu opozorilnih tabel in njihovem položaju ter o izgledu in naravi dvorišča (deljenega na zunanjega in notranjega) značaj nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč, je ugotoviti, da dejanskega stanja ni mogoče pobijati v revizijskem postopku (3. odstavek 385. člena ZPP). Kolikor pa imajo ta izvajanja značaj očitka kršitve postopka, ker da so ugotovitve o dvoriščih nerazumljive oziroma da sodišče druge stopnje ugotavlja obstoj opozorilne table tudi ob živi meji, ki da je sodišče prve stopnje nima, pa je ugotoviti, da tudi v tej smeri revizija ni utemeljena. Namreč razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje so obširni, analitični in razumljivo napisani o vseh odločilnih okoliščinah in taki so tudi v delu, ki se nanašajo na prizorišče dogodka ter dvorišče. Obstoj table ob živi meji pa je po razlogih sodbe sodišča prve stopnje tožnica izrecno potrdila (1. odstavek na 5. strani sodbe), ter zato sodišče druge stopnje te okoliščine ni moglo dodatno ugotavljati, kot neutemeljeno očita revizija.

V materialnopravno presojo spora na nižjih sodiščih revizijsko sodišče ne more imeti pomislekov, ker je ta v skladu s pravilom paragrafa 1320 Občega državljanskega zakonika. Po tem pravilu je za škodo, kadar žival koga poškoduje, odgovoren tisti, ki jo je k temu vzpodbudil, dražil ali zanemaril njeno zavarovanje. Imetnik živali pa je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. Na podlagi teh pravil se je izoblikovala tudi sodna praksa o odgovornosti lastnikov psov in o pravnem standardu, kaj je nadzorstvo psa. Ker je smisel nadzorstva psa v tem, da se mu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval, mora biti to nadzorstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je lastnik mogel ali moral predvideti. Tako je lastnik odgovoren, če povzroči pes škodo, kadar se je strgal z verige, kadar je bil spuščen, kadar je bil pes sicer privezan, a na psa ni opozarjala opozorilna tabla ipd. Če pa je lastnik psa privezal, kar se šteje za nadzorstvo psa ter je tudi poskrbel, da je na psa opozarjalo vidno opozorilno znamenje, ki ga je poškodovanec lahko videl in razumel, se je štelo, da je lastnik poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. V danem primeru je bil varen in prost dostop do glavnih vrat toženkinega objekta. Na njenega privezanega psa pred stranskim vhodom v hišo pa sta opozarjali dve vidno postavljeni opozorilni tabli, ki ju tožnica ni mogla prezreti. Za škodo, do katere je prišlo zaradi pasjega ugriza v takih okoliščinah, toženka ne more odgovarjati. Dokazala namreč je, da je poskrbela za potrebno in učinkovito nadzorstvo psa, ki je bilo ustrezno situaciji, ki jo je mogla predvideti. Toženka tako ni odgovorna tožnici za škodo, pač pa je odgovorna tožnica sama. Bistveno je, da se je tožnica, kljub opozorilni tabli ob živi meji, neprevidno preveč približala dvorišču, ki ga je pes glede na svojo naravo in funkcijo varoval in ki je bilo namenjeno le zasebni uporabi lastnice in njenih ljudi. Vse pravno upoštevne specifičnosti razmer in dogodka so bile pri presoji spora upoštevane. Toženka je uspela dokazati, da za napad svojega psa na tožnico ni krivdno odgovorna. Sodišči druge in prve stopnje sta zato pravilno odločili, ko sta tožničin odškodninski zahtevek zavrnili. Revizija zato tudi v smeri uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji uveljavljenih kršitev, niti ne uradoma upoštevnih, je moralo tožničino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).