Jedro

ZZVN je specialni predpis le z vidika ureditve pokojninske dobe kot posebne dobe, zaradi česar ne daje podlage za ugodnejšo odmero pokojnine, kot je določena v splošnem predpisu. Ker je tožnik že brez upoštevanja posebne pokojninske dobe dosegel maksimalni odstotek odmere (85 %), mu kljub naknadno priznani posebni pokojninski dobi pokojnine ni mogoče odmeriti v višjem odstotku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev odločb toženca, opr. št. 14 4021406 z dne 25.3.2002, opr. št. 4021406 z dne 16.7.2002 in opr. št. P-4021406 z dne 31.1.2003 ter da je toženec dolžan tožniku vnovič odmeriti starostno pokojnino po sedaj veljavnih predpisih, ob upoštevanju pokojninske dobe v obsegu 41 let, 7 mesecev in 27 dni ter tožniku izplačati razliko v pokojnini, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2002 dalje, v 15 dneh pod izvršbo. Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku iz naslova neupravičene obogatitve vrniti dvakrat plačane prispevke za obdobje 19 mesecev in 27 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da mu je toženec z odločbo z dne 21.3.2002 na podlagi Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Ur. l. RS št. 63/95 s spremembami – ZZVN) priznal v pokojninsko dobo še eno leto, 7 mesecev in 27 dni. Kljub povečani pokojninski dobi pa po stališču toženca, kateremu je pritrdilo prvostopno sodišče, ni zakonske podlage za ponovno odmero pokojnine v višjem odstotku. Tožnik meni, da je pravno stališče zmotno, kajti ZZVN je v svojem 13 in 14 členu glede na splošne pokojninske predpise lex specialis in na osnovi tega predpisa mu je bila priznana tudi dodatna pokojninska doba v obsegu enega leta, 7 mesecev in 27 dni. Omenjeno pa bi moralo vplivati tudi na višino pokojnine ob vnovični odmeri, ne pa, da se je zgolj ugotovilo, da ima 41 let, 7 mesecev in 27 dni pokojninske dobe, medtem ko je pokojnina ostala enaka. Pristajanje na takšno stališče bi pomenilo izigravanje specialnega zakona, torej ZZVN. Tožnik je bil ob koncu vojne star dobrih 7 let. Ogromna večina upravičencev, ki je upravičena do pokojninske dobe po ZZVN, pa je bila gotovo starejša od 7 let, kar pomeni, da toženec te posebne dobe tako rekoč nikomur ne priznava. Teoretično bi jo priznaval samo tistim, ki so bili ob koncu vojne mlajši od 7 let, o čemer pa ZZVN ne govori, niti ne limitira starosti upravičencev. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da 409. in 410. člen v povezavi z 51. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1) ne dajeta pravne podlage za ponovno odmero pokojnine. Čeprav je tožnik upokojen po starih predpisih (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami – ZPIZ) s 40 leti pokojninske dobe, je potrebno pri vnovični odmeri pokojnine s povečano pokojninsko dobo uporabiti določbe ZPIZ-1, kar se mora odraziti tudi na višini pokojnine. Naknadno, v času zdaj veljavne splošne pokojninske zakonodaje, je prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin (clausula rebus sic stantibus), to je do priznanja posebne pokojninske dobe za nazaj s posebnim specialnim predpisom. Če bi se določbe ZZVN nanašale le na upokojence, ki bi se upokojili po 1.1.2000, bi ta predpis to gotovo reguliral, pa ni, saj bi bilo to absurdno, kajti večina upravičencev do posebne dobe iz tega naslova je namreč že zdavnaj upokojenih ali pokojnih. Prvostopno sodišče bi moralo pri presoji upoštevati tudi 390. člen ZPIZ-1. Tudi stališče prvostopnega sodišča, da priznana posebna doba po posebnem zakonu ne pomeni pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar naj bi bil pomemben razlog za zavrnilno odločbo, prav tako ne vzdrži. Posebna doba je po 8. členu ZPIZ-1 del pokojninske dobe, od katere je odvisna tako pravica do pokojnine, kot odstotek za odmero le-te. V vsakem primeru pa se seveda nanaša na področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede podrednega zahtevka, kateremu prvostopno sodišče tudi ni ugodilo, pa tožnik navaja, da ima čez 10 let takoimenovane dokupljene dobe, kajti le na podlagi dokupa dobe se je lahko v letu 1992 upokojil. Za posebno dobo, ki mu je bila priznana naknadno, skoraj 10 let pozneje, v trajanju 1 leta, 7 mesecev in 27 dni, pa je prispevke oziroma plačilo, kot vrsto odškodnine, ki je tožniku pripadala po ZZVN, realizirala država v skladu s 1. alineo 1. odstavka 232. člena ZPIZ-1. Poračunavanje finančnih obveznosti med Republiko Slovenijo in tožencem ureja poseben zakona. To pomeni, da je toženec neupravičeno obogaten za prispevke za posebno dobo (pravica do posebne dobe je osebna pravica upravičenca) za obdobje 1 leta, 7 mesecev in 27 dni. Prvostopno sodišče pa se v zvezi z navedenimi okoliščinami ni ukvarjalo, temveč je v sodbi, ki glede tega nima razlogov o odločilnih dejstvih, le ugotovilo, da ni podan noben razlog za vračilo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja,da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 – 2/04 – ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

ZZVN v 4. odstavku 13. člena določa, da se žrtvi vojnega nasilja, ki je bila v času, prebitem v okoliščinah za priznanje statusa žrtev vojnega nasilja iz 1. in 2. odstavka 13. člena mlajša od 15 let, čas, prebit v teh okoliščinah, šteje v pokojninsko dobo kot posebna doba. Če ima žrtev vojnega nasilja priznano posebno dobo iz drugega naslova, lahko uveljavi pravico iz tega člena, če je to zanjo ugodnejše. Tožniku je bil z odločbo opr. št. 592-113/01-0502 z dne 23.5.2001 priznan status žrtve vojnega nasilja za čas begunstva od 19.9.1943 do 15.5.1945. Toženec je nato z odločbo opr. št. 14 4021406 z dne 21.3.2002 odločil, da se tožniku kot beguncu, čas od 19.9.1943 do 15.5.1945 prizna v pokojninsko dobo v dejanskem trajanju, kar znaša 1 leto, 7 mesecev in 27 dni. V zadevi je sporno, ali naknadno priznana pokojninska doba vpliva na ponovno odmero že priznane pravice do starostne pokojnine, ki je bila tožniku priznana z odločbo opr. št. 14 4021406 z dne 13.3.1993 od 31.12.1992 dalje. Navedena pokojnina je bila tožniku priznana po določbah ZPIZ. Kot to sledi iz prej citirane odločbe toženca, je bila tožniku starostna pokojnina odmerjena po 52. členu navedenega zakona v višini 85% pokojninske osnove, izračunane na podlagi desetletnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja. 85% pa je bil najvišji možni odstotek za odmero pokojnine. Le v primeru, če je šlo za stanje, kot je bilo opredeljeno v 3. odstavku 52. člena, torej če je zavarovanec ostal v zavarovanju po dopolnitvi polne pokojninske dobe, ker še ni dopolnil starosti iz 4. oz. 5. odstavka 39. člena ZPIZ, se je odmerjena pokojnina povečala za vsako dopolnjeno leto, ki presega polno pokojninsko dobo, za 1%. Te določbe ni mogoče uporabiti drugače, kot je v njej izrecno določeno, niti je interpretirati v povezavi z ZZVN na način, kot se zavzema tožnik. ZZVN je sicer res specialni predpis, vendar le z vidika ureditve pokojninske dobe kot posebne dobe. Ta zakon ne posega v sistemsko pravno ureditev odmerjenih pokojninskih dajatev. ZZVN tako ne daje podlage za ugodnejšo odmero pokojnine, kot je bila le-ta določena v že citiranem 52. členu ZPIZ. Le v primeru, ko so zavarovanci pridobili pravico do pokojnine in jim je bila le-ta odmerjena v odstotku, nižjem od 85% iz razloga, ker niso imeli dovolj pokojninske dobe, se jim naknadno priznana posebna pokojninska doba lahko upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Ker je tožnik že dosegel maksimalni odstotek odmere (85%), torej v tem primeru mu kljub naknadno priznani posebni pokojninski dobi, pokojnine ni mogoče odmeriti v višjem odstotku, kot se to zavzema tožnik, saj za omenjeno ni nobene pravne podlage, kot sta to pravilno odločila sodišče prve stopnje in pred njim tudi že toženec. Višjo odmero pokojnine tudi ne omogočajo prehodne določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in sicer 409. in 410. člen v zvezi z 51. in 390. členom ZPIZ-1, na katere se sklicuje tožnik. 390. člen namreč zagotavlja varstvo pravic, pridobljenih po prejšnjih predpisih, torej da se uživalcem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanje le-te zagotavljajo najmanj v višini, kot jim je bila priznana po določbah ZPIZ, ki je veljal do 31.12.1999. Ker se je tožnik upokojil že v času veljavnosti ZPIZ, v tem primeru torej tudi ni mogoče uporabiti določb novega zakona (ZPIZ-1), ki se nanaša na priznavanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas od 1.1.2000 dalje. Glede na to, da je bila zahteva za ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno priznane pokojninske dobe, vložene v času veljavnosti ZPIZ-1, je v tem primeru potrebno uporabiti določbo 181. člena omenjenega zakona, ki določa, da se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Takšna pokojnina pa se pri ponovni odmeri ovrednoti tako, kot je to določal prejšnji zakon. Pri pokojninah, uveljavljenih do 31.12.1999, je treba pri odstotnem povečanju pokojnine upoštevati določbo 1. odstavka 52. člena prejšnjega ZPIZ, po kateri se je starostna pokojnina lahko odmerila v višini največ do 85% pokojninske osnove. Navedeno izhaja tudi iz razlage 181. člena ZPIZ-1 v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, GV, Ljubljana 2000. Glede na navedeno so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na podredni zahtevek, torej na vračilo plačanega prispevka za dokup zavarovalne dobe za obdobje 19 mesecev in 27 dni, pa pritožbeno sodišče, enako kot pred njim že prvostopno sodišče poudarja, da je iz dokumentacije v upravnem spisu razvidno, da je tožnik na podlagi odločbe toženca opr. št. 4021406 z dne 10.12.1992 dokupil čas opravljanja kmetijske dejavnosti, kasneje pa tudi čas služenja vojaškega roka. Na podlagi dokupa je bila tožniku tudi priznana pravica do starostne pokojnine. Tožnik je torej določeno obdobje dokupil na podlagi pravnomočne odločbe, ki je bila s tem torej realizirana, dokupljeno obdobje pa je bilo tudi upoštevano pri priznanju pravice do starostne pokojnine. Verzijsko terjatev v primeru neupravičene obogatitve je urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 – 57/89, v nadaljevanju ZOR, ki se je ne na podlagi zakona uporabljal do uveljavitve novega Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) in sicer v 210. člena. OZ pa ima glede neupravičene pridobitve splošno pravilo v 190. členu. Če je nekdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti. V sporni zadevi pa je tožnik dobo dokupil na podlagi veljavnega pravnega temelja, torej na podlagi pravnomočne odločbe, ki kasneje ni bila niti razveljavljena oz. odpravljena. Dokup je bil realiziran, dokupljena doba pa tudi upoštevana pri priznanju pravice do starostne pokojnine. Glede na navedeno so torej tudi s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.