Jedro

Pogoj za odbitek DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Zahtevani podatki morajo biti razvidni iz računa kot tiste listine, ki v postopku odbijanja DDV predstavljajo enega izmed pogojev za odbitek vstopnega DDV. V zvezi s priznavanjem pravice do odbitka DDV je potrebno upoštevati pogoje, ki so določeni v 40. členu ZDDV, ti pogoji so kogentne narave in ne poznajo izjem. Med temi podatki pa so tudi tisti, ki se nanašajo na davčno številko prejemnika blaga oziroma storitev ter datum odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A št... z dne 13. 5. 2002, s katero je prvostopni organ zaradi nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje marec 2001 (pri)tožniku naložil plačilo DDV od davčne osnove 5.100.000,00 SIT po stopnji 19 % v znesku 969.000,00 SIT ter pripadajoče zamudne obresti od prvega dne zamude do dneva plačila, na predpisan vplačilni račun (točka I.1. in I.2. izreka prvostopne odločbe) in obveznost plačila v roku 30 dni po prejemu odločbe (točka II. izreka prvostopne odločbe), pritožba pa ne zadrži izvršitve (točka III. izreka prvostopne odločbe). Tožena stranka povzema ugotovitve prvostopnega organa, da je bil po računu št. 14/2001 z dne 30. 3. 2001, prodajalca AA s.p., R cesta 3, kraj B, tožniku kot kupcu za krivilni stroj obračunan 19 % DDV v znesku 969.000,00 SIT od osnove 5.100.000,00 SIT, ter se strinja z razlogi prvostopnega organa, da je bil prejeti račun izdan v nasprotju s 34. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št.89/98, dalje ZDDV) in 63. členom Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost (Uradni list RS, št.4/99 do 27/00, PDDV), ker ne izkazuje pravilne davčne številke prejemnika blaga in ne vsebuje datuma odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev, ter da zato tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV, ker ni izpolnjen pogoj iz 1. točke 6. odstavka 40. člena ZDDV. ZDDV v 34. členu taksativno našteva pogoje, ki jih mora vsebovati račun izdan davčnim zavezancem. Po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV mora račun izdan davčnim zavezancem vsebovati tudi davčno številko prejemnika blaga oziroma storitve ter po 4. točki istega člena datum odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev. Na spornem računu navedena davčna številka 1594... ni davčna številka (pri)tožnika kot prejemnika blaga (1593...), prav tako pa račun ne vsebuje datuma odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev. Zakonodajalec zaradi pomembnosti podatkov strogo določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni pri uveljavljanju pravic v davčnem postopku, če manjka eden izmed predpisanih pogojev, davčni zavezanec ne more uveljaviti pravic, ki bi jih sicer lahko uveljavljal. Račun v davčnem postopku zagotavlja pravilnost obračunavanja in plačevanja DDV od dobavljenega blaga oziroma opravljenih storitev, saj se šteje, da je blago dobavljeno oziroma da so storitve opravljene takrat, ko je izdan račun (2. odstavek 19. člena ZDDV). Za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV (40. člen ZDDV) morajo biti izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Glede na namen zakona zakonodajalec ni predvidel naknadnih popravkov računov. Upoštevanje računa oz. amortizacije za navedeno sredstvo po Zakonu o davku od dobička pravnih oseb pa ne vpliva na ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti za potrebe obračunavanja in plačevanja DDV.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Ne strinja se s stališčem tožene stranke. Gre za nabavo opredmetenega osnovnega sredstva, prodajalec kot davčni zavezanec je ob prodaji osnovnega sredstva obračunal izhodni davek in ga tudi plačal, vendar pa je pomotoma napačno vpisal davčno številko tožeče stranke. Glede pomanjkljivosti v podatku o datumu odpošiljanja blaga pojasnjuje, da osnovno sredstvo ni bilo predmet pošiljanja, ker je po opravljeni prodaji ostalo v poslovnem prostoru prodajalca. Opisana uporaba 40. člena ZDDV ni pravilna. Tožena stranka ne razume pomena in namena obveznih sestavin računa iz 34. člena ZDDV. Predpisane so z namenom, da kupec kot davčni zavezanec in upravičenec do vračila vstopnega davka izkaže, da je nabavil blago, in da je zato upravičen do vračila davka, ki mu je bil zaračunan na računu. Datum odpošiljanja blaga ali datum opravljanja storitve se vpisuje z namenom ugotavljanja pravočasnosti obračuna in plačila davka in to ne vpliva na pravico do odbitka vstopnega davka. Sklicuje se na 19. členu ZDDV. Če na računu ta podatek manjka, hkrati pa davčni organ z neposrednim ogledom knjigovodskih listin in sredstev ugotovi, da je kupec prevzel posest in pridobil lastninsko pravico na sredstvu, je upoštevanje vstopnega davka upravičeno. Ugasnitev pravice do vračila davka je zakonita le, če je zajeta v zakonskem opisu. 40. člen ZDDV ne določa primera formalnih napak računa, kar pomeni, da izvajanje izgube pravice do odbitka vstopnega davka ni na podlagi 40. člena, ki določa le pogoj, da kupec poseduje račun s sestavinami iz 34. člena ZDDV. Konkretni račun je bil pomanjkljiv, vendar je zmoten zaključek tožene stranke, da popravki računa niso dopustni. Po 82. členu PZDDV je popravek računa obravnavan pod določenimi pogoji, ki se nanaša na obravnavo popravka vsebinskih napak računa. Datum pridobitve lastništva je tudi dan izdaje računa in je zato nesporno, da je tožeča stranka v izdani račun vpisala samo stanje, ki je ustrezalo resnici. Trditev tožene stranke, da je mogoče sporen račun priznavati v postopku odmere dobička, hkrati pa je neverodostojen v postopku uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV, je zmotna, saj temeljita na istem dejanskem stanju. Davek na dodano vrednost s stališča davčnega zavezanca mora biti nevtralen. Če se zavezancu odreče pravica do odbitka vstopnega davka, se zgodi dvojna obdavčitev prometa. ZDDV preprečuje dvojno obdavčitev skozi vrsto določb. Načelo nevtralnosti pa je podrobno pojasnjeno in opisano tudi v predlogu sprejema Zakona o davku na dodano vrednost (Poročevalec Državnega zbora št. 60/98). Promet med davčnimi zavezanci ni dopustno opredeljevati kot promet, ki ne dovoljuje odbitka vstopnega davka. Sodbe nekaterih finančnih sodišč (Avstrija, Italija, Velika Britanija) so po tem vprašanju zavzemala vedno enaka stališča, načelo nevtralnosti je temeljno načelo in davčnemu zavezancu kot kupcu blaga je potrebno omogočiti odbitek vstopnega davka, če je blago kupoval od drugega zavezanca in če ga je kupoval za namene svoje dejavnosti. Formalne napake na prejeti knjigovodski listini so v nekaterih državah podlaga za izrek sankcije, ne v izgubi vstopnega davka. Sklicuje se tudi na zadnjo dopolnitev in spremembe Zakona o davku na dodano vrednost, ki dopušča popravek računa tudi preko določb o roku upoštevanja vstopnega davka (spremenjeni 40.člen ZDDV). Ko je bila ob inšpekcijskem nadzoru ugotovljena formalna napaka računa, je zavezancu popravek računa tožena stranka onemogočila s trditvijo, da je njegova pravica izčrpana, ker bi popravek lahko opravljal samo v obdobju prejema računa, kar pa je nepravilno, kar sedaj zavezanec očitne napake računa lahko popravlja vse do izteka roka za uveljavljanje vhodnega davka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče ugodi tožbi in da izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter ji povrne stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in kot zakonito in pravilno potrdi odločbo tožene stranke.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka in se nanjo v celoti sklicuje. Pogoj za odbitek DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Zahtevani podatki morajo biti razvidni iz računa kot tiste listine, ki v postopku odbijanja DDV predstavljajo enega izmed pogojev za odbitek vstopnega DDV. V zvezi s priznavanjem pravice do odbitka DDV je potrebno upoštevati pogoje, ki so določeni v 40. členu ZDDV, ti pogoji so kogentne narave in ne poznajo izjem. Med temi podatki pa so tudi tisti, ki se nanašajo na davčno številko prejemnika blaga oziroma storitev ter datum odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev, ki se zahtevajo po 3. in 4. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV. Ti podatki pa so bili, kot je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, navedeni pomanjkljivo, to pa hkrati pomeni, da se tudi v primeru, kakršen je obravnavani, odbitek davka lahko prizna le ob doslednem upoštevanju vseh v 40. členu ZDDV predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da mora biti vstopni DDV izkazan na računu, ki ga je izdal davčni zavezanec in na katerem so navedeni vsi podatki iz 34. člena ZDDV. Nima prav tožnik, ko zatrjuje, da gre v obravnavanem primeru zgolj za formalne nepravilnosti, ki bi jih bilo mogoče popraviti, saj je skladno s 34. členom ZDDV izpolnjen pogoj za vračilo DDV po 40. členu ZDDV, kar pa je vezano na davčno obdobje po 7. odstavku 40. člena ZDDV. Podatki na računih omogočajo navsezadnje tudi identifikacijo davčnega zavezanca, zato morajo vsebovati točen naziv firme, tako prejemnika kot izdajatelja računa in njuno davčno številko. Tožnik bi moral po ugotovitvi nepravilnosti zavrniti izdajo računa in zahtevati njegovo dopolnitev ter opraviti knjiženje šele po prejemu in na podlagi novega oziroma popravljenega računa. Kolikor račun ni pravilno izstavljen, kupec blaga ali storitve ni upravičen na računu izkazanega davka upoštevati kot vstopni davek. Breme napačnega računa tako nosi kupec, saj pomanjkljiv račun povečuje njegovo davčno obveznost. V obravnavanem primeru zato ne gre za (nedopustno) dvojno obdavčitev, kot zmotno meni tožnik, ampak za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV, kot tistega instituta, ki po določbah ZDDV dvojno obdavčitev, če so zato izpolnjeni vsi pogoji, dejansko preprečuje, zato tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS).

Sodišče je odločalo le o zakonitosti upravnega akta, zato vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).