Jedro

Če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, sodišče praviloma izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). Takšno pravno pomembno dejstvo seveda lahko sodišče ugotavlja tudi z drugimi dokazi, denimo z zaslišanjem prič, vendar pa mora imeti ob tem pred očmi, da je izvedenec tisti, ki praviloma sodniku posreduje manjkajoče strokovno znanje in izkušnje, upoštevaje ob tem tudi izvedenčevo neodvisnost in nepristranost (244. in 247. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (v točki II in III izreka) razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki II izreka odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki 45.128,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2016 dalje, poleg tega pa je dolžna povrniti tudi pravdne stroške (točka III izreka) v višini 917,89 EUR, prav tako v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabilo določilo 353. člena Obligacijskega zakonika (OZ). To določilo je namreč določeno v korist neposrednega oškodovanca, ki je žrtev kaznivega dejanja, ne pa tudi za posredne oškodovance, kot je v obravnavanem primeru tožeča stranka. Tožena stranka nima položaja odgovorne osebe, ki je povzročila kaznivo dejanje. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z višino tožbenega zahtevka. V tej zvezi je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi priče G. A., ki je po mnenju tožene stranke pristranska priča. Tožeča stranka zahteva povrnitev vseh prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ne le sorazmernega dela, kot je to navedeno v 18. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Omenjena priča je glede izračuna sorazmernega dela prispevkov skopo pojasnila, da se šteje kot sorazmeren v ustrezni količini, torej glede na to, koliko ima zavarovanec še do konca. V konkretnem primeru je bil uporabljen napačni model pri izračunu kapitaliziranih zneskov prispevkov. Predpostavljeno je namreč bilo, da bi zavarovanec plačeval prispevke celotno dobo, neprekinjeno do predvidene upokojitve. Model tako ne upošteva, da bi zavarovanec lahko umrl pred pridobitvijo starostne pokojnine in bi bila tožeča stranka s plačilom celotnih prispevkov neupravičeno obogatena. Prav tako medel ne upošteva, da bi bil lahko zavarovanec določeno obdobje brez zaposlitve. Model torej ne upošteva verjetnosti preživetja in s tem posledično ne upošteva starosti zavarovanca, kot je to zahtevano v 18. členu ZOZP. V tej zvezi pritožba tudi opozarja, da tožeča stranka ni v zadostni meri pojasnila višine bruto osnove niti za zavarovanca, niti za toženo stranko, saj iz navedene metodologije ni moč preveriti osnove z izračun izpadlih prispevkov in posledično mesečnih in letnih prispevkov v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost oškodovanca. Prav tako tožeča stranka neupravičeno pri izračunu preteklih prispevkov, mesečne prispevke usklajuje z rastjo bruto plače in še obrestuje z dolgoročno mesečno obrestno mero, po prepričanju tožene stranke pa bi morala mesečne zneske prispevkov le valorizirati. Tožena stranka je v tej zvezi predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj ob upoštevanju vseh relevantnih podatkov izdela objektivno in nepristransko mnenje. Ta dokaz je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo kot nepotreben. Pritožba tudi opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo do navedb tožene stranke glede soprispevka zavarovanca tožeče stranke k nastali škodi v minimalnem deležu 30%. Zavarovanec tožeče stranke je kot sopotnik utrpel hude telesne poškodbe, pri čemer pa je bil v času vožnje voznik očitno močno alkoholiziran, kar pomeni, da je šlo za okoliščino, ki bi jo zavarovanec tožeče stranke moral in mogel zaznati, preden je pristal na takšno vožnjo.

3. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

4. V sistemu proste dokazne ocene, ki velja v našem pravdnem postopku (8. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezan na nobena zakonska pravica o dokazni moči posameznih dokazov. Posamezna pravno pomembna dejstva, ki jih stranke zatrjujejo (in so med strankami očitno sporna), se lahko dokazujejo z različnimi dokaznimi sredstvi. Če pa je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, sodišče praviloma izvede dokaz z izvedencem1 (243. člen ZPP). Takšno pravno pomembno dejstvo seveda lahko sodišče ugotavlja tudi z drugimi dokazi, denimo z zaslišanjem prič, vendar pa mora imeti ob tem pred očmi, da je izvedenec tisti, ki praviloma sodniku posreduje manjkajoče strokovno znanje in izkušnje, upoštevaje ob tem tudi izvedenčevo neodvisnost in nepristranost2 (244. in 247. člen ZPP).

5. V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje glede ugotavljanja dejstev, ki se nanašajo na izračun škode iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, naslonilo zgolj na izpoved priče G. A. (ki je sicer strokovno podkovana oseba, vendar je hkrati tudi zaposlen pri tožeči stranki in je zato navzven lahko porušen videz njegove objektivnosti oz. nepristranskosti), čeprav je tožena stranka v tem delu konkretno in obrazloženo nasprotovala procesnemu gradivu tožeče stranke in v tej smeri pravočasno predlagala substanciran dokazni predlog za postavitev ustreznega sodnega izvedenca finančne stroke. Tožena stranka v tej zvezi v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala le modelu (metodi), ki jo je pri izračunu uporabila tožeča stranka (in jo je v svoji izpovedbi zagovarjala omenjena priča), temveč je prerekala tudi okoliščino, da je tožeča stranka pri izračunu kapitaliziranih zneskov prispevkov predpostavila, da bi zavarovanec plačeval prispevke celotno dobo (neprekinjeno do upokojitve), kar pomeni, da uporabljeni model za izračun ni z ničemer upošteval, da bi zavarovanec lahko umrl pred pridobitvijo starostne pokojnine. Po trditvah tožene stranke uporabljeni model ni upošteval verjetnosti preživetja in s tem posledično ni bila ustrezno upoštevana starost zavarovanca pri izračunu obsega omenjene škode (18. člen ZOZP). Poleg tega je tožena stranka tudi opozarjala, da konkreten model mesečne prispevke usklajuje z rastjo bruto plač in jih nato še obrestuje z dolgoročno mesečno obrestno mero, kar ni pravilno.

6. Sodišče ni sicer dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza. Dokazni predlog lahko zavrne, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi (nesubstanciran dokazni predlog, dokazovanje pravno nerelevantnih dejstev, prekludiranost dokaznega predloga, neprerekana dejstva, očitno neprimerni dokazi), vendar pa po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi takšni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke za postavitev izvedenca finančne stroke niso obstajali, upoštevaje ob tem tudi, da je omenjena zaslišana priča (sicer zavarovalniški matematik, ki je brez dvoma strokovnjak za izračun izpadlih prispevkov) vendarle zaposlena prav pri tožeči stranki in zato tej priči ni mogoče brez sence dvoma pripisati objektivnega oz. nepristranskega videza.

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje brez upravičenega razloga zavrnilo omenjeni dokazni predlog tožene stranke, spričo česar je bilo kršeno načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega pa pritožba tudi upravičeno opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo do pravno pomembnih navedb tožene stranke glede soprispevka zavarovanca tožeče stranke k nastali škodi v minimalnem deležu 30% (močno alkoholiziran voznik v času vožnje, pri čemer je zavarovanec tožeče stranke kljub temu pristopil na vožnjo kot sopotnik), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča pa nima prav pritožba v tistem delu, ki se nanaša na zaključke sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja iztoževane terjatve. Na tem mestu je namreč sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določilo 353. člena OZ.

8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), upoštevaje ob tem, da takšna odločitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V tej zvezi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila v konkretni pravdi ves čas spoštovana pravica, da se je o pravicah strank pred sodiščem odločalo brez nepotrebnega odlašanja (tožba je bila vložena 12.9.2016, izpodbijana sodba je bila izdana že 2.10.2017, kabinetna seja pritožbenega sodišča pa se je odvila že 15.3.2018, upoštevaje, da je zadeva prispela na pritožbeno instanco 12.1.2018). Zadeva namreč v dejanskem in pravnem pogledu ni posebej zapletena (upoštevaje ob tem tudi relativno nizko vrednost tožbenega zahtevka za gospodarski spor), pri čemer so vsi udeleženci v sodnem postopku v dosedanjem delu postopka korektno in pravočasno uporabljali postopkovne pravice oz. izpolnjevali obveznosti v postopku, tudi kar se tiče spoštovanja pravil o vrstnem redu in zakonitih rokov za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb (4. člen Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO). To pa pomeni, da ni zakonske podlage, da bi pritožbeno sodišče novo sojenje moralo opraviti samo in bi bile s tem stranke lahko prikrajšane za svojo (polno) pravico do pritožbe3. 9. V ponovljenem sojenju bo moralo pritožbeno sodišče dopolniti dokazni postopek in slediti dokaznemu predlogu tožene stranke za imenovanje izvedenca finančne stroke, nakar bo moralo (tudi ob upoštevanju ugovora soprispevka) o zahtevku ponovno sprejeti končno odločitev.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge (člen 357a/2 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Če je takšen pravilno substanciran dokazni predlog pravočasno podan. 2 Ta kvaliteta je varovana že z določbami o izločitvi. 3 V ugotovitve o dejanskem stanju se revizijsko sodišče ne sme spuščati.