Jedro

Sodišče je nadalje utemeljeno sledilo izvedencu, da bi moral tožnikov delodajalec delo organizirati v skladu s pravili varnega dela in v skladu s sprejeto oceno tveganja z izjavo o varnosti. Delovno nalogo – nakladanje prikolice polpriklopnika bi moral v skladu z oceno tveganja in izjavo o varnosti opraviti voznik, v kolikor pa je bila to naloga tožnika, bi moral le-ta biti seznanjen z navodili za varno delo. Sodišče prve stopnje je glede na podatke v spisu pravilno ugotovilo, da v spisu ni dokazil, da je bil tožnik s temi navodili seznanjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 6.116,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.000,00 EUR od 29. 6. 2018 dalje do plačila in od zneska 116,92 EUR od 31. 5. 2018 dalje do plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe, in mu povrniti 3.382,52 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila in pod izvršbo.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Že v odgovoru na tožbo je navedla, da dvomi o nastanku poškodbe na način, kot se zatrjuje v tožbi. Dvomi, da je do nezgode prišlo na delovnem mestu. Normalno je, da če se ti pripeti poškodba pri delu, o tem obvestiš nadrejenega. To je tudi dolžnost delavca. Tožnik je celo nadaljeval z delom, čeprav bi naj bil hudo poškodovan glede na prisojeno odškodnino. Tožnik si je pač našel sodelavca, ki je potrdil zgodbo tožnika, dejanski dokazi, ki so pomembni za poškodbo pri delu, pa ne obstojijo (prijava poškodbe pri delu takoj, da se lahko naredi raziskava nezgode, prijava inšpekciji, itd.). Tožnik je izkušen delavec in je bil seznanjen z varstvom pri delu, mogoče ne za odpiranje prikolice, vendar je vedel, da mora nezgodo pri delu takoj prijaviti, kakor tudi da lahko odkloni delo, za katerega ni usposobljen. Če bi do nezgode prišlo pri delu, bi zato tožnik takoj prijavil nezgodo. Tožena stranka vztraja, da do nezgode ni prišlo pri navedenem opravilu. Tudi če bi se res zgodila nezgoda na način, kot opisuje tožnik, pa je tožnik sokriv za nezgodo. Tožnik je bil poučen, da lahko odkloni nevarno delo oziroma delo, za katero ni poučen. Opravljal je nezahtevno delo, za katerega niti ni usposabljanja. Navodilo, da mora biti prisoten voznik pri delu na prikolici, je pomembno iz razloga, da voznik ne bi speljal v času dela in ne iz drugega razloga. Delo, pri katerem bi se naj zgodila nezgoda, je bilo tožniku dobro znano, ker ga je večkrat opravljal, čeprav izpoveduje, da samo občasno. Glede na to, da sta s sodelavcem A. A., ki je izpovedal, da to delo opravlja vsak dan, zaposlena na enakem delovnem mestu, to velja tudi za tožnika. Tako je torej tožnik dobro vedel, kako se ravna s prikolico. Izvedenec iz varstva pri delu ni povedal, da bi naj tožnik napačno opravljal delo, zato ni moč očitati delodajalcu, da tožnik ni bil usposobljen za delo. Izvedenec si ni mogel ogledati konkretne prikolice, zato ni moč ugotoviti pravega vzroka za eventualno snetje stebra prikolice. Če bi tožnik prijavil nezgodo, bi se takoj naredil ogled in ne bi bilo dvomov o nastanku poškodbe. Lahko da je prišlo do snetja stebra zaradi okoliščin, ki jih delodajalec ne bi mogel preprečiti, ker se eventualna poškodba prikolice ne bi videla s prostim očesom. Krivdna odgovornost delodajalca ni dokazana. V vsakem primeru pa je podana sokrivda tožnika. Sodišče je zaključilo, da tudi ravnanje tožnika, da ni takoj poiskal zdravniške pomoči, ne vpliva na odškodnino. Tožena stranka izpostavlja, da je izvedenec medicinske stroke ob zaslišanju pojasnil, da bi bile bolečine krajše in ne tako intenzivne, kostna brazgotina na mestu zloma stopalnice bi bila zagotovo manjša, kar pomeni, da tožnik ne bi čutil bolečin, ker so te povezane z nastalo kostno brazgotino. Nevšečnosti bi bile manjše, sekundarnega strahu ne bi bilo, primarnega pa itak ni bilo, ker ni bilo ogroženo življenje, in glede na to, da tožnik mesec dni ni iskal zdravniške pomoči, je ugotoviti, da strah sploh ni bil prisoten. Smiselno iz zaslišanja izhaja, da tožniku ne bi ostale nobene posledice, če bi poiskal takoj zdravniško pomoč. Sodišče je tako nekritično zaključilo, da tožnik ni prispeval k obsegu škode, s tem ko ni poiskal takojšnje pomoči. V kolikor bi se tožnik res poškodoval na način, kot se zatrjuje, bi sodišče moralo upoštevati obseg škode, ki bi tožniku ostal ob takojšnjem iskanju zdravniške pomoči. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti bi bil tožnik upravičen največ do 1.000,00 EUR, iz naslova strahu pa do 100,00 EUR odškodnine, zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa pri tožniku ne bi bilo, če bi poiskal pomoč. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o višini premoženjske škode. Navaja, da se materialna škoda prizna v takšni višini, kot je dejansko nastala, in da ji je sodišče prisodilo potne stroške v višini 0,37 EUR za prevožen kilometer, kar pa je višji znesek od dejanskih stroškov. Tako prihod na delo kakor tudi prihod prič na sodišč se plačuje v nižjem znesku. Utemeljen je znesek do 0,10 EUR za prevožen kilometer. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo nastale stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje dalje do plačila.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v povrnitev stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker tožena stranka prvič navaja dejstva šele v pritožbi, pri tem pa niti ne trdi, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, so v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP nedopustne naslednje navedbe v pritožbi: (-) da je normalno, če se ti pripeti poškodba pri delu, da o tem obvestiš nadrejenega in da je to tudi dolžnost delavca; (-) da si je tožnik našel sodelavca, ki je potrdil zgodbo tožnika; (-) da je tožnik vedel, da mora nezgodo pri delu takoj prijaviti, kakor tudi, da lahko odkloni delo, za katerega ni usposobljen, in da če bi do nezgode prišlo pri delu, bi zato tožnik takoj prijavil nezgodo; (-) da lahko, da je prišlo do snetja stebra zaradi okoliščin, ki jih delodajalec ne bi mogel preprečiti, ker se eventualna poškodba prikolice ne bi videla s prostim očesom.

6. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je bil telesno poškodovan v delovni nezgodi 19. 1. 2018. Po navodilih delodajalca je moral pripraviti prikolico tovornjaka za natovarjanje, in sicer je moral pri tem premakniti podporne stebre prikolice proti zadnjemu delu prikolice. Ko pa je podporni steber prikolice, velik 2 cm x 12 cm x 250 cm, težak med 15 kg in 20 kg, na spodnji strani odpel, da bi ga premaknil proti zadnjemu delu prikolice, se je podporni steber nenadoma snel iz zgornjega drsnega vodila in z višine 4 m padel tožniku na nogo in ga tako telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo, da so tožbena zatrjevanja o tem, kje in kdaj ter zakaj se je poškodoval tožnik, potrdile priče, in sicer A. A., tožnikov sodelavec, in B. B., drugi direktor zavarovanca tožene stranke, zato je drugačne trditve tožene stranke utemeljeno zavrnilo. Kot je ugotovilo, pa so bila ta zatrjevanja tožeče stranke potrjena tudi še z drugimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je, glede na to da gre za strokovno vprašanje in da ni našlo razlogov za dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja, utemeljeno sledilo izvedencu za varstvo pri delu, da je bil vzrok za nastanek škodnega dogodka snetje podpornega stebra in da se je podporni steber zaradi okvare snel iz svojega ležišča in padel tožniku na nogo (v izpodbijani sodbi očitno pomotoma navedeno v 9. točki: na tla). Sodišče je nadalje utemeljeno sledilo izvedencu, da bi moral tožnikov delodajalec delo organizirati v skladu s pravili varnega dela in v skladu s sprejeto oceno tveganja z izjavo o varnosti. Delovno nalogo – nakladanje prikolice polpriklopnika bi moral v skladu z oceno tveganja in izjavo o varnosti opraviti voznik, v kolikor pa je bila to naloga tožnika, bi moral le-ta biti seznanjen z navodili za varno delo. Sodišče prve stopnje je glede na podatke v spisu pravilno ugotovilo, da v spisu ni dokazil, da je bil tožnik s temi navodili seznanjen. Pravilno je ugotovilo, da je imel tožnik za svoje delo opravljeno usposabljanje s področja varnosti in zdravja pri delu za delovno mesto delavec v obdelavi in predelavi lesa, v spisu pa tudi po ugotovitvah izvedenca ni dokazil, da je usposabljanje obsegalo tudi varen in pravilen način manipulacije s podpornimi stebri tovorne prikolice. Opirajoč se na določbi 5. in 7. člena Zakona o varnosti in zdravja pri delu (ZVZD-1)1, ter 4. ter 12. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (v nadaljevanju: Pravilnik)2 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o utemeljenosti oziroma dokazanosti tožbenih očitkov, da zavarovanec tožene stranke ni zagotovil neokvarjenega podpornega stebra, torej ni zagotovil brezhibne delovne opreme, ki ne ogroža varnosti in zdravja, prav tako pa ni tožnika usposobil za varen in pravilen način manipulacije s podpornimi stebri tovorne prikolice (tožniku ni dal ustreznih navodil), v kolikor mu je takšno delo že odredil. Pravilno je sodišče zaključilo, da je oškodovalec povzročil škodo iz malomarnosti in da zanjo krivdno odgovarja oziroma da zanjo glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo po določbah 921. člena OZ odgovarja tožena stranka. Nadalje je tudi pravilno ugotovilo, da ni zaslediti nobene okoliščine, ki bi nakazovala na zaključek, da je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Upravičeno je verjelo tožniku, da padca podpornega stebra ni mogel pričakovati, o tej možnosti pa ni bil niti seznanjen.

7. To, da prijava poškodbe pri delu ni bila napisana takoj po nezgodi in da nezgoda ni bila prijavljena inšpekciji, še ne pomeni, da ne obstojijo dokazi, ki so pomembni za poškodbo pri delu. Tožniku je z drugimi dokazi, kot je obrazloženo v prejšnji točki, uspelo dokazati, da je prišlo do nezgode pri delu. Uspelo mu je dokazati tako kraj kot čas in način nezgode oziroma vzrok nezgode, zato tožena stranka neutemeljeno vztraja, da do nezgode ni prišlo pri v tožbi navedenem opravilu, ki ga je opravil po navodilih delodajalca.

8. Ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne more izpodbiti niti s izpostavitvijo izvedenčevega odgovora, da ni mogoče ugotovitvi pravega vzroka za eventualno snetje stebra, ker si izvedenec ni mogel ogledati konkretne prikolice. Najprej je potrebno poudariti, da je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi pojasnila, da je vzrok za to, da je prišlo do nenadnega snetja podpornega stebra z zgornjega drsnega vodila v očitno neustrezni fiksaciji oziroma zavarovanju podpornih stebrov na zgornjih drsnih vodilih oziroma v slabih in dotrajanih fiksacijskih elementih na zgornjih drsnih vodilih, za kar pa je v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke. Tožena stranka teh navedb konkretizirano ni prerekala niti v prvi pripravljalni vlogi niti na glavni obravnavi. Nato pa je potrebno izpostaviti še preostanek izvedenčevega odgovora na vprašanje, ali so bili fiksacijski (varnostni) elementi na zgornjih drsnih vodilih prikolice tovornjaka kritičnega dne ustrezni in varni. Izvedenec je namreč navedel, da je o možnih vzrokih za nastanek nezgode podal odgovor že v odgovoru na predhodno vprašanje. Iz tega odgovora pa je razvidno, da je izvedenec jasno navedel, da se je podporni steber, kot je razvidno iz dokumentacije spisa, snel iz svojega ležišča zaradi okvare, in dodatno podal še dva možna vzroka: zaradi napačne manipulacije, ko je le ta sproščen, ali zaradi zvitih, poškodovanih vodil. Sodišče je zato utemeljeno sledilo izvedencu in zaključilo, da se je podporni steber snel iz svojega ležišča zaradi okvare.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o zatrjevani sokrivdi za nezgodo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo le iz previdnosti uveljavljala tožnikovo sokrivdo, če bi sodišče ugotovilo odgovornost tožene stranke, in navedla, da je tožnikova soodgovornost glede na dejansko stanje zelo velika, minimalno 70 %. Navajala je, da tožnik te operacije na prikolici ni delal prvič in je točno vedel, kako mora delo opraviti, vendar je bil nepreviden in nepazljiv, da je do nezgode prišlo. Tožena stranka v zvezi s tožnikovim soprispevkom k nastanku škodnega dogodka ni zatrjevala, da je bil tožnik poučen, da lahko odkloni nevarno delo oziroma delo, za katerega ni poučen, niti ni zatrjevala, da je navodilo, da mora biti prisoten voznik pri delu na prikolici, pomembno iz razloga, da voznik ne bi speljal v času dela in ne iz drugega razloga, zato sta obe pritožbeni navedbi ob izostanku izkazanosti pogojev za navajanje teh dejstev prvič šele v pritožbi, nedopustni (prvi odstavek 337. člena ZPP). Na pravilnost odločitve, da tožnik ni z ničemer soprispeval k nastanku škodnega dogodka pa tudi ne vpliva, ali je bilo delo, ki ga je naj opravljal tožnik in pri katerem se je poškodoval, nezahtevno. Glede na pravilne ugotovitve sodišča, da bi moral biti tožnik seznanjen z navodili za varno delo in da v spisu ni dokazil, da je usposabljanje s področja varnosti in zdravja pri delu za njegovo delovno mesto obsegalo tudi varen in pravilen način manipulacije s podpornimi stebri tovorne prikolice, ne drži, da za to delo ni bilo usposabljanja. Do drugačnega zaključka o soprispevku ne more privesti niti izpostavljanje, da je bilo delo, pri katerem se je zgodila nezgoda, tožniku dobro znano, ker ga je večkrat opravljal. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ni moč očitati delodajalcu, da tožnik ni bil usposobljen za delo, ker izvedenec ni povedal, da bi naj tožnik napačno opravljal delo. Sicer je res, da izvedenec tega ni ugotovil in tako vzročna zveza med tem, da tožnik ni bil usposobljen za delo in nastalo škodo, ni podana, vendar je potrebno ugotoviti, da zadoščajo ugotovitve sodišča o protipravnem ravnanju v 14. točki izpodbijane sodbe, zato tudi iz tega razloga tudi navedeno ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ker je tožena stranka imela pripombe na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke in zahtevala, da izvedenec pojasni, če bi tožniku ob takojšnji pomoči sploh ostale bolečine in težave, ki jih opisuje, je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi o tem zaslišalo izvedenca in nato po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obsegom nepremoženjske škode (19. točka obrazložitev izpodbijane sodbe).

11. Ne drži pritožbena navedba, da tožnik ne bi trpel bolečin v primeru, če bi takoj poiskal zdravniško pomoč, ker da so te povezane z nastalo kostno brazgotino, niti ne držijo pritožbene navedbe, da bi bile nevšečnosti manjše in da strahu ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbo izvedenca in utemeljeno izvedencu sledilo, da bi bile v primeru, da bi tožnik takoj iskal zdravniško pomoč, v prvem mesecu telesne bolečine zagotovo manjše ter po odstranitvi mavca nekoliko krajše, ker bi bil pač proces zdravljenja bolj ugoden. Izvedenec pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni zaključil, da bolečin v poškodovani stopalnici tudi ob takojšnjem zdravljenju ne bi bilo, ker se stopalnica vedno zaceli z določeno kostno brazgotino. Sledilo je izvedencu, da bi pri tožniku kljub takojšnjemu zdravljenju bile nevšečnosti v zvezi z njim, te pa bi bile približno enake (od sedaj ugotovljenih), bi pa pri tem bila namestitev mavca pri tožniku daljša (trajala bi 3 - 4 tedne), v tem času pa bi moral tožnik prejemati tudi injekcije za preprečevanje krvnih strdkov, in torej ne zgolj 10 dni, kot v obravnavanem primeru. Sodišče je utemeljeno sledilo izvedencu, da bi v primeru, da bi tožnik iskal zdravniško pomoč takoj, tudi strah bil precej podoben ugotovljenemu. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja navedba, da primarnega strahu ni bilo, ker ni bilo ogroženo življenje. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedencu in zaključilo, da je tožnik utrpel, trenuten, srednje izrazit primarni strah, in da se primarni strah itak ne bi v ničemer razlikoval, če bi tožnik iskal zdravniško pomoč takoj. Prav tako pa je pravilno sledilo tudi njegovi oceni, da je sekundarni strah blage intenzivnosti lahko trajal do 3 mesece in da bistvene razlike pri sekundarnem strahu v primeru, če bi tožnik iskal zdravniško pomoč takoj, ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz povzete izpovedi izvedenca izhaja, da bi v primeru takojšnje zdravniške pomoči bil sicer obseg telesnih bolečin pri tožniku manjši, da pa bi bil ta večji v okviru nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, strah pa približno enak. Zaključek sodišča prve stopnje, da je sama okoliščina, da tožnik po poškodovanju ni takoj iskal zdravniške pomoči, na obseg vtoževane škode zanemarljiva in da torej tožniku ni mogoče pripisati, da bi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila ta večja, kot je sicer, kar bi narekovalo presojo sorazmerno zmanjšane odškodnine, ima po obrazloženem zadostno podlago v izvedenskem mnenju, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 171. člena OZ. Lasten dokazni zaključek predstavlja tudi pritožbena navedba, da smiselno iz zaslišanja izhaja, da tožniku ne bi ostale nobene posledice, če bi poiskal takoj zdravniško pomoč, saj izvedenec ni izključil možnosti, da (trajnih) bolečin ne bi bilo tudi ob takojšnjem zdravljenju. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno sledilo izvedencu, da se zaradi nastale kostne brazgotine lahko pojavljajo ob večjih neposrednih pritiskih na prednji del stopala zbadajoče bolečine, kar tožnika ovira predvsem pri dvigovanju na prste desnega stopala, vzpenjanju po stopnicah ali lestvi, pri hoji po strmi ali izrazito neravni kamniti površini ter napornejši vožnji kolesa, zaradi česar mora te aktivnosti opravljati z večjo previdnostjo, pri njih pogosteje počivati in vanje vlagati več truda. Te težave se bodo v enakem obsegu pri tožniku pojavljale tudi v bodoče. Po vsem obrazloženem je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče nekritično zaključilo, da tožnik ni prispeval k obsegu škode s tem, ko ni poiskal takojšnje pomoči. 12. Prav tako pa niso utemeljene niti nadaljnje pritožbene navedbe, da je pretirana prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti in da bi iz te postavke bil upravičen največ do zneska 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljene vrste telesnih bolečin, intenzitete in trajanja le-teh, pri čemer je v zvezi z bodočimi bolečinami potrebno izpostaviti tožnikovo starost ob škodnem dogodku (47 let), kar pomeni, da bo moral ob pričakovani življenjski dobi te bolečine trpeti še vrsto let, ter obsega neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, povsem utemeljeno tožniku odmerilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Na podlagi ugotovitev o vrsti in trajanju strahu je primerna in pravična odškodnina za strah v višini, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, torej 1.000,00 EUR, in je neutemeljeno zavzemanje v pritožbi za prisojo zgolj 100,00 EUR odškodnine za strah. Zmotna in v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje pa je tudi pritožbena navedba, da zmanjšanja življenjskih aktivnosti pri tožniku ne bi bilo, če bi poiskal pomoč in torej posledično smiselno zatrjevanje, da tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je, kot je obrazloženo že zgoraj, pravilno ugotovilo posledice utrpele poškodbe, zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi teh posledic in pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob dejstvu, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 44 let in da bo torej moral duševne bolečine trpeti še vrsto let glede na pričakovano življenjsko dobo, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno tožniku presodilo odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.000,00 EUR.

13. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zvezi s potnimi stroški navajala zgolj, da je tožeča stranka vzela prevelike razdalje ter da stroški niso dokumentirani in v vzročni zvezi s poškodbo, ni pa prerekala navedb v tožbi, da je tožeča stranka upravičena do 0,37 EUR za prevožen kilometer, zato je pritožbena navedba, da je sodišče tožeči stranki prisodilo potne stroške v višini 0,37 EUR za prevoženi kilometer in da je ta znesek višji od dejanskih stroškov, nedopustna, saj to navaja prvič šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Tudi sicer v pritožbi ne pojasni, zakaj bi bila tožeča stranka upravičena zgolj do zneska 0,10 EUR na prevožen kilometer, in je zato ta navedba nekonkretizirana. Ker tudi sodna praksa v podobnih primerih oškodovancem priznava strošek kilometrine 0,37 EUR/km, se pritožbeno sodišče glede višine kilometrine strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča.3

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje, potem ko je ugotovilo, da niso podani niti pritožbeni uveljavljeni razlogi, niti tisti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki, ki se je v odgovoru na pritožbo konkretizirano opredelila do navedb v pritožbi, pa je dolžna povrniti stroške, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo 8prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na pritožbo v priglašeni višini 300,00 EUR (tar. št. 21 OT), do povrnitve 6,00 EUR materialnih stroškov ( tretji odstavek 11. člena OT) in 67,32 EUR DDV (drugi odstavek 12. člena OT), skupaj tako do povrnitve 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka ji mora stroške plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Po določbah prvega odstavka 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi.Po določbah prvega odstavka 7. člena ZVZD-1 pa mora delodajalec pri načrtovanju delovnega okolja, delovnih prostorov, delovnih in tehnoloških postopkov, uporabe delovne in osebne varovalne opreme in uporabe nevarnih kemičnih snovi zagotoviti, da so bili upoštevani vsi vplivi na varno in zdravo delo delavcev ter da so okolje, postopki, prostori, oprema in snovi primerni in v skladu z namenom uporabe. 2 Po določbah 4. člena Pravilnika mora delodajalec delavcem zagotavljati brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, varnosti njihovega imetja in naravnega okolja. Delodajalec mora, po opravljenem ocenjevanju tveganja, v skladu z izjavo o varnosti, z ukrepi organizacije dela preprečiti ali omejiti predvidene nevarnosti in škodljivosti, ki lahko nastanejo pri normalni uporabi delovne opreme, in predvideti ukrepe za uporabo v izrednih okoliščinah. Delovna oprema ob pravilni uporabi ne sme povzročati nepredvidenih nevarnosti in škodljivosti. Po prvem odstavku 12. člena Pravilnika pa mora delodajalec delavce usposobiti za pravilno in varno uporabo delovne opreme s teoretičnim in praktičnim usposabljanjem ter seznanjanjem z nevarnostmi, ki se lahko dogodijo pri uporabi takšne opreme. 3 Primerjaj sodne odločbe VSL II Cp 796/2017, VSL II Cp 3308/2012, VSL I Cp 2682/2016, VSC Cp 382/2016, VSL II Cp 2349/2017.