Jedro

Ker ravnanje toženke ni bilo nedopustno in z njenim ravnanjem ni bil prizadet ugled direktorja družbe, slednji ne more s tožbo uspešno zahtevati izključitev toženke kot družbenice iz družbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se tožena stranka izključi iz družbe XXX d.o.o., in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 2.529.979,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.2.1998 do plačila. Tožeči stranki pa je v plačilo naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 231.349,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz razlogov nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlagal takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo zahtevku tožnika stroškovno ugodeno, podrejeno pa, da se zadeva vrne v ponovno odločanje. Obrazlaga svoje dotedanje stališče in povdarja, da je toženka zlorabila svoj položaj formalne pooblaščenke, vpisan v sodnem registru, da je iz računa firme plačala svoj telefon, uporabljala je potni nalog, ki ga je sama podpisala, čeprav je bilo jasno, čigav je avto. Delala je zmedo med poslovnimi partnerji in pri njih krnila ugled firme in direktorja. Res pa je težko izkazovati konkretno škodo in izračunavati izgubo, saj se posli vedno sestoje iz spleta okoliščin.

Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da obstajajo utemeljeni razlogi, ki so po III. odstavku 436. člena ZGD pogoj, da se družbenik po sodni poti izključi iz družbe. Glede toženkinega plačila računa za telefon, uporabe potnega naloga v zvezi z vozilom, toženkinega povzročanja zmede med poslovnimi partnerji, pritožbeno sodišče v celoti sledi ugotovitvam in temeljiti obrazložitvi sodišča prve stopnje. Ne način plačevanja računov za telefon, ne uporaba službenega vozila nista bila urejena s sklepi skupščine ali drugega organa upravljanja, toženka pa s svojim ravnanjem tudi ni kršila družbene pogodbe. Prvostopno sodišče utemeljeno ni sledilo navedbam tožnika glede telefonskih stroškov in njegovim trditvam, da je toženka na račun firme plačala svoj telefon, saj sta v času plačila računa imeli obe pravdni stranki stalno prebivališče na naslovu oziroma v prostorih, kjer je tudi telefonski priključek, predvsem pa je bil v tem času v istih prostorih tudi sedež družbe XXX, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženka je bila tudi v vsem obravnavanem obdobju vpisana v sodnem registru kot zastopnica družbe XXX brez omejitev (priloga C1) in vozilo Jugo 45 uporabljala vse od kar ga je družba XXX kupila, tudi v zasebne namene, ne da bi nastajali kakršnikoli zapleti. Upoštevaje položaj toženke in tožnika tudi z družbo BBB ni prišlo do takšnih zapletov ter posledično krnitve ugleda družbe in tožnika kot direktorja, da bi bilo mogoče oceniti, da obstajajo razlogi iz zgoraj navedene določbe, ki bi utemeljevali ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Sicer pa sta imeli družbi sklenjeno najemno pogodbo o poslovnih prostorih in o pravici uporabe parkirišča. Ker ravnanje toženke ni bilo nedopustno tudi ni podan temelj škode, ki naj bi jo utrpel ugled tožnika kot direktorja. Tožnik pa tudi ni izkazal višine materialne škode, saj še v pritožbi navaja, da je težko izkazovati konkretno škodo in izračunavati izgubo in torej smiselno sam priznava, da njegov tožbeni zahtevek na plačilo niti ni določen.

Upoštevaje navedeno, pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnikova pritožba ni utemeljena, ker pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi, po določbi II. odstavka 365. člena ZPP/77, po uradni dolžnosti, je skladno s čl. 368 ZPP/77 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Določbe ZPP/77 je sodišče uporabilo v tej odločbi glede na določbo I. odstavka 498. člena ZPP/99.