Jedro

Odločba o podelitvi koncesije je upravni akt, ki se ne izvršuje po določbah ZUP, saj izbrani koncesionar in koncedent nadaljnja medsebojna razmerja uredita s koncesijsko pogodbo. Ker odložitev izvršbe odločbe o izbiri koncesionarja po 30. členu ZUS ni mogoča, ni podlage za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 1/99 z dne 7.1.1999 se razveljavi in se zadeva vrne v novo odločanje.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 7.1.1999 zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper odločbo župana Občine T. z dne 30.11.1998, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo tajnika Občine T. z dne 4.11.1998 o podelitvi koncesije za graditev in upravljanje omrežja za distribucijo zemeljskega plina v občini T., izbranemu koncesionarju P., d.d.. Istočasno je vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče Občini T. do izdaje sodbe prepove izvajanje kakršnihkoli aktivnosti in sklepanje ali izvajanje pogodb v zvezi z izpodbijano odločbo o podelitvi koncesije, eventualna pritožba zoper sklep o začasni odredbi pa naj ne zadrži njenega izvajanja. Zahtevo za začasno odredbo tožeča stranka utemeljuje s tem, da bi lahko z nadaljnjimi aktivnostmi pri izvajanju koncesije v primeru odprave izpodbijane odločbe tožeči stranki nastala škoda, ker bi konkurenčni koncesionar že zaradi sklenjene pogodbe imel občutno prednost in bi ona ne imela enake začetne pozicije.

Prvostopno sodišče je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni navedla pravne podlage za izdajo začasne odredbe. Glede na vsebino zahteve jo je sodišče opredelilo po 1. odstavku 69. člena ZUS in je v tej smeri presojalo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Ugotovilo je, da je odločba o izbiri koncesionarja oblasten posamični akt, saj na njeni podlagi nastane upravnopravno razmerje med koncedentom in koncesionarjem, ki daje izbranemu kandidatu pravico do izvajanja javne službe v skladu s koncesijskim aktom. Pisna koncesijska pogodba, s katero koncendent in koncesionar uredita medsebojna razmerja, pa je po oceni sodišča prve stopnje civilnopravni posel, saj pogodba lahko nastane le s soglasjem volje obeh strank. Ker sklenitev koncesijske pogodbe na podlagi v tožbi izpodbijanega upravnega akta ne predstavlja izvršitve izpodbijanega akta v smislu upravne izvršbe, tožeči stranki ni potrebno dokazovati procesne predpostavke po 2. odstavku 30. člena ZUS. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS niso izkazani. Tožeča stranka v predlogu zatrjuje izpolnitev le enega izmed treh z zakonom določenih pogojev in sicer, da bo z izvršitvijo izpodbijanega akta zanjo nastala težko popravljiva škoda, ne izkazuje in ne zatrjuje pa izpolnitev preostalih dveh pogojev. Ker je izvršitev izpodbijanega akta mogoče odložiti le, če so hkrati izpolnjeni vsi zakonski pogoji, je sodišče, ne da bi presojalo izpolnitev zatrjevanega pogoja, to je poslabšanja pravnega položaja tožeče stranke v smeri zatrjevanih škodljivih posledic, izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge, izrecno pa zmotno uporabo določb postopka ZUS, in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo. Pritožnica navaja, da so po 2. odstavku 30. člena ZUS res "tri predpostavke", ki pa same po sebi niso enakovredne s stališča dokazovanja, saj prvo dokazuje tožnik, preostali dve pa sta negativni in eksplicite vsebovani že v samem predlogu za odložitev. Sicer pa tožnik meni, da glede na dosedanji postopek koncesioniranja in celo ponavljanja razpisov pri toženi stranki, ni v ničemer ogrožena javna korist in tudi ni nevarnosti za nastanek nepopravljive škode nasprotni stranki. Prav nasprotno, ker je tožnik prepričan v nepravilno izbiro koncesionarja, so po njegovem mnenju že zaradi pričetka izvajanja koncesije ogroženi interesi javnosti in potrošnikov, ter bo nastala s tem občini večja nepopravljiva škoda. To pa so okoliščine, ki bi jih sodišče moralo upoštevati, jih ugotoviti in presoditi. Tega pa upravno sodišče ni storilo oziroma presojalo, temveč je iz povsem formalnih procesnih razlogov predlog kot neutemeljen zavrnilo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Odločba o podelitvi koncesije za graditev in upravljanje omrežja za distribucijo zemeljskega plina v občini Tržič je izdana na podlagi določb Zakona o lokalni samoupravi, Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93-ZGJS), Odloka o načinu izvajanja gospodarske javne službe in podelitvi koncesije za graditev in upravljanje omrežja za distribucijo zemeljskega plina v občini T., ter Statuta Občine T. Z navedeno odločbo je Občina T. kot koncendent podelila koncesijo za graditev in upravljanje omrežja za distribucijo zemeljskega plina v občini koncesionarju P., d.d.. O izbiri koncesionarja odloči koncendent z upravno odločbo, nadaljnja medsebojna razmerja v zvezi z upravljanjem koncesionirane gospodarske službe uredita koncendent in koncesionar v pisni koncesijski pogodbi (1. odstavek 37. in 39. člen ZGJS).

Na navedeni pravni podlagi je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je odločba o podelitvi koncesije upravni akt, ki se ne izvršuje po določbah ZUP, saj izbrani koncesionar in koncendent nadaljnja medsebojna razmerja uredita s koncesijsko pogodbo. Ker odložitev izvršbe odločbe o izbiri koncesionarja po 30. členu ZUS ni mogoča, ni podlage za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS. Zato se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem procesne predpostavke in s presojo pogojev iz 2. odstavka 30. člena ZUS.

Čeprav zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ni izrecno opredeljena glede na pravno podlago (1. ali 2. odstavek 69. člena ZUS), pa vendarle ima vsebino o tem, kako in na kakšen način naj sodišče začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje (prepove naj se sklepanje ali izvajanje pogodb), ker naj bi po pritožnikovih navedbah zaradi nezakonite izbire koncesionarja, njemu nastajale škodljive posledice. Gre torej za po vsebini dovolj natančno opredeljeno zahtevo na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS, katere pa sodišče ni presojalo.

Sodišče je na podlagi 76. člena v zvezi z 68. členom ZUS sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje.