Jedro

Po presoji sodišča relevantne okoliščine konkretne zadeve, v zvezi s katero se je uveljavljala dodelitev BPP, torej niti teža dejanja niti zagrožena kazen niti kompleksnost postopka ali osebnostne lastnosti obdolženca ne dajejo podlage za sklep, da bi bilo za uresničenje pravice do sodnega varstva v prekrškovnem postopku tožniku treba dodeliti brezplačno pravno pomoč odvetnika v okviru BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju: izpodbijano) odločbo je toženka kot neutemeljeno zavrnila prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: BPP), ki jo je 13. 3. 2017 po svoji zakoniti zastopnici vložil mladoletni tožnik.

2. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnik z obravnavano prošnjo, ki jo je po pozivu dopolnil 4. 4. 2017, uveljavljal dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku o prekršku, zoper njega vodenem pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. ... (v nadaljevanju: postopek o prekršku). Toženka pojasni, da morata biti za dodelitev BPP v skladu z določbami 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) kumulativno izpolnjena tako materialni oziroma subjektivni kot tudi objektivni kriterij iz 24. člena ZBPP. V zvezi s slednjim ugotavlja, da je postopek o prekršku zoper tožnika tekel na podlagi obdolžilnega predloga Policijske postaje Koper z dne 10. 2. 2017 (v nadaljevanju: obdolžilni predlog) zaradi prekrška po 3. točki drugega odstavka 89. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1). Predlagatelj postopka je tožniku očital, da je 4. 2. 2017 pod močnim vplivom alkohola želel vstopiti v prostore Disco Planeta Tuš, zaradi opitosti mu je varnostnica preprečila vstop v prostor, kjer se je odvijala javna prireditev, tožnik pa je kljub temu želel vstopiti na silo in mu je tako varnostnica vstop preprečila s svojim telesom in ponovno odredila, naj zapusti varovano območje, nakar jo je tožnik z roko odrinil in vstopil na hodnik prireditvenega prostora, kjer sta ga varnostnika s strokovnim prijemom položila na tla in mu odredila, naj se umiri. Tožnik je s tem storil prekršek po navedeni določbi ZZasV-1, saj ni upošteval ustne odredbe varnostnika ter je neposredno uporabil silo in s tem onemogočil izvedbo naloge varnostnika. Pristojno sodišče je v postopku zaslišalo tožnika, ki je v zagovoru potrdil, da je bil tistega dne pijan in da je na vsak način silil v lokal, kjer se je odvijala prireditev; povedal je, da je bil pod stresom zaradi šole, in dogodek obžaloval. Sodišče mu je za storjeni prekršek izreklo ukor (sklep, opr. št. ... z dne 10. 4. 2017, pravnomočen dne 22. 2. 2017).

3. Toženka navaja, da se obdolžencu zaradi domneve nedolžnosti (7. člen Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1) v postopku ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora prekrškovni organ dokazati odgovornost, sodišče pa mora v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Dejstva, ki so obdolžencu v škodo, morajo biti v postopku ugotovljena z gotovostjo, sicer se šteje, da niso podana, nasprotno pa se dejstva, ki so obdolžencu v korist, štejejo za podana, če niso bila z gotovostjo izključena. Pravica obdolženca, da se v postopku o prekršku brani s strokovno pomočjo zagovornika, je fakultativna. Obvezne obrambe, kot je v taksativno določenih primerih predpisana v kazenskem postopku, prekrškovno pravo ne pozna. Zato je pri odločanju treba gledati na interes pravičnosti, na katerega se opira tudi tretji odstavek 24. člena ZBPP. V skladu s sodno prakso je pri odločanju o postavitvi brezplačnega zagovornika treba gledati na osebnost obdolženca, težo prekrška, pravno zapletenost obravnavanih vprašanj in druge okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom. V konkretnem primeru se je tožniku očitalo, da je storil prekršek po 3. točki drugega odstavka 89. člena ZZasV-1; ker je starejši mladoletnik, mu je sodišče izreklo ukor, pri čemer se je oprlo na njegov zagovor, drugih dokazov ni izvedlo. Toženka zato zaključi, da teža dejanja ni bila takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da bi se tožniku za ta postopek dodelila pravna pomoč zagovornika v okviru BPP. V postopku ni šlo za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, niti za zapleteno dejansko stanje, prav tako ni zaslediti kakšnih drugih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bil pošten postopek tožniku zagotovljen le ob pomoči strokovne obrambe. Toženka dodaja, da je razloge za dodelitev BPP treba ocenjevati tudi z vidika razumnosti. Tožnik je v zagovoru pred sodnikom 14. 3. 2017 priznal, da je storil prekršek, zato je utemeljen zaključek, da v postopku ni imel verjetnih izgledov za uspeh. Glede na navedeno toženka ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP. Zato je tožnikovo prošnjo zavrnila ter ni nadalje presojala, ali tožnik izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev BPP.

4. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek toženki, tej pa naj tudi naloži, da tožniku povrne stroške postopka.

5. V tožbi tožnik povzema vsebino obdolžilnega predloga, nato pa navaja vsebino izjasnitve, ki jo je glede predloga podala njegova pooblaščenka. V izjasnitvi je navedeno, da v obdolžilnem predlogu ni pojasnjeno, kako naj bi tožnik kršil določbe zakona, saj se očitani prekršek nanaša na samo osebje, ki opravlja dejavnost varovanja, ne pa na tretje osebe, ki naj bi bile pri tem udeležene. V izjasnitvi je nadalje navedeno, da je bil tožnik v tistem času pod močnim stresom zaradi obremenitev v šoli in si je zaželel sprostitve, s prijatelji so v trgovini kupili alkohol, spil je pivo in vodko, zvečer pa so šli v Planet Tuš. Prijatelji so vstopili, tožniku pa so varnostniki rekli, da tega ne sme, ker je imel oblečeno trenirko oziroma so mu rekli, naj se gre preobleči, nato pa so zahtevali, da pokaže osebni dokument, ki ga ni imel s seboj. Tožnik je potem res še vztrajal, da bi vstopil v prireditveni prostor, pri čemer ni bil fizično nasilen, takrat pa so ga varnostniki položili oziroma vrgli na tla in ga brcali v trebuh. Ker je dojel, da ne bo mogel vstopiti, je hotel stran, vendar ga niso pustili, rekli so mu, naj malo počaka; nato so prišli policisti, skupaj so šli do avta, medtem sta prišli še tožnikova mama in sestra in potem so ga spustili domov. Tožnik je dejanje storil iz velike nepremišljenosti, saj je pubertetnik, ti pa niso sposobni zrelega in odraslega razmišljanja. Ko mu je mati povedala, kaj se lahko zgodi, mu je bilo zelo žal, obljubil je, da ne bo več pil, in se tega tudi drži. Navedbe v obdolžilnem predlogu, da naj bi, ko je šel do toaletnih prostorov, na silo odprl vrata, ne držijo, saj ni pojasnjeno niti kako in s čim bi jih lahko nasilno odprl. Ko se je vrnil, je tožnik sicer hotel vstopiti v prireditveni prostor, vendar ne na silo. Prav tako ne drži, da je varnostnico odrinil z roko in vstopil na hodnik prireditvenega prostora. Pač pa sta potem pristopila dva varnostnika, ki naj bi ga s strokovnim prijemom položila na tla, pri čemer ni pojasnjeno, kakšen naj bi bil ta prijem in ali je ustrezen za mladoletnika. Tožnika, ki je sicer res hotel na vsak način vstopiti v prireditveni prostor, bi varnostniki lahko zadržali brez uporabe sile, nato pa ga niso hoteli spustiti, ampak so ga zadržali do prihoda policistov. Kot je nadalje navedeno v tožbi, je sodišče v postopku zaslišalo tožnika, ki je storitev prekrška priznal, potrdil je, da je bil pijan in je na vsak način silil v lokal, kjer se je odvijala prireditev, ter pojasnil, da je bil zaradi šole pod stresom in dogodek obžaloval; sodišče ga je spoznalo za krivega očitanega prekrška in mu izreklo ukor z že omenjenim pravnomočnim sklepom z dne 10. 4. 2017. 6. Tožnik ugovarja, da je utemeljitev odločbe o prošnji, s katero je uveljavljal dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje ter sestavo vlog v zadevi ..., pomanjkljiva in ne sledi določbi 24. člena ZBPP, na katero se sklicuje toženka. Pri odločanju o dodelitvi BPP je treba poiskati in utemeljiti ravnovesje med načelom enakopravnega uresničevanja pravice do sodnega varstva in konkretno življenjsko situacijo; šele na podlagi take ocene je mogoče ugotoviti potrebo po pomoči strokovnjaka, česar toženka ni storila. Kot je sama navedla, se je sodišče oprlo na vsebino tožnikovega zagovora, zato morajo biti tožniku zagotovljene vse procesne pravice, vključno s pravico do zagovornika; gre za enakost orožij pred sodiščem. Z zavrnitvijo prošnje za BPP mu je toženka onemogočila, da zaščiti svoje interese v zadevi, ki je zanj življenjskega pomena. Tožnik je pomoč odvetnika potreboval, saj je šlo za postopek o prekršku na podlagi ZP-1, ki v 33. členu določa, da se mladoletnemu storilcu za prekršek, ki ga stori, lahko izrečejo vzgojni ukrepi. Ker tožnik denarja za plačilo nima, je uveljavljal dodelitev BPP. Zavrnitev prošnje pomeni kršitev pravice dostopa do sodišča, enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva (14., 22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije). Kršena je tudi pravica do obrambe po 29. členu Ustave in pravica po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), o čemer sta se že opredelili Vrhovno in Ustavno sodišče (pri čemer tožnik navaja sodbe Vrhovnega in Upravnega sodišča). Interes pravičnosti je treba gledati širše, saj tožnik ni prava uk, zato se ne bi mogel zagovarjati sam, ne glede na to, kakšna je teža dejanja in za kako zapleten primer gre, zadeva zanj ni razumljiva, še toliko bolj, ker je mladoleten in nima zadostnih življenjskih, kaj šele pravnih izkušenj. Še nikoli ni bil pred sodnikom, zato ne more vedeti, kaj je zanj dobro in kaj slabo. S presojanjem teže dejanja in kompleksnosti zadeve se je toženka postavila v vlogo razsodnika, kar ni sprejemljivo. Vnaprej ni mogoče predvideti, katere dokaze bo izvedlo sodišče in kako bo odločilo, ne glede na težo dejanja oziroma dejansko ter pravno kompleksnost primera. Tožnik je najel zagovornika, z zastopanjem so mu nastali stroški, s plačilom le-teh pa bo, ker mu ni bila odobrena BPP, ogroženo preživljanje tožnika in njegove družine. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj toženka ni ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje tudi finančni pogoj za dodelitev BPP. Toženka je pomanjkljivo obrazložila odločbo, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka, in napačno uporabila materialno pravo (1., 7. in 24. člen ZBPP ter določbe ZP-1). Kot dokaz za svoje navedbe tožnik navaja in tožbi prilaga prošnjo za dodelitev BPP, obdolžilni predlog, vabilo na zaslišanje, izjasnitev tožnikove pooblaščenke glede obdolžilnega predloga, zapisnik naroka o zaslišanju tožnika ter sklep Okrajnega sodišča v Kopru, ... z dne 10. 4. 2017, tožbi prilaga tudi dopolnitev prošnje za BPP z dne 4. 4. 2017, sicer pa predlaga, da sodišče vpogleda vse spise zadeve Bpp 125/2017. 7. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, presoja se torej odločitev toženke o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP, ki jo je tožnik vložil 13. 3. 2017. S prošnjo je uveljavljal dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku o prekršku. Iz prošnje je razvidno, da je sicer uveljavljal tudi oprostitev plačila morebitnih stroškov postopka o prekršku, pri čemer pa iz spisov zadeve ne izhaja in tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, da bi mu v omenjenem sodnem postopku sploh nastali kakšni (drugi) stroški postopka (razen plačila pravnega svetovanja in zastopanja).

10. Kot izhaja iz navedb obeh strank, je postopek o prekršku pravnomočno končan. Ne glede na to je tožnikov pravni interes za tožbo podan zaradi določbe drugega odstavka 11. člena ZBPP. S tega vidika sodišče še pripominja, da tožnik v tožbi predlaga (le) razveljavitev izpodbijane odločbe (ki ima učinek le za naprej), vendar sodišče na tožbeni predlog v tem smislu ni vezano, Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, glej predvsem 64. člen) pa v primeru ugoditve tožbi praviloma predvideva odpravo izpodbijanega upravnega akta. Tožnik torej izkazuje pravni interes za tožbo.

11. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in ima podlago v zakonu. Odločba je obrazložena tako, da so razvidni razlogi, ki so ključni za zavrnitev tožnikove prošnje za BPP. Očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu zato sodišče zavrača kot neutemeljen. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki jih je v odločbi navedla toženka, sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

12. V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. BPP se lahko dodeli, med drugim, za pravno svetovanje in pravno zastopanje za vse oblike sodnega varstva pred sodišči splošne pristojnosti ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka (7. člen ZBPP). Ob upoštevanju, da omenjena pravica ni absolutna, pa se BPP dodeli le, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za to določa zakon.

13. ZBPP v prvem odstavku 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alineja) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alineja). Gre za t.i. objektivni oziroma vsebinski pogoj za dodelitev BPP. Pri tem se po tretjem odstavku 24. člena ZBPP šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

14. Kako je treba razlagati citirane določbe 24. člena ZBPP pri odločanju o dodelitvi BPP za kazenske postopke, je Vrhovno sodišče obrazložilo v sodbah, ki jih omenja tudi tožnik (npr. sodbi, X Ips 207/2014 in X Ips 226/2014, obe z dne 11. 11. 2015, ter sodba, X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015). Pojasnilo je, da je v kazenskih postopkih, v katerih je obdolženec v posebej zahtevnem položaju, pravica do BPP varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe s pomočjo zagovornika po 29. členu Ustave kot elementom pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Tretji odstavek tega člena EKČP v točki c namreč kot sestavni del pravice do poštenega sojenja določa, da ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana omenjena človekova pravica, je po ustaljeni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice treba uporabiti dva kriterija, in sicer (1.) resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter (2.) kompleksnost obravnavane zadeve. Skladno z navedenim je (pri presoji vsebinskega pogoja za dodelitev BPP v kazenskem postopku) treba razlagati tudi zahteve iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. V kazenski zadevi je tako, kot je navedlo Vrhovno sodišče, kot temeljni in ključni okoliščini treba uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. V primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, je to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca v zvezi s tem pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih postopkih. Glede na takšno argumentacijo torej zavrnitve BPP ni mogoče utemeljiti zgolj s sklicevanjem na načelo domneve nedolžnosti in s tem povezane karakteristike postopka (kolikor bi toženka za postopek o prekršku zagovarjala drugačno stališče, sodišče temu ne sledi). Obenem pa je iz povedanega razvidno, da se Vrhovno sodišče ni izreklo, da bi bilo treba BPP (celo kadar gre za kazenski postopek) odobriti vsakemu obdolžencu, ki izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP. Izrecno pa je v omenjenih sodbah kot napačno zavrnilo tudi stališče, da se dodeljevanje BPP na podlagi 24. člena ZBPP ne more razlikovati glede na vrsto postopka, ampak je poudarilo nasprotno, da ZBPP v pomensko odprtih normah 24. člena pri presoji dodelitve BPP na tej podlagi omogoča tudi upoštevanje vrste postopka.

15. Opisana stališča Vrhovnega sodišča, ki jim je nato v zadevah dodelitve BPP za kazenske postopke sledila tudi sodna praksa Upravnega sodišča, je za sodni postopek o prekršku treba uporabiti smiselno, to je ob upoštevanju vrste oziroma narave tega postopka ter dejstev in okoliščin konkretnega primera. Tudi pri postopku o prekršku gre namreč za kaznovalni postopek, v katerem se storilcu prekrška izrečejo sankcije. Obenem pa je treba upoštevati, da je določeno tehtanje v smislu okoliščin, ki jih je kot relevantne izpostavilo Vrhovno sodišče, opravil že zakonodajalec s tem, ko je dejanje opredelil kot prekršek (in ne kot kaznivo dejanje, ki pomeni resnejšo kršitev pravnega reda), za prekrške pa so posledično predpisane drugačne, lažje sankcije kot za kazniva dejanja (prim. določbe Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1, in ZP-1), pri čemer je, kot je razvidno iz nadaljevanja, predvidena specialna zakonska ureditev za mladoletnike, prilagojena njihovi starosti in zrelosti.

16. Tožnik - ki je glede na podatke v prošnji rojen ... in je tako, kot ugotavlja že toženka, starejši mladoletnik - je uveljavljal dodelitev BPP za prekrškovni postopek, ki se je pred pristojnim sodiščem zoper njega vodil na podlagi obdolžilnega predloga zaradi prekrška po 3. točki drugega odstavka 89. člena ZzasV-1, storjenega 4. 2. 2017 (v izpodbijani odločbi in tožbi se sicer očitno pomotoma navaja letnica 2016) ob 00.10 uri na vhodu v Disco Planet Tuš Koper na Ankaranski cesti 2 v Kopru. Po citirani določbi ZZasV-1 se z globo od 400 do 600 EUR kaznuje posameznik, če ravna v nasprotju s šestim odstavkom 45. člena tega zakona, ki določa, da oseba ne sme s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabila silo, ovirati ali preprečiti izvedbo ukrepa varnostniku. Vsebino obdolžilnega predloga oziroma v njem navedeno dejansko stanje je toženka povzela v razlogih izpodbijane odločbe. Tožnik v tožbi povzema vsebino pisne izjave svoje pooblaščenke glede obdolžilnega predloga, v katerem je podano deloma drugačno videnje dogajanja, pri čemer pa ne prereka ugotovitve (ampak to tudi sam v tožbi navaja), da je ob zaslišanju oziroma zagovoru na sodišču storitev prekrška priznal, potrdil je, da je bil tistega dne po vplivom alkohola in da je na vsak način silil v lokal, kjer se je odvijala prireditev, ter dogodek obžaloval. Za storjeni prekršek mu je sodišče izreklo vzgojni ukrep ukora.

17. V zadevi, na katero se nanaša prošnja za BPP, gre torej le za prekršek, za katerega je zagrožena globa, ki v absolutnem znesku ni izjemno visoka. Iz navedb obeh strank sledi, da v konkretnem primeru niti v dejanskem niti v pravnem smislu ne gre za kompleksno zadevo; argumentov, ki bi utemeljevali drugačno presojo, tožnik v tožbi ne navaja.

18. Glede sklicevanja na tožnikovo mladoletnost sodišče izpostavlja, da ZP-1 (glej 29. člen in sledeče) za mladoletne storilce prekrškov predpisuje posebno ureditev. Starejšemu mladoletniku (mladoletniku, ki je bil v času storitve prekrška že star 16 let, ni pa še dopolnil 18 let), kot je tožnik, se v skladu z drugim odstavkom 31. člena ZP-1 smejo izreči le vzgojni ukrepi, samo izjemoma se mu sme izreči globa (po tretjem odstavku istega člena se mu lahko izrečeta tudi stranski sankciji odvzema predmetov in kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja ter prepoved uporabe vozniškega dovoljenja, vendar za zadevo, v kateri bi to prišlo v poštev, v obravnavanem primeru ni šlo). Vzgojni ukrepi, ki se lahko izrečejo mladoletnemu storilcu, so ukor, navodila in prepovedi ter nadzorstvo (prvi odstavek 33. člena ZP-1). Namen vzgojnih ukrepov je, da se z nasveti in opozorili, z varstvom in pomočjo mladoletnim storilcem prekrškov in z razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovita njihova vzgoja in pravilen razvoj; namen drugih sankcij za mladoletnike pa tudi vplivati na mladoletne storilce prekrškov, da ne bi ponavljali prekrškov, kot tudi na druge mladoletnike, da ne bi delali prekrškov (32. člen ZP-1). Pri izbiri vzgojnega ukrepa sodišče v skladu s 34. členom ZP-1 upošteva mladoletnikovo starost, njegovo duševno razvitost, psihične lastnosti, njegova nagnjenja, nagibe, iz katerih je storil prekršek, dotedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih je živel, težo prekrška, ali mu je bil že prej izrečen vzgojni ukrep ali globa, in vse druge okoliščine, ki vplivajo na to, da bo najbolj dosežen namen vzgojnega ukrepa. Ukor se izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa, zlasti pa, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti; ob izreku ukora se mladoletniku prikaže škodljivost njegovega ravnanja in se ga opozori, da v bodoče ne sme delati prekrškov (35. člen ZP-1). Globa se v skladu z določbami 39. člena ZP-1 izjemoma lahko izreče starejšemu mladoletniku, če je v času storitve prekrška glede na svojo duševno razvitost mogel razumeti pomen prekrška, če so podani drugi pogoji za odgovornost za prekršek in če jo je po svojih premoženjskih razmerah zmožen plačati. Starejšemu mladoletniku sme sodišče izreči globo le zaradi hujših posledic prekrška ali večje stopnje odgovornosti za prekršek, če ne bi bilo upravičeno uporabiti vzgojnega ukrepa. Če starejši mladoletnik ne plača izrečene globe, se ta izterja prisilno, ni pa mogoča njena sprememba v nadomestni zapor. Kot izhaja iz navedenega, je okoliščino mladoletnosti upošteval že zakonodajalec pri oblikovanju zakonske ureditve. Zgolj splošno sklicevanje na puberteto ter pomanjkanje življenjskih in pravnih izkušenj zato za drugačno odločitev ne zadošča. Da bi bile pri tožniku podane kakšne posebne osebnostne lastnosti, ki bi, tudi v povezavi z mladoletnostjo, utemeljevale dodelitev brezplačnega odvetnika, pa v tožbi ni obrazloženo.

19. Ob upoštevanju vsega povedanega tudi po presoji sodišča relevantne okoliščine konkretne zadeve, v zvezi s katero se je uveljavljala dodelitev BPP, torej niti teža dejanja niti zagrožena kazen niti kompleksnost postopka ali osebnostne lastnosti obdolženca ne dajejo podlage za sklep, da bi bilo za uresničenje pravice do sodnega varstva v prekrškovnem postopku tožniku treba dodeliti brezplačno pravno pomoč odvetnika v okviru BPP.

20. Kolikor se v tožbi zagovarja drugačna uporaba določb 24. člena ZBPP oziroma kolikor se tožba v tem smislu sklicuje na besedno razlago 1. in 2. alineje prvega odstavka tega člena, je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe dodala, zakaj ocenjuje, da tožnik v zadevi ni imel verjetnih izgledov za uspeh. V čem bi bila konkretna prekrškovna zadeva tako pomembna za tožnikov osebni in socialno ekonomski položaj, da bi bila iz tega razloga nujna dodelitev brezplačnega odvetnika, oziroma zakaj bi bil pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena, tožnik v tožbi dovolj konkretno niti ni obrazložil. Zgolj splošno sklicevanje, da bi mu bilo treba BPP odobriti že zaradi pravne neukosti in šibkega socialnega stanja, glede na zakon in sodno prakso podlage za drugačno odločitev ne daje. BPP se odobri le, če so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji, torej ne le finančni, ampak tudi objektivni pogoj, ki se nanaša na vsebino zadeve. Pri čemer je treba dodati, da se prosilec, ki je vložil prošnjo za BPP, ne more zanašati, da mu bo že zato BPP tudi odobrena.

21. Ker se BPP dodeli le, če so kumulativno izpolnjeni vsi predpisani pogoji, toženka po ugotovitvi, da ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, ni bila dolžna ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje ostale pogoje za dodelitev BPP, vključno s finančnim. V tej zvezi ji zato pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja oziroma pomanjkljive obrazložitve odločbe ni utemeljeno očitati.

22. Tožbeni ugovori so torej neutemeljeni, vključno z očitki o kršitvah pravic iz 14., 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP, ki jih, kolikor ni nanje odgovorjeno s predhodno obrazložitvijo, tožnik tudi sicer zatrjuje pavšalno, premalo konkretizirano glede na okoliščine obravnavane zadeve, da bi sodišče v tem lahko imelo podlago za drugačno odločitev.

23. Po navedenem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo na seji. Tista dejstva, ki so glede na zavzeta stališča ključna za odločitev, so bila na podlagi ustrezno presojenih spisov zadeve ugotovljena že v BPP postopku, tožnik pa teh odločilnih dejstev niti ne prereka (drugi odstavek 51. člena ter prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Ne strinja se s sklepanjem toženke o pomenu ugotovljenih dejstev in okoliščin oziroma se zavzema za drugačno uporabo prava, pri čemer pa mu sodišče ni sledilo.

K II. točki izreka:

24. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.