Jedro

V sodni praksi je zavzeto povsem jasno stališče, da se invalidnost praviloma ugotavlja po zaključenem zdravljenju. Vendar slednje ne pomeni, da zdravljenje po ugotovljeni invalidnosti ne bi bilo potrebno, saj je lahko v posamičnih primerih doživljensko. Ni izključeno niti, da v zdravstvenem stanju pride do izboljšanja in s tem odpada medicinskih razlogov za že ugotovljeno invalidnost. Sodišče pravilno zaključuje, da glede na drugotožnikovo somatsko stanje po večletnem zdravljenju ni mogoče pričakovati takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen za organizirano pridobitno delo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. zadeve ..., št. dosjeja: ...z dne 12. 10. 2021 v zvezi z odločbo iste št. z dne 4. 2. 2021 in ustavitev postopka, ter podredni zahtevek na odpravo istih upravnih odločb in vrnitev zadeve tožencu, da izda nova upravna akta (I. tč. izreka). Izreklo je, da tožnika krijeta sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbijata oba tožnika iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo in stroškovno ugoditev zahtevku, oz. podrejeno predlagata razveljavitev sodbe, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povračilo stroškov postopka.

3. _Prvi tožnik - A. d. d._ o domnevno nepravilno ugotovljenem dejanskem stanja izpostavlja, da se zdravstveno stanje delavca vseskozi izboljšuje in da zdravljenje še poteka. Vprašanje delazmožnosti je potrebno reševati z odobritvijo bolniškega staleža. Sklicuje se na sodbe Psp 8/2011, Psp 276/2016 in Psp 230/2016. Izpodbijana sodba je v nasprotju z odločbo imenovanega zdravnika z dne 28. 5. 2018, ki je uvedel skrajšani delovni čas, ker je delavec glede na klinično sliko ogromno napredoval in kognitivno ter verbalno normalno funkcionira. Izpodbijana sodba ni logična, saj bolezen ne vpliva na delavčeve intelektualne in psiho emocionalne sposobnosti, kar je bistveno za delo direktorja.

Povzema definicijo invalidnosti iz 1. odst. 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2). Spremembe v delavčevem zdravstvenem stanju ne zmanjšujejo njegove zmožnosti za zagotavljanje in ohranitev delovnega mesta, ki ga je delodajalec pripravljen urediti tako, da ga bo lahko opravljal od doma ali na sedežu družbe. Vsaka drugačna odločitev je poseg v delovno razmerje, predstavlja diskriminacijo na podlagi invalidnosti ter kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije2 (Ustava). Prisilno prenehanje delovnega razmerja zaradi upokojitve bi pomenilo kršitev 74. ter 66. člena Ustave. Konvencija o pravicah invalidov3 (Konvencija) v 27. členu izrecno določa, da države priznavajo invalidom pravico do dela ter varujejo in spodbujajo uresničevanje pravic.

V postopku je prišlo do bistvene kršitve, saj 254. člen ZPP nalaga pridobitev mnenja drugega izvedenca, če že pridobljeno mnenje ni jasno in popolno. Sicer sta izvedenca 15. 5. 2022 med drugim ugotovila, da se stanje delavca še popravlja ter ocenila, da je prišlo do bistvenega izboljšanja, da zdravljenje še ni zaključeno, da je potrebno nadaljnje zdravljenje in rehabilitacija. Torej drugače kot na zaslišanju 6. 12. 2022 ter 11. 4. 2023, ko je izvedenec izpovedal, da vztraja pri podanem mnenju. Izpostavil je, da ozdravitve zagotovo ni pričakovati, hkrati pa povedal, da napredka pri delavcu ni mogoče izključiti in da se lahko tudi v bodoče pričakuje izboljšanje. Kljub temu, da je bila predlagana pridobitev novega izvedenskega mnenja, je sodišče predlog zavrnilo in kršilo 22. člen Ustave. Hkrati je podana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodbe s sklicevanjem na izvedensko mnenje ni mogoče preizkusiti tudi zaradi kršitve 254. člena ZPP.

Sodišče se ni opredelilo niti do kršitev v predsodnem upravnem postopku, ker mu ni bila dana možnost sodelovanja v skladu s 181. členom ZPIZ-2, saj na obravnavo ni bil vabljen. Pravica do zaslišanja v upravnem postopku temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kontradiktornost pa je zagotovljena z zaslišanjem, ki predvideva, da je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo.

4. _**Drugi tožnik - B. B.**_ sodbo izpodbija iz bistveno istovrstnih dejanskih, materialnopravnih in procesnih razlogov ter enako kot prvopritožnik predlaga spremembo v smeri odprave izpodbijanih odločb ter ustavitev postopka, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje.

Meni, da pri njem ni I. kategorije invalidnosti. Iz izvida nevrološke klinike z dne 18. 8. 2020 izhaja, da proces rehabilitacije še poteka, saj se je stanje v primerjavi s preteklim po prebolelem Guillain-Barré sindromu izrazito izboljšalo. Iz tega razloga je bil tudi napoten na fizikalno terapijo in delovno rehabilitacijo v UKC, ker so se terapije začele 14. 10. 2020 in potekale do 8. 6. 2021. Tako kot prvi pritožnik se sklicuje na odločbo imenovanega zdravnika z dne 28. 5. 2018, ko je bil bolniški stalež zaključen in uveden skrajšani delovni čas. Ugotovljeno je bilo, da je ogromno napredoval ter da kognitivno in verbalno normalno funkcionira. Vprašanje delovne zmožnosti je potrebno reševati z odobravanjem bolniškega staleža. Meni, da je bil 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 zmotno uporabljen, saj dejanskega stanja ni mogoče subsumirati pod citirano določbo. Spremembe v zdravstvenem stanju ne zmanjšujejo njegove zmožnosti za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, ki bi ga lahko opravljal na domu oz. sedežu podjetja ob pomoči sodelavcev in tehničnih pomagalih. Vsakršen poseg v delovno razmerje, ki je v nasprotju z voljo pogodbenih strank o reaktivaciji in prilagoditvi delovnega mesta, predstavlja diskriminacijo na podlagi invalidnosti, kršitev 14. člena Ustave ter 27. člena Konvencije o pravicah invalidov.

Enako kot prvotožnik uveljavlja bistveno kršitev ZPP, ker kljub nejasnemu in nepopolnemu izvedenskemu mnenju, sodišče ni pridobilo novega izvedenskega mnenja. Ker ni pravilno uporabljen 254. člena ZPP je podana kršitev po 1. odst. 339. člena ZPP ter absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v nasprotju.

Navaja še, da mu pred IK ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, čeprav ima zaslišanje strank v upravnem postopku poseben pomen. Sklicuje se na sodbo VSRS VIII Ips 254/2015, po kateri je pravica do zaslišanja ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do grajanih pomanjkljivosti upravnega postopka kar omejuje učinkovito varstvo pravic.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku4 (ZPP) ter pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, da ni kršilo procesnih, ustavnopravnih niti konvencijskih pravic, vse iz razlogov, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

**Predmet sodno socialnega spora**

7. Sodišče prve stopnje je presojalo v 1. točki te obrazložitve citirana posamična upravna akta. Z odločbo z dne 12. 10. 2021 je namreč zavrnjena pritožba zavarovanca (v sodnem sporu: drugotožnika) in njegovega delodajalca (v sodnem sporu: prvotožnika) zoper prvostopenjsko odločbo z dne 4. 2. 2021. S slednjo je drugotožnik od 25. 11. 2020 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s pravico do invalidske pokojnine.5 Po dopolnitvi upravnega postopka je drugotožnik na podlagi skladnih mnenj IK I z dne 25. 11. 2020 in IK II z dne 23. 8. 2021 od 25. 11. 2020 ponovno razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od istega datuma dalje ter izplačevanjem denarne dajatve od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

8. Na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) je tudi sodišče presodilo, da sta prej navedeni upravni odločbi pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter ustavitev postopka zavrnilo.

**K očitanim procesnim kršitvam**

9. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do zatrjevane relativne bistvene kršitve iz 1. odst. 339. člena v zvezi s 3. odst. 254. člena ZPP, kot neutemeljeno zatrjujeta pritožnika. Takšna kršitev bi bila podana, če sodišče ne bi poskrbelo za celovito, jasno in prepričljivo razjasnitev v strankinih pripombah polemiziranih vprašanj o pravilnosti izvedenskega mnenja. Sodišče mora pomanjkljivosti ali kakršenkoli dvom v pravilnost izvedenskega mnenja najprej odpraviti z zaslišanjem na obravnavi. Šele če dvom ni odpravljen, postaviti novega sodno medicinskega izvedenca. Takšno procesno stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni podano, kot je argumentirano utemeljeno v 13. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, česar pritožbeno sodišče ne ponavlja. Poudarja le, da po ustaljeni sodni praksi stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja le zato, ker z že pridobljenim ni zadovoljna ali se z njim ne strinja.

10. Tožeči stranki nadalje neutemeljeno zatrjujeta kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj pisni odpravek sodbe nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje sam sebi ali odločilnim dejanskim razlogom, ki niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Zatrjevana procesna kršitev bi pomenila obstoj napak v sestavi sodne odločbe glede oblike in vsebine. Zajema lahko nerazumljiv in protisloven izrek; pomanjkanje sleherne obrazložitve ali odločilnih dejstev, nejasnosti, nerazumljivosti obrazložitve ter nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ko sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti7. Če ima sodba tako hude pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti se zoper njo niti ni mogoče pritožiti. S tistim, kar bi bilo nerazumljivo, protislovno, nesmiselno ali brez razloga, dialog in polemika ni mogoča, zato ni mogoče uresničevati niti pravice do pritožbe8. Po oceni pritožbenega sodišča takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima.

11. V obravnavani zadevi ni mogoče uspešno zatrjevati niti kršitve 22. člena Ustave, po katerem je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Res je sicer, da imajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku9 (ZUP) stranke pravico sodelovati v postopku. Organ je v skladu z načelom materialne resnice dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje ter vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločitev (8. člen ZUP) in po 9. členu ZUP-a dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Zgolj zato, ker drugotožnik zaradi epidemije Covid-19 ob obravnavi na IK I 25. 11. 2020 ni bil osebno pregledan, (kot pred tem na IK I 19. 2. 2019) in je mnenje podano le na podlagi listinske medicinske dokumentacije, izpodbijani odločbi nista nepravilni ali nezakoniti. Posledično v okoliščinah obravnavanega primera ni mogoče uspešno zatrjevati kršitve 22. člena Ustave RS.

Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je bil toženec seznanjen o zaposlitveni možnosti drugotožnika in možnosti prilagoditve delovnega mesta, vendar hkrati pravilno zaključuje, da to za razsojo zadeve ni bistveno. Odločilno je, da je zavod v ponovljenem upravnem postopku pridobil vso potrebno delovno dokumentacijo. Prvotožniku (delodajalcu) ni bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku. Hkrati je bil zaradi varovanja osebnih podatkov z mnenjem IK lahko seznanjen le v obsegu, povzetem v izpodbijanih pravnih aktih, kot v 14. tč. obrazložitve sodbe pravilno utemeljuje sodišče prve stopnje.

**Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve**

12. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že toženi zavod je podana v ZPIZ-2. Zakon ne določa invalidnosti le v medicinskem smislu. Ureja socialno pravno definicijo invalidnosti. Gre za kombinacijo medicinskih in nemedicinskih meril10. Po definiciji iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se v skladu s 1. alinejo 2. odst. 63. člena ZPIZ-2 razvršča zavarovance, ki več niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali opravljati svojega poklica in nimajo preostale delovne zmožnosti. Slednje dejansko stanje je zagotovo podano pri drugotožniku, ki po prebolelem akutnem poliradikulonevritisu, tetraparezi, stanju po pljučni emboliji, neopredeljeni astmi in neopredeljem glavkomu več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela.

V sodni praksi je zavzeto povsem jasno stališče11 da se invalidnost praviloma ugotavlja po zaključenem zdravljenju. Vendar slednje ne pomeni, da zdravljenje po ugotovljeni invalidnosti ne bi bilo potrebno, saj je lahko v posamičnih primerih doživljensko. Ni izključeno niti, da v zdravstvenem stanju pride do izboljšanja in s tem odpada medicinskih razlogov za že ugotovljeno invalidnost. Glede na 94. člen ZPIZ-2 se pri zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi invalidnosti pred dopolnjenim 45 letom starosti, z obveznimi kontrolnimi pregledi vsakih pet let, ponovno ugotavlja invalidnost. Kontrolni pregled se lahko določi tudi po dopolnitvi prej navedene starosti in preteku petletnega roka. Vsekakor pa te določbe ni mogoče uporabiti v okoliščinah konkretnega primera, ko je I. kategorija invalidnosti ugotovljena po dopolnjenem 70. letu starosti. Pri drugotožniku, roj. ... 1948 je popolna izguba delovne zmožnosti izkazana z dnem 25. 11. 2020. Ker po 70 letu starosti glede na 94. člen ZPIZ-2 ni mogoče zakonito določiti kontrolnega pregleda, mnenje Fakultetne komisije, da naj bi bil kontrolni pregled drugotožnika na IK I opravljen čez 6. mesecev z novimi izvidi fiziatra in nevrologa, za presojo zadeve pravno sploh ni relevanteno.

13. Ob ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti po dopolnjenih 72. letih starosti in več letnem bolniškem staležu zaradi bolezni pritožnika ne moreta uspešno zatrjevati diskriminacije na podlagi invalidnosti iz 14. člena Ustave, niti kršitve 27. člena Konvencije, ki države podpisnice zavezuje, da invalidom priznavajo pravico do dela enako kot drugim, primarno zaradi pravice in možnosti preživljanja.

**Odločilna dejstva iz postopka pred sodiščem prve stopnje**

14. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je imelo prvostopenjsko sodišče v pisnem izvedenskem mnenju Fakultetne komisije (list. 38 – 45), v kateri sta sodelovala specialist medicine dela, prometa in športa in nevrologije ter izpovedih obeh članov Fakultetne komisije na obravnavi 6. 12. 2022 (list. 70 – 72) in 11. 4. 2023 (list. 89 – 91), strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je pri drugotožniku bila že 19. 2. 2019 in enako 25. 11. 2020 izgubljena delovna zmožnost za organizirano pridobitno delo. Sodišče pravilno zaključuje, da glede na drugotožnikovo somatsko stanje po večletnem zdravljenju ni mogoče pričakovati takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen za organizirano pridobitno delo. Pritožbeno sklicevanje na izvid nevrološke klinike z dne 18. 8. 2020, iz katerega sicer izhaja, da se je stanje v primerjavi s preteklim iz leta 2015 izboljšalo, da proces rehabilitacije še poteka in svetovana napotitev na fizikalno terapijo ter delovno rehabilitacijo, nima nobenega vpliva na prepričljivo ugotovljeno I. kategorijo invalidnosti.

Invalidnost ni le medicinska temveč tudi socialnopravna kategorija. Ni pogojena le z somatskim zdravstvenim stanjem, ki je pri drugem tožniku po preboleli avtoimunski bolezni povzročila omrtvelost oz. tetraparezo vseh štirih okončin in izrazito gibalno oviranost zgornjih in spodnjih udov ter potrebo po pomoči pri zagotavljanju večine osnovnih življenjskih opravil. Pri ocenjevanju invalidnosti so sicer upoštevne tudi kognitivne zmožnosti in psihično funkcioniranje, ki pa same po sebi ne vplivajo na ugotovljeno I. kategorijo pri drugotožniku.

Dejstvo je, da je drugotožnik že od leta 2015 kontinuirano v bolniškem staležu z izjemo od 1. 6. 2018 do 30. 6. 2018, ko je imenovani zdravnik dne 28. 5. 2018 (list, A5) ugotovil zmožnost za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Kljub enomesečni delni prekinitvi bolniškega staleža sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da prizadevanje delodajalca in drugotožnika o prilagoditvi delovnega mesta _direktorja_ z možnostjo dela od doma in pomoči osebnega asistenta, za rešitev zadeve ni bistveno. Tovrstna dejstva ne pogojujejo zaključka, da bi pri drugotožniku še obstajala preostala delovna zmožnost za organizirano pridobitno delo in pogoji za nadaljnjo vključenost v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Drugotožnik lahko željo po nadaljnjem sodelovanju pri opravljanju poslovodnih nalog lastne gospodarske družbe realizira le na način, ki ne bo v nasprotju s kogentno naravo sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

15. Ker sta z izpodbijano sodbo primarni in podredni tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjena, saj je pravilno razsojeno, da sta izpodbijana posamična upravna akta o razvrstitvi drugotožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznani pravici do invalidske pokojnine pravilna in zakonita, pritožbi ne moreta biti uspešni. Na podlagi 353. člena ZPP ju je potrebno kot neutemeljeni zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 3 Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 10/08. 4 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 5 Istovrstna odločba z dne 19. 2. 2019 je bila z odločbo z dne 11. 11. 2019 odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno upravno odločanje, da pridobi delovno dokumentacijo o vključenosti v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja pri A. d. d. in ne le pri C. d. o. o. za 13 urno delo na teden z zavarovanjem na zavarovalni podlagi 36 (dopolnilno delo). 6 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 7 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga; J. Zobec, str. 306. 8 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga; J. Zobec, str. 307. 9 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 10 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem; Gospodarski vestnik Ljubljana 2000, Miran Kalčič, str. 292. 11 Npr. sodbe opr. št. Psp 8/2011; 276/2016 in drugih.