Jedro

Izpodbijana odločitev temelji na mnenju posebne zdravniške komisije, ki je napisano na obrazcu. To mnenje pa ni obrazloženo in je zato pomanjkljivo in kot tako ne more biti podlaga za odločitev o tožnikovi nezmožnosti za vožnjo. Mnenje posebne zdravstvene komisije je izvedensko mnenje, ki je sicer res podlaga za odločitev, vendar pa mora biti obrazloženo, kot to določa drugi odstavek 193. člena ZUP, da ga je mogoče po pravilih tega postopka preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 218-20-2014/2-00611146 z dne 15. 7. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 699,24 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je ministrstvo ob odločanju o tožnikovi pritožbi zoper odločbo Upravne enote Ptuj, št. 218-323/2014-13 (0602025) z dne 2. 6. 2014, to odločbo odpravilo (1. točka izreka) in odločilo, da se tožniku na podlagi zdravniškega spričevala, izdanega s strani posebne zdravstvene komisije Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, št. 52/2014 z dne 22. 5. 2014 trajno odvzame vozniško dovoljenje vpisano pod št. registra …, serijska številka …, veljavno do 7. 7. 2023, izdano na Upravni enoti Ptuj za AM, A1, A2, A, B1, B, F in G kategorije (2. točka izreka). Imenovani mora vozniško dovoljenje iz 2. točke izreka vrniti Upravni enoti Ptuj v roku 3 dni po vročitvi odločbe (3. točka izreka).

2. Z zgoraj navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da se tožniku na podlagi dokončnega zdravniškega spričevala odvzame vozniško dovoljenje za vse kategorije, vpisane v vozniškem dovoljenju, drugostopni organ pa je navedeno prvostopno odločbo odpravil, ker v njej ni bilo navedeno, da se tožniku vozniško dovoljenje odvzame trajno, in odločil, kot je zgoraj navedeno.

3. Iz obrazložitve izhaja, da je Zdravstveni dom dr. Adlolfa Drolca Maribor, OE Medicina dela, prometa in športa dne 19. 3. 2014 prvostopnemu organu dostavil zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti tožnika za voznika motornih vozil št. 122 z dne 18. 3. 2014 za kategorije, ki so navedene v predmetnem spričevalu. Iz tega spričevala izhaja, da je tožnik trajno telesno in duševno nezmožen za voznika motornih vozil navedenih kategorij. Tožnik je vložil pritožbo na drugostopno komisijo v Ljubljani, prvostopni organ pa je dne 26. 5. 2014 prejel zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti tožnika za voznika motornih vozil, ki ga je izdala posebna zdravstvena komisija Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa pri Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, št. 52/2014 z dne 22. 5. 2014. Iz tega zdravniškega spričevala je razvidno, da je tožnik trajno telesno in duševno nezmožen za voznika motornih vozil navedenih kategorij. Glede na navedeni zdravniški spričevali je upravni organ v skladu s prvim odstavkom 57. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena in drugim odstavkom 81. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz), iz zdravstvenih razlogov trajno odvzel navedeno vozniško dovoljenje tožniku, saj tožnik ne izpolnjuje enega od pogojev iz prvega odstavka 54. člena ZVoz, ki jih mora izpolnjevati ob izdaji vozniškega dovoljenja in ves čas veljavnosti vozniškega dovoljenja, torej pogoja, da je telesno in duševno zmožen za vožnjo vozila.

4. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana odločba zgolj pavšalno navaja, da naj bi bila tožeča stranka trajno telesno in duševno nezmožna za voznika, pri tem pa v odločbi ni obrazloženo, zakaj oziroma iz katerega razloga, naj bi bila tožeča stranka trajno telesno in duševno nezmožna, zaradi česar izpodbijane odločbe sploh ni mogoče preizkusiti. To pa predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Zdravniški spričevali ne navajata, zakaj in v kolikšnem obsegu naj bi tožeča stranka bila trajno telesno in duševno nezmožna za voznika motornih vozil. Izdani sta na vnaprej pripravljenih obrazcih, kjer so zgolj odkljukana določena vnaprej za najrazličnejše primere pripravljena polja. Tako natančen vzrok nezmožnosti ter dejstvo, ali gre za telesno ali duševno nezmožnost ali morebiti za oboje, iz zdravniških spričeval ni razvidno. Prav tako ni pojasnjeno, na podlagi katerih dejstev naj bi bila ugotovljena trajnost takšnega stanja. Izdaja odločbe na podlagi takšnih nepopolnih in pavšalnih zdravniških spričeval predstavlja poseg v pravice in svoboščine tožeče stranke. Na podlagi takšnih nepopolnih in pavšalnih zdravniških spričeval namreč ni mogoče trajno odvzeti vozniškega dovoljenja in s tem tožeči stranki odvzeti pravice do vožnje. S tem je kršena ustavna pravica tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

5. Tožeča stranka je pritožbi priložila mnenje oziroma izvide dveh okulistov, in sicer A.A. z dne 14. 4. 2014 in B.B. z dne 10. 3. 2014, iz katerih je razvidno, da je pri tožeči stranki sicer podana dioptrija, vendar pa je takšna dioptrija pogosta, tožeča stranka pa tudi uporablja predpisana očala za daljavo. Drugostopni organ se do predloženih izvidov ni opredelil, kar bi se glede na pridobljeni pavšalni zdravniški spričevali moral. Tožeča stranka predlaga postavitev izvedenca medicinske in psihološke stroke, ki bo ob natančnem pregledu tožeče stranke ter razpoložljive zdravstvene in spisovne dokumentacije podal strokovno in celovito mnenje o telesnem in duševnem stanju tožeče stranke ter njenih zmožnostih za nadaljnjo vožnjo. Iz tega razloga naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

7. V predmetni zadevi je sodišče že odločilo s sodbo št. II U 287/2014-10 z dne 8. 10. 2014, s katero je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Na podlagi revizije tožeče stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom št. X Ips 458/2014 z dne 18. 5. 2016 navedeno sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek.

8. Tožba je utemeljena.

9. Materialno pravna podlaga izpodbijane odločitve je v ZVoz. Ta določa, da se z zdravstvenim pregledom ugotavlja, ali je kandidat za voznika ali voznik motornega vozila telesno in duševno zmožen za vožnjo motornega vozila (prvi odstavek 72. člena ZVoz). Vozniki motornih vozil opravljajo zdravstvene preglede s svetovanjem ali kontrolne zdravstvene preglede, če je tako določeno s tem ali drugim zakonom (tretji odstavek 72. člena ZVoz). Kontrolne zdravstvene preglede opravljajo pooblaščeni izvajalci zdravstvene dejavnosti, opravijo pa se na podlagi pregleda osebe in vpogleda v njeno zdravstveno dokumentacijo, ki jo posreduje izbrani zdravnik (prvi in drugi odstavek 77. člena ZVoz). Napotitev na kontrolni zdravstveni pregled opravi upravna enota, na območju katere ima oseba stalno oziroma začasno bivališče z odločbo, v kateri določi tudi pooblaščenega izvajalca zdravstvene dejavnosti, pri katerem oseba opravi pregled (prvi odstavek 78. člena ZVoz). Na kontrolni zdravstveni pregled se napoti imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja (med drugim), če se je pri njem pojavil sum bolezenskega stanja, okvara ali hiba, katere simptomi lahko predstavljajo nevarnost v cestnem prometu (2. točka prvega odstavka 79. člena ZVoz). Po opravljenem zdravstvenem pregledu izda pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti imetnika vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil (prvi odstavek 83. člena ZVoz). Voznik motornega vozila, ki se ne strinja z zdravniškim spričevalom o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornih vozil, lahko zahteva ponovni zdravstveni pregled pred posebno zdravstveno komisijo, mnenje te komisije pa je dokončno (prvi in drugi odstavek 84. člena ZVoz).

10. V obravnavani zadevi je bil tožnik z odločbo Upravne enote Ptuj z dne 3. 3. 2014 napoten na kontrolni zdravstveni pregled. Iz zdravniškega spričevala Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca z dne 18. 3. 2014 je razvidno, da je revident trajno telesno in duševno nezmožen za voznika motornih vozil AM, A1, A2, A, B1, B, F in G kategorije. Zoper to spričevalo je tožnik vložil ugovor, na podlagi katerega je bil dne 18. 4. 2014 pregledan, posebna zdravstvena komisija pa je dne 22. 5. 2014 odločila, da je trajno telesno in duševno nezmožen za voznika motornih vozil zgoraj navedenih kategorij. Pred izdajo odločbe je upravni organ tožnika seznanil s postopkom in ga pozval, da se o tem izjavi, tožnik pa je med drugim pojasnil, da se je cel postopek kontrolnega zdravstvenega pregleda začel samo zato, ker je zaprosil za karto invalida.

11. Izpodbijana odločitev temelji na mnenju posebne zdravniške komisije z dne 22. 5. 2014, ki je napisano na obrazcu. To mnenje pa ni obrazloženo in je zato (tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS v zgoraj navedenem sklepu) pomanjkljivo in kot tako ne more biti podlaga za odločitev o tožnikovi nezmožnosti za vožnjo. Mnenje posebne zdravstvene komisije je izvedensko mnenje, ki je sicer res podlaga za odločitev, vendar pa mora biti obrazloženo, kot to določa drugi odstavek 193. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da ga je mogoče po pravilih tega postopka preizkusiti. O odvzemu vozniškega dovoljenja namreč odloči upravni organ z upravno odločbo po pravilih ZUP (57. in 12. člen ZVoz), odločba mora biti obrazložena, obrazložitev pa mora vsebovati odločilne razloge in dokazno oceno, v katero mora biti vključena tudi ocena izvedenskega mnenja (214. člen ZUP). Samo tako odločbo je mogoče preizkusiti in s tem zagotoviti stranki učinkovito pravno sredstvo. Tako stališče v zvezi z mnenjem posebne zdravniške komisije je Vrhovno sodišče RS razen v obravnavani zadevi sprejelo že v zadevah št. I Up 474/2005 in I Up 897/2002. Po obrazloženem je ugovor tožeče stranke o neobrazloženosti izpodbijanega akta utemeljen.

12. Ker izpodbijani akt ne vsebuje elementov iz 214. člena ZUP, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, s tem pa je storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil upravnega postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13. Tožeča stranka je v skladu s tretjim odstavkom 25. člen ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje. Te ji je sodišče odmerilo po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena) v višini 285,00 €, k čemur prištelo še 62,70 € za 22 % DDV. Razen tega je priglasila tudi stroške za postopek z revizijo, do katerih je upravičena na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. V predmetni zadevi se vrednost predmeta določi po drugem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), katerega je treba uporabiti v skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015), v višini 3.500,00 €. Po tar. št. 3300 ZOdvT je tako tožeča stranka upravičena do nagrade za revizijo v višini 282,00 €. K temu je sodišče prištelo še 62,04 € za 22 % DDV in 7,50 € za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6001). Stroškov tiskanja in fotokopiranja sodišče tožeči stranki ni odmerilo, saj se stroški za fotokopiranje in tiskanje po točkah 1.b in 1.c tar. št. 6000 odmerijo le, če je bilo treba izdelati več kot 100 strani, okoliščin iz točk 1.a in 1.d tar. št. 6000 pa tožeča stranka ni izkazala.

14. Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 699,24 € in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

15. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).