Jedro

V primeru, kadar je izkazano, da osebe, ki so sicer vpisane v sodnem registru kot družbeniki, dejansko to niso take osebe, tudi niso prevzemniki obveznosti izbrisane družbe.

Izrek

Pritožbi upnika se deloma ugodi glede odločbe o stroških postopka (2.odst. izreka sklepa) in se v tem delu izpodbijani sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; v preostalem delu (1.odst. izreka sklepa) pa se pritožba upnika zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnikov D. in E.B. in sklep o izvršbi z dne 16.8.2004, s katerim je bila dovoljena izvršba zoper oba dolžnika razveljavilo, predlog za izvršbo pa zavrnilo in razveljavilo vsa izvršilna dejanja, nato pa izvršbo zoper oba dolžnika ustavilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je dolžan upnik povrniti v znesku 27.026,00 SIT ter 13.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2005 do plačila obema dolžnikoma.

Zoper ta sklep se po svojih pooblaščencih pritožuje upnik in predlaga njegovo razveljavitev. Meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje da dolžnika ne glede na stanje, ki ga je izkazoval sodni register, ne odgovarjata za terjatve izbrisane družbe, nepravilna. V obravnavani zadevi je bil namreč prvotni dolžnik družba F. d.o.o., izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb 4. odst. 27. člena ZFPPod, kar pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno nepravilna. Sicer pa sodišče tudi podaja preozko razlago 57. točke odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00, ko v popolnosti prezre del, ki govori, da so dejanski družbeniki znani le družbi sami in poslovodji. Sodišče bi pri presoji ugovora moralo upoštevati dejstvo, da dejanski družbeniki upniku niso bili znani in da se je slednji zanesel na stanje, ki ga je izkazoval sodni register, za katerega velja publicitetno načelo. Sicer pa pritožnik še opozarja na določilo 450. člena ZGD, ki izrecno določa, da začnejo spremembe družbene pogodbe veljati z vpisom v sodni register. To dejstvo je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo in ga posledično tudi ni ustrezno ovrednotilo. Podredno pa upnik izpodbija tudi stroškovni del sklepa. V zvezi s tem navaja, da mora po 6. odst. 38. člena ZIZ upnik dolžniku oz. tretjemu na njegovo zahtevo povrniti le tiste izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Upnik dolžnikoma neutemeljeno ni povzročil nikakršnih stroškov, saj se je zanesel na stanje, ki ga je izkazoval sodni register. Zato mu ni moč naložiti povrnitve stroškov.

Pritožba upnika je delno utemeljena in sicer le glede odločitve sodišča prve stopnje o dolžnosti povrnitve stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje dne 16.8.2004 izdalo sklep s katerim je na predlog upnika, na podlagi pravnomočnih sodb Okrožnega sodišča v K. z dne 4.4.2002 in z dne 11.3.2002, ki sta bili sicer izdani zoper gospodarsko družbo F. d.o.o., izdalo sklep o izvršbi za izterjavo upnikove denarne terjatve zoper dolžnika B.D. in B.E., kot družbenika iz sodnega registra izbrisane družbe. Z izpodbijanim sklepom pa je ugovoru obeh dolžnikov ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo in razveljavilo vsa izvršilna dejanja hkrati s tem pa tudi izvršbo zoper oba dolžnika ustavilo. Ugotovilo je namreč, da sta bila sicer oba dolžnika družbenika izbrisane družbe, ki pa sta dne 28.10.1996 s pogodbo o prenosu poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo svoja poslovna deleža v celoti odsvojila in prenesla na A.R.. Ta pogodba pa je bila dne 29.10.1996 tudi potrjena pri notarju D.F.. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da z dnem, ko je bila družba F. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra, dolžnika D. in E.B. nista bila več družbenika te družbe, tudi terjatev upnika, ki jo je ta imel do družbe ni prešla nanju. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s takim pravnim stališčem sodišča prve stopnje v posledici česar tudi samo ugotavlja, da pritožba upnika ni utemeljena. Pravno zmotno je v zvezi s tem navajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določila Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), saj bi moralo upoštevati 4. odst. 27. člena tega zakona. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja, da 4. odst. 27. člena ZFPPod določa, da se v primeru, ko gospodarska družba preneha z izbrisom šteje, da so družbeniki podali izjavo z vsebino določeno v 1. odst. 394. člena ZGD. Zakon je v tem pogledu jasen, saj govori o tem, da tako izjavo podajo družbeniki. To pa dejansko tudi pomeni, da v primeru, kadar je izkazano, da pa osebe, ki so sicer vpisane v sodnem registru kot družbeniki, dejansko to niso (ker so pred izbrisom izstopili iz družbe), take osebe tudi niso prevzemniki obveznosti izbrisane družbe. Ker torej v takem primeru sploh ne gre za družbenike izbrisane družbe, kar je osnovna predpostavka za prevzem obveznosti izbrisane družbe, je pravno povsem irelevantno v pritožbi upnika zatrjevano dejstvo, da mu dejanski družbeniki niti niso bili znani in da se je zanesel na stanje, ki ga je izkazoval sodni register za katerega velja publicitetno načelo. Publicitetni učinek vpisa v sodni register sicer res opredeljuje, da je vpisani podatek javno objavljen in s tem vsakomur znan, upnik pa se nanj v konkretnem primeru neutemeljeno sklicuje. Če bi publicitetno načelo sodišče uporabilo v pomenu, kot mu ga daje upnik, bi to dejansko pomenilo da je zaradi publicitetnega načela tudi v primeru pogodbenega izstopa iz družbe vpis v sodni register konstitutivne narave, kar pa nedvomno ne drži, saj sprememba družbenika učinkuje že pred vpisom v sodni register in neodvisno od njega. Zato, glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep materialnopravno pravilen. To pa še zlasti, ker pritožba tudi nima prav, ko se sklicuje na določila 450. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in ko v zvezi s tem opozarja, da začnejo spremembe družbene pogodbe veljati z vpisom v sodni register. O tem, da sprememba družbenika ne predstavlja tudi spremembe družbene pogodbe v pravni teoriji ni nobenega dvoma, nenazadnje se je o tem že večkrat izrekla tudi sodna praksa končno pa tako stališče povzema tudi odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I 135/00, konkretno v 57. točki, na katero se celo sklicuje pritožnik. Zato so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

Prav pa ima pritožba v tistem delu, ko napada odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede stroškov postopka očitno temeljilo na določilih 154. člena ZPP pri čemer pa je spregledalo, da bi moralo o stroških postopka odločati po 6. odst. 38. člena ZIZ, na kar upravičeno opozarja pritožba. Po 6. odst. 38. člena ZIZ pa je upnik dolžan dolžniku oz. tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Glede na to, da je sodišče svojo stroškovno odločitev temeljilo na napačnem izhodišču - na uspehu v pravdi - postopku, se o odločilni okoliščini to pa je v konkretnem primeru zgolj vprašanje ali gre za neutemeljeno povzročene stroške s strani upnika, sploh ni opredelilo. Zato je moralo pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi upnika v tem delu ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti glede stroškovne odločitve ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.