Jedro

Pisno opozorilo tožene stranke pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni bilo utemeljeno, saj je tožena stranka prav pri tožnici postopala drugače kot sicer, in sicer je tožnici vročila pisni opomin zaradi prodaje nepara obutve, čeprav je tožnica imela samo en minus in predhodno tudi ni prejela ustnega opomina (običajno je tožena stranka ustno opomnila delavce s tremi minusi, šele nato je izdala pisni opomin). Zato kasnejša redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 10. 2010 z aneksom z dne 9. 11. 2012 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici za obdobje od 14. 12. 213 (pravilno: 2013) do 1. 5. 2014 obračunati mesečno plačo v višini 425,39 EUR bruto in od tega zneska plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske ter tožnici plačati denarno povračilo v višini šestih mesečnih plač zadnjih treh mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, skupaj 2.552,34 EUR, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je zahtevek tožnice v višini 7.657,02 EUR. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 399,55 EUR, ki jih je dolžna nakazati na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, št. 01100-6370501514 pri Uradu za javna plačila A., v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I., II., III.A in IV. točko sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da so tožnici kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z dne 15. 10. 2013 dokazane, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da tožnici ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi diskriminatornih razlogov in sicer zaradi veroizpovedi in drugih osebnih okoliščin tožnice. Ne strinja pa se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je pisno opozorilo, ki ga je tožena stranka podala tožnici dne 19. 9. 2013, glede dogodka z dne 9. 9. 2013, izrazito samovoljno ravnanje tožene stranke in neenakopravno obravnavanje tožnice. Napačno je stališče sodišča prve stopnje v obrazložitvi, da tožena stranka pravil za delovno disciplino ne more poljubno spreminjati in se pri tem sklicevalo na izpoved priče B.B., „da je zdaj dovolj, da je to preko vseh meja ter je potreben enkratni pisni opomin, da ljudem to pride v zavest“. Sodišče tudi napačno zaključuje, da bi bilo potrebno pri izreku opomina upoštevati dotedanje delo tožnice, ki je bilo s strani sodelavk ocenjeno odlično. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 14. in 15. alineji drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in so ti razlogi nejasni oz. med seboj v nasprotju, ker obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. ZDR-1 od delodajalca ne zahteva, da bi delavčeve kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja toleriral, pač pa dopušča, da v primeru, če delavec krši 33., 34. ali 37. člen ZDR-1 (tudi enkrat), delodajalec lahko delavcu poda najprej pisno opozorilo po 85. členu ZDR-1 oz. v primeru ponovne kršitve redno odpoved iz krivdnega razloga. S tem, ko je tožnica prodala nepar otroških čevljev ..., zaradi česar je stranka morala dvakrat priti v poslovalnico, je toženi stranki nastala materialna in nematerialna škoda ter je imela tožena stranka vse razloge za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz pisnega opozorila glede očitka z dne 9. 9. 2013 izhaja, da tožnica ni upoštevala navodil delodajalca in jih je kršila. Tožena stranka še izpostavlja, da je precej nelogično, da bi morala tožena stranka najprej podati tri minuse za tri napake delovnih obveznosti, predhodno nato ustni opomin in šele nato pisni opomin, saj Zakon o delovnih razmerjih navedenega od delodajalca ne zahteva. Kot izhaja iz izpovedi C.C., je tožena stranka imela sprejete ABC smernice, ki jih je tudi predložila v spis in iz katerih izhajajo navodila o postavitvi blaga. C.C. je tudi izpovedala, da je bila tožnica sicer natančna in pridna delavka, da pa v sedmih letih ni dosegla, kar bi morala in so se vedno pogosteje začele dogajati napake. Tožena stranka še izpostavlja, da posebnega pravila oz. sistema treh minusov, pred ustnim opozorilom in kasneje pisnim opozorilom, ni sprejela na ravni podjetja ter izpostavila, da je za sprejem pravil potrebno izvesti poseben postopek po 10. členu ZDR-1, ki pa ga ni izvedla. Sistem treh minusov torej pri toženi stranki ni bil vzpostavljen, prav tako pa niti ZDR-1 kot tudi sodna praksa takšnega sistema ne predvidevata. Tožena stranka pa je tudi pojasnila, zakaj je v primeru prodaje nepara čevljev s strani tožnice dne 9. 9. 2013 morala ukrepati. Priča C.C. je izpovedala, da je stranka takrat bila zelo nezadovoljna ter je kričala v poslovalnici v prisotnosti ostalih kupcev. Tudi priča B.B. je izpovedala, da tožnica kljub temu, da se ji je dokazalo, da je kršitev storila, kršitve ni želela priznati in so ji naslednjič, ko je prodala nepar izdali pisni opomin. Priča B.B. pa je tudi izpovedala, da so pisna opozorila zalegla in se kršitve niso ponavljale. Prav tako se tožena stranka ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je bila škoda neznatna, saj materialna škoda v višini 68,70 EUR vsekakor ni zanemarljiva, predvsem še zato, ker se je stranka morala kar dvakrat vrniti v poslovalnico in je bila močno razburjena. Kot je že priča C.C. izpovedala, je bila prodaja neparov pogost pojav, zato so sprva uvedli minuse, kasneje pa so, po posvetu s šefico B.B., izrekali pisne opomine. Kot je priča C.C. izpovedala, je podjetje najprej sicer toleriralo nekaj prodaj neparov (4 x letno), ker pa se je v poslovalnici to pogosto dogajalo, delodajalec napak s prodajo neparov več ni toleriral. Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožnica dobra delavka, saj je iz pisnih opozoril z dne 11. 3. 2010 in 17. 7. 2012 izhaja, da je tožnica pred spornim opozorilom z dne 19. 9. 2013 že prejela pisna opozorila. Tožena stranka pa tudi nasprotuje višini odpravnine, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici v višini šestih bruto plač in meni, da je takšna višina bistveno pretirana, saj je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le krajši čas, da je stara 31 let in kot prodajalka dobro zaposljiva.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in ti med seboj niso v nasprotju, zato sodba nima pomanjkljivosti, ki jih graja pritožba. Tudi bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker ne obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe o izvedenih dokazih in med samimi dokazi, nestrinjanje pritožnika z zaključki sodišča prve stopnje o ugotovljenih dejstvih, ki jih je sodišče napravilo na podlagi izvedenih dokazov, pa ne more predstavljati te kršitve.

6. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu prodajalka za nedoločen čas, ter da ji je tožena stranka dne 19. 9. 2013 dala pisno opozorilo s strani C.C. in v opozorilu navedla, da je tožnica kršila pogodbeno in delovno obveznost, ker ni upoštevala navodil delodajalca in navodil iz pogodbe o zaposlitvi. V pisnem opozorilu je tožena stranka zapisala, da so bile prodajalke v poslovni enoti D. večkrat opozorjene, da je potrebno pred prodajo artikla preveriti vsak par čevljev v izogib nepravilnostim pri prodaji kupcem. Kljub večkratnim opozorilom tožnica ni upoštevala navodil ter smernic tožene stranke ter je dne 9. 9. 2013 stranki prodala otroške čevlje znamke ..., ne da bi preverila, ali se otroški čevlji parno ujemajo (enake velikosti ter leva in desna obutev). S tem je delavka kršila delovno obveznost, ker svojega dela ni opravila korektno ter vestno ter se ni držala navodil in smernic podjetja. Z opozorilom je bila tožnica tudi opozorjena, da v kolikor ga ne bo upoštevala in bo v bodoče ponovno kršila pogodbene obveznosti, bo tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožnica je ponovno kršila delovne obveznosti s tem, da je dne 15. 10. 2013, ob zaključku večerne izmene, zapustila neurejeno poslovalnico in ni upoštevala navodil nadrejene C.C. ter je pustila čevlje po prodajnih regalih nerazvrščene, škatle s čevlji pa niso imele pripadajočih pokrovov. Iz škatel je bilo potrebno odstraniti ovojni papir, en razstavni model pa ni bil pravilno obrnjen. Za opisane kršitve je tožena stranka tožnici dne 13. 12. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 3. alineji prvega odstavka 89. člena opredeljuje krivdni razlog kot kršenje pogodbenih obveznosti ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem in v drugem odstavku določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je takšen razlog utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je tožena stranka tožnici dokazala očitane kršitve, storjene dne 15. 10. 2013, vendar pa je glede predhodnega pisnega opozorila z dne 19. 9. 2013, zaključilo, da je šlo za izrazito samovoljno ravnanje s strani tožene stranke in za neenakopravno obravnavanje tožnice v primerjavi s sodelavkami. Poslovodkinja tožene stranke C.C. je izpovedala, da je imela tožena stranka sprejeto metodologijo, po kateri se je zaposlenim delavcem zaradi kršitev delovnih obveznosti izrekel ustni in šele nato pisni opomin, šele če je predhodno dobil za napake tri minuse. Če je delavec po treh prejetih minusih napravil še kakšno napako, je dobil pisni opomin. Seznam z minusi je visel v pisarni, kar sta potrdili tudi priči E.E. in B.B.. Priča B.B. je izpovedala, da pa so se pri napaki tožnice odločili, da pa je dovolj in da bodo kar takoj izdali pisni opomin. Tudi priča C.C. je izpovedala, da so na sestanku sicer kasneje povedali delavcem, da bo prvi, ki bo prodal nepar čevljev dobil pisni opomin, vendar pa kasneje nobena izmed zaslišanih prič ni znala pojasniti, če je še katera druga delavka tožene stranke, razen tožnica, prejela neposredno pisni opomin, ne da bi predhodno dosegla tri minuse. Tudi priča F.F., sodelavka tožnice, je izpovedala, da je tožena stranka ustno opomnila delavce s tremi minusi, šele nato pa izdala pisni opomin.

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka prav pri tožnici postopala drugače kot sicer in da je tožnici vročila pisni opomin zaradi prodaje nepara obutve, čeprav je tožnica imela samo en minus in predhodno tudi ni prejela ustnega opomina. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pravil za delovno disciplino, ki imajo lahko usodne posledice za nadaljnjo zaposlitev delavcev in ki imajo za posledico prenehanje delovnega razmerja, ni mogoče poljubno spreminjati, ne da bi s tem seznanili vse zaposlene, na katere se takšna pravila nanašajo.

9. S tem, ko je sodišče prve stopnje presodilo, da pisno opozorilo tožene stranke ni bilo utemeljeno, je tudi pravilno odločilo, da kasnejša redna odpoved ni bila zakonita in je pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo denarnega povračila zaradi izgube zaposlitve, na podlagi določb 118. člena ZDR-1. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje višino povračila odmerilo previsoko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravna odločilna dejstva za odmero denarnega povračila. Denarno povračilo je sodišče odmerilo v skladu s sodno prakso in glede na okoliščine primera je prisojeno odmerjeno denarno povračilo, v višini šestih mesečnih bruto plač po pogodbi o zaposlitvi, tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezno.

10. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo.

11. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.