Jedro

V kolikor bi imeli pravdni stranki prodajno pogodbo sklenjeno zgolj za leto 2010 bi bilo smiselno in logično, da bi toženka tožnici revije takoj po prejemu vrnila in ji sporočila, da revij ne želi (več) prejemati, oziroma ji sporočila, da za leto 2011 nima sklenjene naročnine niti je ne želi skleniti. Prav tako bi lahko pravočasno in pravilno zavrnila račun z dne 1. 1. 2011, ki bi ga bilo mogoče celo šteti kot ponudbo, saj je bil izdan na začetku leta 2011; to pa bi toženka z zavrnitvijo računa zavrnila in s tem preprečila nadaljnje prejemanje številk G. v letu 2011.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24088/2010 z dne 22. 2. 2013 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 22,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2011 do plačila ter izvršilne stroške v višini 71,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2013 do plačila.

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru ugotovilo, da je toženka konec novembra 2009 s tožnico sklenila naročniško razmerje za revijo G. (računalniški izpis na prilogi A1). Toženka je naročnik postala preko klicnega centra toženke (pravilno tožnice) in je navedeno revijo v letu 2009 prejemala brezplačno, v času od 1.1.2010 do 31.1.2012 pa s 20,29 % popustom. Toženka je naročnino za leto 2009 plačala, medtem ko plačilo naročnine za leto 2010 zavrača. Ker gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, je pritožbeno sodišče na ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, te pa tudi ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja (458. člen ZPP).

6. Toženka je v postopku zatrjevala, da je naročniško razmerje sklenila zgolj za eno leto, torej za leto 2010, česar pa po mnenju sodišča prve stopnje ni izkazala. Da je takšen zaključek sodišča prve stopnje pravilen, izhaja iz nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, na katero je pritožbeno sodišče vezano, da je toženka račun za leto 2011 (priloga A4) prejela, vendar pa ni izkazala, da ga je v roku za reklamacijo računa, to je do zapadlosti računa dne 16. 1. 2011, zavrnila. Revijo G. je tako prejemala celo leto 2011, ne da bi plačala račun za naročnino, izdan že 1. 1. 2011, in ne da bi ga zavrnila, oziroma - kot izhaja iz dopisa toženke, ki ga je ta priložila ugovoru zoper sklep o izvršbi, naj bi navedeni račun kvečjemu zavrnila dne 19. 4. 2012, torej po tem, ko je revijo G. celo leto prejemala v svoj poštni nabiralnik. Na ta način je sodišče prve stopnje posredno obrazložilo tudi svoj zaključek, zakaj je menilo, da sta imeli pravdni stranki sklenjeno naročniško razmerje za nedoločen čas z možnostjo odpovedi in ne kot trdi toženka prodajno pogodbo zgolj za leto 2010. V slednjem primeru bi bilo namreč smiselno in logično, da bi toženka tožnici revije takoj po prejemu vrnila in ji sporočila, da revij ne želi (več) prejemati, oziroma ji sporočila, da za leto 2011 nima sklenjene naročnine niti je ne želi skleniti. Prav tako bi lahko pravočasno in pravilno zavrnila račun z dne 1. 1. 2011, ki bi ga bilo mogoče celo šteti kot ponudbo, saj je bil izdan na začetku leta 2011; to pa bi toženka z zavrnitvijo računa zavrnila in s tem preprečila nadaljnje prejemanje številk G. v letu 2011. Posledično tudi ni mogoče zaključiti, da je toženka revije prejemala proti svoji volji, saj se prejemu posameznih številk nikoli ni protivila.

7. Ostale pritožbene navedbe kot na primer, na kakšen način je bilo sklenjeno naročniško razmerje - bodisi po pošti bodisi kako drugače, glede na ugotovitev, da je naročniško razmerje zagotovo bilo sklenjeno in je za odločitev pomembno zgolj obdobje sklenitve, so nerelevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni bilo dolžno opredeliti.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker toženka ni uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama krije pritožbene stroške.

10. V skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o predmetni zadevi odločala sodnica posameznica.