Jedro

Namen konkretnega tripartitnega pogodbenega razmerja je, da štipendisti pridobijo sredstva, ki jim omogočajo lažje izobraževanje, delodajalci, ki jih štipendirajo pa izobražen kader, ki ga potrebujejo, interes štipenditorja pa je, da se pridobljeno znanje štipendistov, ki se izobražujejo (tudi) v tujini, uporabi v domovini oziroma regiji. Med pravdnima strankama je sporno, ali je toženec kršil pogodbene obveznosti in je posledično prišlo do avtomatičnega prenehanja pogodb o štipendiranju, pri čemer je sporno predvsem ali so roki določeni v pogodbah bistvena sestavina pogodbe, kakor tudi ali je pravočasna izpolnitev obveznosti bistvena sestavina pogodbe.

Predložitev potrdil in sporočilo sprememb iz navedenih členov pogodbe, sta ena od bistvenih sestavin pogodbe, ne pa tudi njuna izpolnitev v predpisanem roku.

Bistven končni namen (tudi) konkretnih pogodb o štipendiranju je vrnitev toženca v regijo in zaposlitev pri izbranem delodajalcu, ne pa tudi izpolnitev toženčeve obveznosti v predpisanem roku. To je toženec utemeljeno sklepal že na podlagi dogovarjanj v zvezi s prvim odlogom, ko je bil dodatek k prvi pogodbi o štipendiranju izdan že po tem, ko je bil že vpisan na magistrskem študiju na univerzi v tujini. Da tudi delodajalec in končno tudi tožeča stranka izpolnitve te obveznosti v predpisanem roku, nista štela kot bistveno sestavino pogodbe, kaže tudi dejstvo, da je delodajalec toženca obvestil, da odlogu ne nasprotuje in ga ni pozval na izpolnitev obveznosti, tožeča stranka pa je tudi nadaljevala aktivnosti v zvezi z odlogom toženčeve obveznosti.

Toženec je uspel vzpostaviti dvom, da je izpolnitev obveznosti takoj po zaključku magistrskega študija bistvena sestavina (druge) pogodbe, zato je sodišče prve stopnje upravičeno ugotavljalo skupni namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ) in kot rečeno utemeljeno zaključilo, da ima v konkretnem primeru izpolnitev z zamudo (zaposlitev po končanem doktorskem študiju) za pogodbenike, tudi za delodajalca (kar je bistveno), še vedno smisel. Štipendijsko razmerje z odhodom v tujino z zaposlitvijo na tuji univerzi za čas tamkajšnjega doktorskega študija ni prenehalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.220,56 EUR nadomesti z zneskom 1.795,38 EUR; sicer se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino VL 18613/2017 z dne 8. 3. 2017 in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 20.175,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2017 dalje do plačila, v roku 8 dni, in mu v istem roku povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka); odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.220,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti vzdrži v veljavi, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne drži, da tožeča stranka ni nasprotovala nadaljnjemu študiju toženca. Toženec je dne 23. 6. 2016 poslal elektronsko poročilo, v katerem tožeče stranke ni zaprosil za odlog, ampak jo je samo seznanil z dejstvom, da bo nadaljeval šolanje na doktorskem študiju v tujini, da se je na študij tudi že vpisal in bil sprejet dne 2. 5. 2016. Šele podrejeno je vprašal, če je možen odlog obveznosti. V šolanje v tujino je odšel brez soglasja tožeče stranke, s čimer je kršil pogodbene obveznosti iz 7. alineje prvega odstavka 13. člena druge pogodbe o štipendiranju, ki je sankcionirano s prenehanjem štipendijskega razmerja in vračilom revaloriziranih zneskov prejetih štipendij. Tožeča stranka ni soglašala z odlogom. Sicer iz elektronskega sporočila z dne 27. 6. 2016 res izhaja, da bi načeloma toženec lahko imel odlog, vendar iz njega izhaja tudi, da mora pridobiti soglasje delodajalca in podati prošnjo. Narava prošnje pa narekuje, da ji mora biti ugodeno, da pravno zavezuje. S samim dopisovanjem pravdnih strank in delodajalca odlog še ni bil dogovorjen. Tudi če bi bil, bi ga bilo potrebno še zapisati in podpisati, kar je toženec vedel. To potrjuje tudi dopis delodajalca z dne 12. 8. 2016, kjer je izpostavil, da so se pri tožeči stranki pozanimali, ali je možen odlog zaposlitve toženca do zaključka študija na višji stopnji, in da je tožeča stranka odgovorila, da toženec še ni dostavil potrdila o vpisu za šolsko leto 2016/2017 in da zato ne morejo podati informacije, če je ponoven odlog možen in da bo, če bo do njega prišlo, tega pripravila. Tako načeloma drži, da je toženec podal prošnjo za odlog, pri čemer pa je bilo njegovo ravnanje brezbrižno, saj je prošnjo podal že potem, ko se je brez dovoljenja tožeče stranke vpisal na študij v tujini in se pri drugem delodajalcu še zaposlil. Z odlogom je želel zgolj sanirati svojo kršitev pogodbenih obveznosti. Tožeča stranka ni bila dolžna po prejemu potrdila o zaposlitvi toženca glede kršitve nemudoma obvestiti. Isto velja za ugotovitev, da ga tožeča stranka ni pozvala na izpolnitev obveznosti. Toženec je s samovoljnim nadaljevanjem študija in z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, zaposlitev pri prvotnem delodajalcu konkludentno zavrnil, zato ga slednji ni bil dolžan pozvati na zaposlitev. Tožeča stranka tožencu odgovora glede odločitve o odlogu ni posredovala, ker do odloga ni prišlo. Čakanje na prvi odlog za odločitev ni pravno relevantno. Toženec je vedel, da mora biti odlog pisno dogovorjen in da ne zadošča zgolj poizvedovanje preko elektronskih sporočil. Morebitno nenasprotovanje odlogu ni isto kot strinjanje z njim. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni pojasnilo, zakaj je tožencu praktično glede vsega, kar je izpovedoval verjelo – toženčevo pričakovanje o pridobitvi odloga, glede namere, da se po zaključenem doktorskem študiju namerava vrniti v Slovenijo in se zaposliti pri delodajalcu. Pritožnica izpostavlja, da je pomembno ne samo, da do zaposlitve pride, temveč tudi kdaj do zaposlitve pride. V nasprotnem bi bile pogodbene zaveze brezpredmetne in bi lahko štipendisti ali delodajalci poljubno izbirali, kdaj bodo izpolnili svoje obveznosti (enkrat v prihodnosti). Toženec ni dokazal, da se morajo doktoranti zaposliti na univerzi, če želijo opravljati doktorat. Sodišče je na to sklepalo zgolj na podlagi izpovedbe toženca. Kot je tožeča stranka že poudarila, da imajo doktoranti možnost tudi, da se zgolj vpišejo na doktorski študij, brez zaposlitve na visokošolskem zavodu. Toženec se je zaposlil na univerzi na Švedskem in tako odklonil zaposlitev pri delodajalcu. K. K., s katero se je toženec dopisoval, ni bila pooblaščena za dogovarjanje oziroma sklepanje odloga, to je bil le direktor kot zakoniti zastopnik. Vztraja, da je toženec tudi zaradi kršitve oziroma prekoračitve rokov iz 8. in 9. člena pogodb o štipendiranju, dolžan vrniti revalorizirane zneske prejetih štipendij. Toženec je izobraževanje na magistrski ravni zaključil dne 27. 10. 2015. O tem bi moral tožečo stranko in delodajalca obvestiti v roku 8 dni. Delodajalca pa je obvestil šele dne 11. 8. 2016, tožečo stranko pa 23. 6. 2016. Pogodbene stranke morajo upoštevati tudi Pravilnik o izvajanju enotnih Regijskih štipendijskih shem, ki v bistvenem določa enake roke in enake posledice v primeru kršitve kot pogodba. Kljub skoraj enoletni zamudi toženca glede pravočasnosti obvestitve, mu je tožeča stranka želela glede odloga zaposlitve pomagati in na ta način sanirati tudi to kršitev, vendar je naknadno po proučitvi pogodbenih obveznosti in po pridobitvi stališča Javnega štipendijskega in invalidskega in preživninskega sklada RS ugotovila, da odlog ni mogoč. Meni, da je čas oziroma rok za zaposlitev pri delodajalcu bistvena sestavina pogodbe. Vsebina pogodb o zaposlitvi je jasna, izpolnitveni roki so jasno določeni. Sodišče je narobe povzelo vsebino elektronskega dopisa toženca z dne 20. 5. 2016. V njem ni spraševal glede možnosti zaposlitve. Pri tem se ne ve, kaj je sodišče mislilo, ko je zapisalo "prejel odgovor". Sodba se zato v tem obsegu tudi ne da preizkusiti. Toženec je za študij v tujini potreboval soglasje tožeče stranke, česar pa ob vpisu in tudi kasneje ni imel, kar predstavlja samostojno podlago za vračilo prejetih štipendij (zlasti 13. člen pogodbe o štipendiranju, navedeni pravilnik). Tudi e-mail delodajalca z dne 3. 6. 2016 sodišče nenatančno povzema. Delodajalec ni toženca obvestil le o tem, da je možen ponovni odlog zaposlitve, temveč da se morata z odlogom strinjati tako on sam, kot tudi tožeča stranka. Isto velja za povzemanje dopisa delodajalca z dne 12. 8. 2016. Med drugim je delodajalec zapisal, da toženca vsekakor namerava in želi zaposliti. Drži, da je sporočil, da toženca ne misli omejevati pri nadaljevanju doktorskega študija, vendar je poudaril, da mora pri tožeči stranki zaprositi za odlog in ga nato o dogovorjenem obvestiti. Nepravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da zaposlitev po končanem magistrskem študiju v tujini pri delodajalcu, ni bila fiksna sestavina pogodbe o štipendiranju in da izpolnitev tudi po preteku roka izpolnjuje namen pogodbe. Pravno napačno je stališče sodišča, da bi morala tožeča stranka in delodajalec toženca nedvoumno pozvati na izpolnitev obveznosti po 105. členu Obligacijskega zakonika (OZ) in mu dati dodatni rok za izpolnitev ter da bi se pogodba štela za razvezano šele, če se toženec ne bi zaposlil pri delodajalcu po pozivu na izpolnitev. Poziv delodajalca ni bil potreben, ker je toženec že kršil svoje obveznosti. V nobenem primeru pa tožeča stranka ni bila dolžna pozvati toženca na izpolnitev obveznosti, saj to ni bilo pogodbeno določeno. Ugotovitev, da delodajalec in tožeča stranka nista nasprotovala doktorskemu študiju v tujini, je protispisna. Dejstvo je, da je toženec brez soglasja tožeče stranke odšel na študij v tujino in s tem kršil 13. člen pogodbe o štipendiranju, saj bi se moral po končanju magistrskega izobraževanja zaposliti pri delodajalcu. Sodna praksa, ki jo navaja sodišče, v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj gre za življenjsko drugačne situacije in specifično kršitev toženca, drugačna pa je tudi pravna podlaga. Kot rečeno so pogodbena določila prve pogodbe, druge pogodbe in dodatka povsem jasna. V njih ni nobenih dvoumnosti. Natančno določajo obveznosti vseh pogodbenih strank in sankcije za njihovi kršitev, zato je sklicevanje sodišča na uporabo drugega odstavka 82. člena OZ in 83. člena OZ napačno. Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi, saj je sodišče kot pravdni strošek tožencu priznalo strošek letalske karte, čeprav je izpovedal, da je prišel domov na dopust. Tudi narok, določen za dne 4. 10. 2018, je bil na njegov predlog preložen na čas, ko je planiral dopust doma, to je na 20. 12. 2018. 3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka kot štipenditor od toženca kot štipendista zaradi kršitve Pogodbe o štipendiranju št. 1-2011/2012 z dne 30. 11. 2011 v zvezi z aneksom z dne 6. 12. 2013, za študijski program prve stopnje – univ.dipl.ing. strojništva in Pogodbe o štipendiranju št. 1-2013/2014 z dne 18. 12. 2013, za študijski program druge stopnje – magistrski študij na Univerzi ...1 na Švedskem, zahteva vrnitev štipendije skupaj (za štiri leta) 19.399,56 EUR, revalorizirano 20.175,68 EUR. Tožencu očita: da nje in delodajalca ni pravočasno obvestil o zaključku izobraževanja (magistrskega študija); da je odšel na (doktorski) študij v tujino brez njenega soglasja; da je sklenil pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - 30. 11. 2011 je toženec sklenil prvo tripartitno pogodbo o štipendiranju za študijsko leto 2011/2012, - 9. 7. 2013 je toženec zaključil študijski program I. stopnje – dodiplomski študij po programu univ.dipl.ing. strojništva, - 6. 12. 2013 je bil, zaradi izobraževanja toženca v tujini, sklenjen dodatek k prvi pogodbi o štipendiranju, s katerim sta tožeča stranka in delodajalec tožencu omogočila odlog izpolnitve obveznosti zaposlitve pri delodajalcu za čas izobraževanja na višji ravni, - 18. 12. 2013 je toženec zaradi študija v tujini na Univerzi ... na Švedskem, kjer je opravljal magistrski študij, s tožečo stranko in delodajalcem sklenil drugo tripartitno pogodbo za študijsko leto 2013/2014, - 27. 10. 2015 je toženec na univerzi na Švedskem magistriral, - 2. 5. 2016 je bil toženec sprejet oziroma se je vpisal na doktorski študij na Univerzi ... na Švedskem, - 20. 5. 2016 je toženec obvestil delodajalca, da je zaključil magistrski študij in da je bil sprejet na doktorski študij na isti univerzi na Švedskem, - 3. 6. 2016 je delodajalec toženca obvestil, da je možen ponovni odlog zaposlitve, - 15. 6. 2016 je Univerza v Ljubljani o toženčevem zaključku izobraževanja na Švedskem, izdala magistrsko diplomo, - 22. 6. 2016 se je toženec zaposlil kot doktorant na univerzi na Švedskem, - 23. 6. 2016 je toženec po elektronski pošti tožeči stranki poslal dokazilo o magistrski diplomi in jo obvestil, da bo nadaljeval doktorski študij na isti univerzi na Švedskem, kamor je bil že sprejet in jo povprašal o možnostih in načinu odloga obveznosti po pogodbah, - 27. 6. 2016 je tožeča stranka toženca pozvala k predložitvi izvirnika potrdila o zaključku šolanja in ga obvestila, da ima v skladu s pogodbama lahko ponoven odlog pogodbenih obveznosti, če se s tem strinja tudi delodajalec, ki ga je potrebno o tem obvestiti in pridobiti njegovo soglasje, - 9. 8. 2016 je toženec delodajalcu poslal elektronsko sporočilo, mu posredoval potrdilo o zaključku študija in ga povprašal glede njegovih obveznosti in nameri zaposlitve, - 12. 8. 2016 je delodajalec toženca obvestil, da ga ne namerava ovirati pri nadaljnjem študiju in da pri njih ni ovir za odlog zaposlitve do zaključka študija na višji stopnji, da pa mora za odlog zaprositi tožečo stranko, - 31. 8. 2018 tožeča stranka pošlje elektronsko sporočilo Javnemu skladu RS za razvoj kadrov in štipendije,2 iz katerega izhaja, da je štela, da je toženec podal prošnjo za odlog pogodbenih obveznosti za čas trajanja doktorskega študija v tujini, da je vedela, da se delodajalec z odlogom strinja in naslovnika vprašala za informacijo, če odlog lahko pripravijo, - 5. 10. 2016 je tožeča stranka toženca obvestila, da je kršil pogodbene obveznosti zaradi zaposlitve na Univerzi ... na Švedskem kot doktorant, zato ji mora vrniti revalorizirano vrednost štipendij po obeh pogodbah, - da delodajalec toženca ni pozval na zaposlitev.

7. Drži, da je v elektronskem sporočilu z dne 20. 5. 2016 (priloga B 11) toženec delodajalca obvestil, da je (že) bil sprejet na doktorski študij in ne "da želi nadaljevati doktorski študij", ni pa jasno (in pritožba tega ne konkretizira) kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, ob tem, da iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je bilo tudi za sodišče prve stopnje nesporno, da je bil toženec na doktorski študij sprejet že v začetku maja 2016. Tega pa v okoliščinah konkretnega primera utemeljeno ni štelo za dejstvo, ki bi lahko vplivalo na pravilnost odločitve. V istem sporočilu je toženec delodajalca vprašal, kakšne so njegove obveznosti do njega, pri čemer mu je ta v elektronskem sporočilu z dne 3. 6. 2016 (B8) sam pojasnil, da je možen odlog njegove obveznosti zaposlitve in mu v dopisu z dne 12. 8. 2016 (priloga B4) sporočil, da ga ne namerava ovirati pri nadaljevanju (doktorskega) študija, kar je toženec upravičeno štel kot soglasje k odlogu (kot je to razumela tudi tožeča stranka). Glede na ugotovljeno dejansko stanje, v zvezi z listinami, elektronskimi sporočili in dopisi, je povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da so med tožencem in delodajalcem tekli dogovori o možnosti odloga in da je toženec od delodajalca tudi dobil odgovor, da z odlogom soglaša. S tem v zvezi zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Da sodišče prve stopnje pri povzemanju elektronskega sporočila delodajalca tožencu z dne 3. 6. 2016 (priloga B8) ni navedlo dejstva, da je delodajalec z njim toženca tudi obvestil, da se mora z odlogom strinjati tudi tožeča stranka, ni bistveno, glede na to, da v postopku ni bilo sporno, da je bila tožeča stranka tista, ki naj bi o predlogu za odlog odločila.

9. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da K. K. s strani tožeče stranke ni bila pooblaščena za dogovarjanje v zvezi z odlogom, že iz razloga, ker se tožeča stranka sama sklicuje prav na njena elektronska sporočila, ko govori o komunikaciji s tožencem in jo torej sama šteje za pooblaščeno osebo. Dejstvo, da je s tožencem komunicirala in vsebina elektronskih sporočil, pa so pri tožencu tudi sicer vzbudili upravičeno sklepanje, da K. K. nastopa v imenu tožeče stranke.

10. Z listinami v spisu, tudi v prilogah, sta bili pravdni stranki seznanjeni. Tako tudi za tožečo stranko ne more biti sporno iz katerih listin je sodišče prve stopnje povzemalo relevantno dejansko stanje (točka 23 obrazložitve), kar je jasno razvidno tudi iz pritožbenih navedb.

11. Namen konkretnega tripartitnega pogodbenega razmerja je, da štipendisti pridobijo sredstva, ki jim omogočajo lažje izobraževanje, delodajalci, ki jih štipendirajo pa izobražen kader, ki ga potrebujejo, interes štipenditorja pa je, da se pridobljeno znanje štipendistov, ki se izobražujejo (tudi) v tujini, uporabi v domovini oziroma regiji. Med pravdnima strankama je sporno, ali je toženec kršil pogodbene obveznosti in je posledično prišlo do avtomatičnega prenehanja pogodb o štipendiranju, pri čemer je sporno predvsem ali so roki določeni v pogodbah bistvena sestavina pogodbe, kakor tudi ali je pravočasna izpolnitev obveznosti bistvena sestavina pogodbe.

12. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da roka iz 8. člena3 in 9. člena4 pogodb o štipendiranju nista fiksna roka, saj nista bistvena sestavina pogodbe in ju kot takšna ni štela niti tožeča stranka. Ta je predložitev obvestil po izteku navedenih rokov sprejela, saj je nadaljevala aktivnosti v zvezi s predlogom za odlog obveznosti. Predložitev potrdil in sporočilo sprememb iz navedenih členov, sta ena od bistvenih sestavin pogodbe, ne pa tudi njuna izpolnitev v predpisanem roku. Tega ne spremeni niti dejstvo, da 8-dnevne roke določa tudi Pravilnik o izvajanju enotnih Regijskih štipendijskih shem, kot vse pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

13. Bistven končni namen (tudi) konkretnih pogodb o štipendiranju je vrnitev toženca v regijo in zaposlitev pri izbranem delodajalcu, ne pa tudi izpolnitev toženčeve obveznosti v predpisanem roku.5 To je toženec utemeljeno sklepal že na podlagi dogovarjanj v zvezi s prvim odlogom, ko je bil dodatek k prvi pogodbi o štipendiranju izdan že po tem, ko je bil že vpisan na magistrskem študiju na univerzi v tujini. Da tudi delodajalec in končno tudi tožeča stranka izpolnitve te obveznosti v predpisanem roku, nista štela kot bistveno sestavino pogodbe, kaže tudi dejstvo, da je delodajalec toženca obvestil, da odlogu ne nasprotuje6 in ga ni pozval na izpolnitev obveznosti7, tožeča stranka pa je tudi nadaljevala aktivnosti v zvezi z odlogom toženčeve obveznosti (primerjaj 27. in 28. točko obrazložitve).

14. Glede na to, da je toženec uspel vzpostaviti dvom, da je izpolnitev obveznosti takoj po zaključku magistrskega študija, bistvena sestavina (druge) pogodbe, je sodišče prve stopnje upravičeno ugotavljalo skupni namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ) in kot rečeno utemeljeno zaključilo, da ima v konkretnem primeru izpolnitev z zamudo (zaposlitev po končanem doktorskem študiju) za pogodbenike, tudi za delodajalca (kar je bistveno), še vedno smisel. 15. Ob pravilnem zaključku, da tudi zaposlitev takoj po končanem magistrskem študiju ni bila fiksna sestavina pogodb o štipendiranju, saj tudi izpolnitev po poteku roka izpolnjuje namen pogodbe, pogodba ni bila razvezana po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena OZ). Do obveznosti vrnitve danega pa tudi ni prišlo na podlagi 105. člena OZ, saj delodajalec toženca na izpolnitev obveznosti ni pozval in tako ni mogoče šteti, da toženec svoje obveznosti ni izpolnil, zardi česar bi bila pogodba razvezana. Tudi pritožbena navedba, da je toženec zaposlitev odklonil s konkludentnimi dejanji (samovoljnim nadaljevanjem študija), glede na povedano – postopanje tožeče stranke ob prvem odlogu, da je delodajalec na (drugi) odlog izrecno pristal, da je tožeča stranka nadaljevala s postopanjem v zvezi z odlogom, ni utemeljena.

16. Toženec na študij v tujino ni odšel brez soglasja tožeče stranke, saj je na magistrski študij na Švedsko, na isto univerzo kot je vpisal doktorski študij, odšel z njenim soglasjem. Pritožbeno sodišče tudi sicer sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec upravičeno domneval, da ima, ob izrecnem soglasju delodajalca, za nadaljevanje študija v tujini, tudi soglasje tožeče stranke. Odlogu ta izrecno ni nasprotovala. Nadaljevala je s postopkom, seznanjena je bila z dejstvom, da z odlogom delodajalec soglaša. Toženec je imel izkušnjo v zvezi s prvim postopkom v zvezi z odlogom, ko je bila ustrezna odločba izdana z nekajmesečnim zamikom, delodajalec pa ga k zaposlitvi ni pozval. Štipendijsko razmerje na tej podlagi – odhod na študij v tujino brez soglasja štipenditorja (7. alineja 13. člena pogodb o štipendiranju) zato ni prenehalo.

17. Štipendijsko razmerje preneha tudi, če štipendist sklene pogodbo pri drugem delodajalcu (prva alineja 13. člena pogodb o štipendiranju). Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da zaposlitve na univerzi (samo) za čas doktorskega študija, ni šteti kot zaposlitev pri drugem delodajalcu v smislu 13. člena pogodb. Toženec se je zaposlil izključno zaradi nadaljnjega izobraževanja, čemur nobena izmed pogodbenih strank ni nasprotovala, nasprotno, delodajalec v čigar končno korist sta bili pogodbi sklenjeni, je nadaljevanje šolanja, z zaposlitvijo, izrecno sprejel. Da za tožečo stranko ali delodajalca zaposlitev oziroma izpolnitev obveznosti po končanju doktorskega študija ne bi imela smisla in ne bi izpolnila namena pogodbe, pa tožeča stranka ni konkretno zatrjevala, še manj dokazala, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

18. Da je to sodišče verjelo tožencu, da se bo po končanem doktorskem študiju zaposlil pri delodajalcu (stranki pogodbe), za odločitev ni bistveno. Če temu ne bo tako, bodo nastopile posledice kot jih predvidevata pogodbi in zakon, zaenkrat pa je tožba ne tej podlagi preuranjena.

19. Ker je glede na povedano toženec upravičeno štel, da mu je odlog v smislu določbe 12. člena pogodb najmanj s konkludentnimi dejanji tožeče stranke, in, kar je bistveno, z izrecno privolitvijo delodajalca, odobren in ker tudi sicer ni prišlo do prenehanja štipendijskega razmerja, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo.

20. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbo, kolikor se ta nanaša na odločitev, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške nakupa letalske vozovnice L. – Z. (v višini 425,18 EUR). Da je toženec v terminu od 19. 12. 2018 do 7. 1. 2019 načrtoval počitnice v Sloveniji, je razvidno iz dejstva, da je letalsko vozovnico rezerviral že 3. 9. 2018, še predno je sodišče njegovi prošnji z dne 17. 9. 2018 za preložitev naroka z dne 4. 10. 2018, dne 28. 9. 2018 ugodilo in narok preložilo na dan 20. 12. 2018. Ker se je na dan naroka že nahajal v Sloveniji, mu potni stroški s tem v zvezi z nakupom letalske vozovnice niso nastali. Sodišče prve stopnje je tožencu priznalo 2.220,56 EUR pravdnih stroškov, po spremembi mu je tožeča stranka dolžna povrniti 1.795,38 EUR pravdnih stroškov.

21. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev o stroških ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem delu potrdilo (358. člen, 353. člen ZPP).

22. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevkom in to le glede stranske terjatve, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato stroške odgovora na pritožbo toženec nosi sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 University of ... 2 Ki ga je posredovala v vednost tudi tožencu. 3 Ki določa, da mora štipendist po vsakem zaključenem šolskem/ študijskem letu najpozneje v osmih dneh po zaključku šolskega/študijskega leta predložiti štipenditorju dokazila o izpolnjevanju obveznosti oziroma ob zaključku izobraževanja potrdilo o opravljeni diplomi. 4 Ki določa, da mora štipendist v času trajanja pogodbe štipenditorju in delodajalcu v roku 8 dni od nastanka spremembe, ki bi lahko vplivala na štipendijsko razmerje oziroma od takrat, ko je izvedel zanjo, sporočiti vsako spremembo, tudi konec izobraževanja, nadaljevanje izobraževanja na višji stopnji, pri čemer je neizpolnjevanje obveznosti sankcionirano s prekinitvijo pogodbe o štipendiranju. 5 V 10. členu pogodb je določena obveznost štipendista, da se po zaključenem izobraževanju zaposli pri delodajalcu vsaj toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo. 6 O nadaljevanju študija in možnosti za odlog zaposlitve se je toženec pri delodajalcu pozanimal in prejel odgovor še predno se je zaposlil na univerzi kot doktorant 22. 6. 2016. 7 Delodajalec zagotovi štipendistu izobrazbi ustrezno zaposlitev v roku 60 dni po zaključenem izobraževanju, o čemer ga je štipendist obvestil (15. člen pogodb o štipendiranju). Pri tem, glede na soglasje k odlogu, nedvomno ni šlo samo za napačno tolmačenje začetka teka roka s strani delodajalca (glej dopis priloga B4).