Up-302/97

18.12.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah A. d.d. Ž., ki ga zastopata B. B. in C. C. C., oba odvetnika v Z. na seji dne 18. decembra 1997

s k l e n i l o :

Izvršitev sodbe Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, št. Pg 503/92 z dne 8.9.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 83/93 z dne 1.4.1993 se do končne odločitve zadrži.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik A. d.d., Ž., (v nadaljevanju: A.) je dne 17.10.1997 vložil ustavno pritožbo zoper sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, št. Pg 503/92 z dne 8.9.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 83/93 z dne 1.4.1993, kar se nanaša na gospodarski spor v zadevi Pg 503/92 med pravdnima strankama tožečo Č. d.o.o., V., (v nadaljevanju: Č.) in toženo A. zaradi plačila 23.768.930,00 SIT s pp ter zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 503/92 z dne 29.6.1995 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 303/95 z dne 12.10.1995, kar se nanaša na postopek za dovolitev obnove postopka v navedenem gospodarskem sporu (gre torej za dve ustavni pritožbi).

2.Pritožnik je predlagal izjemen sprejem po drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) in po tretjem odstavku 52. člena ZUstS, ker v postopku gospodarskega spora ni bila vložena revizija, obe ustavni pritožbi pa tudi nista bili vloženi v rednem roku (po prvem odstavku 52. člena), kar vse pritožnik tudi podrobno utemeljuje. Z odločitvijo treh sodnikov na podlagi četrtega odstavka 55. člena ZUstS sta bili ustavni pritožbi sprejeti v obravnavo v smislu tretjega odstavka 52. člena ZUstS s sklepom št. Up 302/97 z dne 2.12.1997.

3.Ker je pritožnik z ustavno pritožbo kot tudi z njeno dolpolnitvijo z dne 28.11.1997 predlagal tudi zadržanje izvrševanja izpodbijanih sodnih odločb po 58. členu ZUstS, je bilo potrebno, da Ustavno sodišče posebej odloči tudi o tem njegovem predlogu. Kot izhaja iz ustavne pritožbe ter njej priloženih sodnih odločb ter obračunov obresti ter glavnice po izpodbijanih sodbah, naj bi dolg pritožnika do upnika Č. d.o.o. V. po pravnomočni sodbi Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru št. Pg 503/92 z dne 8.9.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 83/93 z dne 1.4.1993, ki sta upoštevali in upniku dosodili 16% mesečne pogodbene obresti na izposojeno glavnico, narastel od vložitve tožbe leta 1992 z 23.768.930,00 SIT do sredine leta 1997 na 255.914.700.000,00 SIT. Pritožnik zatrjuje, da bi njemu kot tudi njegovim zaposlenim z izvršitvijo izpodbijanih sodnih odločb lahko nastale težko popravljive škodljive posledice upoštevaje znesek, ki ga upnik sedaj uveljavlja. V dopolnitvi predloga za zadržanje izvršitve sodnih odločb z dne 28.11.1997, kateremu je priložen dopis upnika z dne 3.11.1997 z grožnjo izvršbe, pritožnik poudarja, da bi izvršba na znesek skoraj 256 milijard tolarjev, ki izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, za pritožnika pomenila popolen propad, za njegove delavce pa izgubo zaposlitve. Opozarja tudi, da je višina sredstev, s katerimi razpolaga, absolutno neprimerljiva z navedenim zneskom, ki predstavlja polovico proračuna Republike Slovenije. Posledice izvršbe naj bi bile za pritožnika absolutno nepopravljive, zato naj Ustavno sodišče čimprej zadrži izvršitev izpodbijanih sodnih odločb.

4.Ob upoštevanju navedenega ter sklepa Ustavnega sodišča št. Up 302/97 z dne 2.12.1997 o sprejemu ustavnih pritožb v obravnavo se je Ustavno sodišče odločilo, da do končne odločitve o utemeljenosti ustavnih pritožb zadrži izvršitev sodnih odločb, navedenih v izreku tega sklepa, torej odločb izdanih v vsebinskem postopku. Terjatev in njena višina namreč izhajata le iz njiju ter bi se le po teh sodnih odločbah lahko vodila izvršba. Ustavno sodišče se je odločilo za zadržanje izvršitve, ker je očitno, da bi izvršba po sodbah, navedenih v izreku tega sklepa, glede na zneske, ki so bili obračunani na tej podlagi, lahko povzročila pritožniku težko popravljive škodljive posledice, četudi bi ta kasneje uspel v tem postopku.

5.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 58. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Krivic in Snoj.

P r e d s e d n i k :

dr. Lovro Šturm

10. 1. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A., d.d., Ž., v stečaju, ki jo zastopa stečajni upravitelj B. B., odvetnik v Z. na seji dne 10. januarja 2002

sklenilo:

Ustavni pritožbi družbe A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 83/93 z dne 1. 4. 1993 v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, št. Pg 503/92 z dne 8. 9. 1992 in zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 303/95 z dne 12. 10. 1995 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 503/92 z dne 29. 6. 1995 se zavržeta.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica je dne 17. 10. 1997 vložila dve ustavni pritožbi.

2.Prvo je vložila zoper sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, št. Pg 503/92 z dne 8. 9. 1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 83/93 z dne 1. 4. 1993 in se nanaša na gospodarski spor v zadevi Pg 503/92 med pravdnima strankama tožečo družbo Č. in toženo družbo A. zaradi plačila 23 768 930,00 SIT s pp. Druga ustavna pritožba je vložena zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 503/92 z dne 29. 6. 1995 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 303/95 z dne 12. 10. 1995 in se nanaša na postopek za dovolitev obnove postopka v navedenem gospodarskem sporu.

3.Temeljno sodišče v Kopru, Enota v Kopru, je kot prvostopenjsko sodišče v gospodarskem sporu z izpodbijano sodbo št. Pg 503/92 z dne 8. 9. 1992 razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke družbe Č. proti toženi stranki družbi A. za znesek 23 768 930,00 SIT (glavnica po posojilnih pogodbah 17 800 000,00 SIT, obračunane obresti 5 742 430,00 SIT in provizija 226 500,00 SIT) utemeljen. Glede obresti je prvostopenjsko sodišče razložilo, da po tretjem odstavku 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list RS, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR) tečejo v primeru, če je obrestna mera dogovorjenih obresti višja od obrestne mere zamudnih obresti, pogodbene obresti tudi po dolžnikovi zamudi ter je zato dosodilo 16-odstotne mesečne obresti (to je pogodbene) tudi za čas po zamudi dolžnice in sicer od zneska 17 800 000,00 SIT od 15. 4. 1992 dalje. Ker so znesek 5 742 430,00 SIT kapitalizirane zapadle obresti do 15. 4. 1992, od neplačanih obresti pa je mogoče zahtevati le zakonite zamudne obresti od dneva vložitve tožbe (drugi odstavek 277. člena ZOR), je sodišče priznalo od tega zneska zakonite zamudne obresti od vložitve tožbe 22. 4. 1992 dalje. Ker ni štelo za dokazano, da bi bile tudi glede zneska 226 500,00 SIT dogovorjene pogodbene obresti, je sodišče tudi glede tega zneska priznalo le zakonite zamudne obresti in sicer od 15. 4. 1992 dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Takšno sodbo je potrdilo tudi Višje sodišče v Kopru z izpodbijano sodbo št. Cpg 83/93 z dne 1. 4. 1993. S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 503/92 z dne 29. 6. 1995, potrjenim s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 303/95 z dne 12. 10. 1995, pa je bil zavrnjen predlog tožene stranke (sedaj pritožnice) za obnovo postopka.

4.Pritožnica navaja, da ni mogla vedeti, da gre za tako astronomsko visok znesek, kot ga sedaj uveljavlja tožeča stranka in ki je razviden iz ustavni pritožbi priloženih obračunov obresti in celotne terjatve. V obrazložitvi obema sodiščema, ki sta odločali o dovolitvi obnove postopka, očita zlasti to, da nista upoštevali v obnovi uveljavljane odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994 (Uradni list RS, št. 74/94 in OdlUS III, 99).

5.V nadaljevanju se pritožnica opira zlasti na obrazložitev navedene odločbe Ustavnega sodišča (v kateri je sama nastopala kot pobudnica), zlasti na stališče odločbe, da tudi med pravnimi osebami ni vsaka pogodbena obrestna mera sprejemljiva in da je treba v vsakem posamičnem primeru posebej presojati, ali nesorazmerno visoke pogodbene obresti kršijo nekatera temeljna načela obligacijskega prava, ki zagotavljajo varovanje in uresničevanje ustavnih načel, ki so lahko ogrožena ob dogovarjanju nedopustno visokih pogodbenih obresti.

Pritožnica meni, da je obravnavana pravdna zadeva gotovo eden izmed primerov, ki jih je imelo Ustavno sodišče v mislih, ko je pojasnjevalo svoje stališče do nesorazmerno visokih pogodbenih obresti med pravnimi osebami. Po njenem mnenju izpodbijane sodbe kažejo na stihijsko in povsem nekontrolirano delovanje trga brez vsakih omejitev. Pri tem se sklicuje na določbe tretjega odstavka 15. člena, 33. člena, prvega odstavka 50. člena, 67. člena in drugega odstavka 74. člena Ustave. Dejstvo, da so bile prisojene tako nenavadno visoke obresti, pomeni za pritožnico predvsem poseg v ustavno varovano pravico do lastnine (33. člen Ustave) ter v pravico do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave). Poudarja, da ima veliko število zaposlenih.

Posledice naj bi trpel tudi pravni red v državi. Pritožnica meni, da morajo biti sodišča tista, ki naj blažijo pomanjkanje ustrezne zakonske ureditve (glede omejevanja pogodbenih obrestnih mer). Dopustnost omejevanja pogodbene avtonomije na področju obresti naj bi bila namreč utemeljena z javno koristjo, s potrebo po zagotavljanju socialne varnosti, zaradi zagotavljanja socialne in ekonomske funkcije lastnine in zaradi zagotavljanja načela, da je Slovenija pravna in socialna država.

6.Pritožnica je vložila ustavni pritožbi po drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS), ker naj bi bila zatrjevana kršitev materialnega in procesnega prava očitna. Poleg tega naj bi z izdajo izpodbijanih sodnih odločb za pritožnico nastala nepopravljiva škoda oziroma naj bi nastale nepopravljive posledice. V nadaljevanju se sklicuje tudi na tretji odstavek 52. člena ZUstS, ker vlaga ustavno pritožbo po izteku roka 60 dni od vročitve odločbe, zoper katero je možna ustavna pritožba. Meni, da gre nedvomno za primer iz te določbe. Ker bi z izvršitvijo izpodbijanih odločb lahko nastale težko popravljive škodljive posledice, je pritožnica predlagala njihovo zadržanje po 58. členu ZUstS.

B.

7.Ustavni pritožbi sta bili sprejeti na podlagi četrtega odstavka 55. člena ZUstS (sklep št. Up-302/97 z dne 2. 12. 1997). To pomeni, da so se potem, ko ju senat, pristojen za njun preizkus, ni sprejel v obravnavo, za njun sprejem izrekli trije sodniki. Po določbi četrtega odstavka 55. člena ZUstS je namreč ustavna pritožba, ki je senat ni sprejel, sprejeta, če se za tako odločitev v 15 dneh od dneva sprejema odločitve pisno izrečejo katerikoli trije sodniki Ustavnega sodišča.

8.Če je ustavna pritožba sprejeta, lahko senat ali Ustavno sodišče (plenum) zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice (58. člen ZUstS). Ker se senat ni izrekel za sprejem ustavnih pritožb, trije sodniki, ki se po četrtem odstavku 55. člena izrečejo za sprejem, pa o začasnem zadržanju ne morejo odločati, je moralo o tem odločati Ustavno sodišče. To je s sklepom št. Up-302/97 z dne 18. 12. 1997 do končne odločitve zadržalo izvršitev sodbe Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, št. Pg 503/92 z dne 8. 9. 1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 83/93 z dne 1. 4. 1993.

9.Ustavno sodišče mora po ustaljeni ustavnosodni praksi ves čas postopka paziti, ali obstajajo procesne predpostavke, ki jih ZUstS zahteva za uvedbo in vodenje postopka. Procesne predpostavke morajo obstajati tudi v času odločanja o utemeljenosti ustavne pritožbe. Ob tem Ustavno sodišče poudarja, da niti odločanje o začasnem zadržanju niti sprejetje sklepa o tem, da se izpodbijani akt zadrži, ne prejudicira izpolnjenosti procesnih predpostavk. To stališče izhaja iz dosedanje ustavnosodne prakse (tako npr. v sklepu št. Up-178/00 z dne 11. 7. 2000, ki je priložen).

10.Da bi Ustavno sodišče lahko odločalo o utemeljenosti obravnavanih ustavnih pritožb, ki sta bili vloženi, ne da bi bila uporabljena izredna pravna sredstva, vloženi pa sta bili tudi prepozno, morajo biti ves čas izpolnjene procesne predpostavke, ki jih za takšen primer določata drugi odstavek 51. člena in tretji odstavek 52. člena ZUstS.

11.Po drugem odstavku 51. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Pritožnica je v ustavnih pritožbah obrazložila, zakaj ni vložila revizije kot izrednega pravnega sredstva pred vložitvijo ustavne pritožbe. V te razloge, ki so bili podlaga za sprejem ustavnih pritožb, se Ustavno sodišče v postopku odločanja o njuni utemeljenosti ne spušča.

12.Vendar drugi odstavek 51. člena ZUstS dopušča odločanje o ustavni pritožbi le pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev.

Ne dopušča pa tega, če ni bilo izčrpano redno pravno sredstvo.

13.Po ustaljeni ustavnosodni praksi izčrpanost pravnega varstva pomeni, da se ustavno pritožbo lahko vloži šele potem, ko so izčrpane vse redne in praviloma tudi izredne pravne poti (tako že v sklepu št. Up-16/94 z dne 11. 10. 1995, OdlUS IV, 178).

Izjema je torej dopuščena le glede izčrpanosti izrednih pravnih sredstev. Poleg tega mora biti pravno sredstvo (redno ali izredno) izčrpano ne le formalno, temveč tudi materialno (vsebinsko). To pomeni, da je moral ustavni pritožnik kršitve, ki jih uveljavlja z ustavno pritožbo, po vsebini uveljavljati že v predhodnih postopkih s pravnimi sredstvi.

14.V postopku obravnavanja prve ustavne pritožbe je Ustavno sodišče ugotovilo, da pritožnica niti v odgovoru na tožbo niti kasneje v pritožbi ni navajala ničesar glede višine obrestne mere spornih pogodbenih obresti, zaradi katerih naj bi tudi izpodbijane odločbe sodišč posegale v njene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Z drugimi besedami to pomeni, da višini pogodbenih obresti ni nikoli ugovarjala niti zatrjevala, da naj bi njihova višina pomenila kršitev temeljnih načel obligacijskega prava in s tem njenih pravic, ki jih jamči Ustava. V tem pogledu ustavna pritožnica vsebinsko ni izčrpala niti pritožbe kot rednega pravnega sredstva.

Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da pri prvi obravnavani ustavni pritožbi ne gre le za neizčrpanost izrednih pravnih sredstev, temveč v materialnem smislu ni bilo izčrpano niti redno pravno sredstvo (pritožba), o ustavni pritožbi ne more odločati na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS. Ker ni izpolnjena procesna predpostavka izčrpanosti rednega pravnega sredstva, je bilo treba prvo ustavno pritožbo zavreči iz tega razloga. Ob upoštevanju tega dejstva in v povezavi s stališčem, sprejetim v sodnih odločbah, izdanih v postopku za dovolitev obnove, Ustavno sodišče ocenjuje, da druga ustavna pritožba sama zase ne izpolnjuje procesnega pogoja iz tretjega odstavka 52. člena ZUstS. Višje sodišče v Kopru je namreč z izpodbijanim sklepom št. Cpg 303/95 z dne 12. 10. 1995 sprejelo stališče, da kasnejša odločba Ustavnega sodišča št. U-I-202/93 ne more pomeniti novega dejstva, saj gre za reševanje pravnih vprašanj.

Zato že iz tega razloga obnovitveni razlog iz 9. točke 421. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP77) ne more biti podan. Pritožbeno sklicevanje na 8. točko 421. člena ZPP77 pa pomeni drug obnovitveni razlog, ki ga stranka v zahtevi za obnovo ni navajala. Navedeno stališče po oceni Ustavnega sodišča samo po sebi očitno ni ustavno sporno. Ker je druga ustavna pritožba sama zase očitno neutemeljena, to tudi pomeni, da ne gre za posebej utemeljen primer v smislu tretjega odstavka 52. člena ZUstS. Ker v tem delu torej ni izpolnjena procesna predpostavka iz tretjega odstavka 52. člena ZUstS, je bilo treba zavreči tudi drugo ustavno pritožbo.

C.

15.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve in druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Wedam-Lukić ter sodnika Testen in Ude.

P r e d s e d n i c a : dr. Dragica Wedam-Lukić