Jedro

Utemeljene so trditve tožnic, da se obdobje, ko sta bili kandidatki za policistko, ne šteje za pripravništvo in šteje v napredovalno obdobje. Da ne gre za pripravništvo, je razvidno že iz same pogodbe o zaposlitvi in aneksov.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo: „I. 1. Sklep Republike Slovenije, A. št. ... z dne 26. 10. 2016 in sklep B. št. ... z dne 7. 2. 2017 se kot nezakonita razveljavita.

2. Tožena stranka A., je dolžna v roku 8 dni prvo tožečo stranko z dnem 1. 4. 2014 uvrstiti v 22. plačni razred ter z njo zaradi napredovanja v višji plačni razred skleniti ustrezen aneks k pogodbi o zaposlitvi.

Višji in drugačen zahtevek se zavrne.

3. Tožena stranka A., je dolžna v roku 8 dni prvi tožeči stranki obračunati razliko v plači od 1. 4. 2014 do 31. 3. 2015, za vsak mesec posebej, z upoštevanjem 22. plačnega razreda in ji izplačati premalo izplačano plačo za vsak mesec z zakonitimi obrestmi vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

Višji in drugačen zahtevek se zavrne.

II. 1. Sklep Republike Slovenije, A., št. ... z dne 276. 10. 2016 in sklep B., št. ... z dne 7. 2. 2017 se kot nezakonita razveljavita.

2. Zavrže se tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek, da je tožena stranka dolžna drugo tožečo stranko z dnem 1. 4. 2012 uvrstiti v 22. plačni razred ter z njo zaradi napredovanja v višji plačni razred skleniti ustrezen aneks k pogodbi o zaposlitvi in zahtevek, da je dolžna drugo tožeči stranki obračunati razliko v plači od 1. 4. 2012 naprej, za vsak mesec posebej, z upoštevanjem 22. plačnega razreda in ji izplačati premalo izplačano plačo za vsak mesec z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

III. 1. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od izdaje sodbe, prvi tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 827,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, vse pod izvršbo.

2. Druga tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

3. Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka, ki se nanašajo na drugo tožnico.“

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in jo izpodbija v celoti (razen v točki II/2, v kateri je bila tožba tožnice zavržena, saj tožena stranka za pritožbo zoper ta del nima pravnega interesa) in iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka trdi, da je usposabljanje za samostojno opravljanje dela tožnice na delovnem mestu kandidat za policista EU v času od 3. 12. 2007 do 2. 6. 2008 po svoji naravi izenačeno s pripravništvom, saj se je tožeča stranka v tem obdobju šele usposabljala za samostojno opravljanje dela, kar sta na naroku za glavno obravnavo 26. 10. 2017 potrdili tudi tožnici sami, in sicer, da v času usposabljanja policijskih pooblastil nista izvajali, saj sta imeli šele šolanje za to, zato tudi nista mogli samostojno opravljati dela kot policist. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da pri tožnicah ni šlo za pripravništvo, ampak za usposabljanje po programu usposabljanja delavcev Policije za varovanje zunanje meje EU in da je to usposabljanje trajalo le 6 mesecev in ne več, kar pomeni, da tudi obdobje od 3. 12. 2017 do 2. 6. 2008 v vsakem primeru šteje kot napredovalno obdobje. Po prepričanju tožene stranke je iz pogodbe o zaposlitvi tožnice razvidno, da gre po svoji vsebini za usposabljanje, ki ga je mogoče enačiti s pripravništvom. Drugi odstavek 1. člena pogodbe določa, da bo javna uslužbenka delovno razmerje za določen čas od 6. 5. 2008 do 2. 6. 2008 nadaljevala pod pogojem, da bo uspešno opravila praktično izobraževanje v delovnem procesu, sicer pa ji delovno razmerje preneha 5. 5. 2008. ZJU ureja pripravništvo v 106. in nadaljnjih členih. Tako obdobje od 3. 12. 2007 do 2. 6. 2008 ni mogoče šteti v napredovalno obdobje - tožena stranka je že večkrat in obširno obrazložila, da je Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi obdobje pripravništva izključil iz napredovalnega obdobja in da je Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede določila, da se doseženo oziroma pretečeno napredovalno obdobje presoja v skladu s predpisi, ki so se uporabljali do izplačila plač po ZSPJS, torej v skladu s Pravilnikom. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Druga tožnica podaja pritožbo zoper delno zavrženje tožbe, ki se nanaša nanjo (drugi odstavek II. točke izreka sodbe) ter zoper sklep o stroških (drugi odstavek III. točke izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in toženi stranki naloži, da je dolžna tožnico z dnem 1. 4. 2012 uvrstiti v 22. plačni razred ter za njo zaradi napredovanja v višji plačni razred skleniti ustrezen aneks k pogodbi o zaposlitvi, in da je tožena stranka skladno z navedenim dolžna tožnici obračunati razliko v plači in izplačati premalo plačano plačo. Tožnica zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje odločitev utemeljuje s tem, da naj bi tožnica s 1. 5. 2012 napredovala v nazivu in s tem zaradi napredovanja v nazivu pridobila 1 plačni razred tako, da je imela po aneksu k pogodbi o zaposlitvi formalno od 1. 5. 2012, dejansko pa zaradi interventne zakonodaje od 1. 4. 2014 dalje že plačo v 22. razredu. Ker je tožnica terjala za vtoževano obdobje plačo in aneks za plačo v 22. plačnem razredu, ki jo je že prejemala, naj ne bi bila podana pravna korist tožnice za vložitev tožbe s takim zahtevkom, zato je sodišče tožbo s takim zahtevkom zavrglo, kar pa ni pravilno. Sodišče se ni opredelilo glede sklenitve ustreznega aneksa k pogodbi. Zaradi navedenega ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do odločilnih dejstev, ki jih je tožnica navajala med postopkom, razlogi pa so sami s seboj v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica ocenjuje, da ne gre enačiti napredovanja v višji plačni razred in napredovanja v naziv. Napredovanje v višji plačni razred, kar je predmet tega postopka, ureja ZSPJS v 16. in 17. členu, in sicer tako, da lahko javni uslužbenec napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Glede napredovanja v naziv pa 19. člen ZSPJS določa, da se ob imenovanju v naziv ali višji naziv javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Tožnica ne oporeka, da je z dnem 1. 5. 2012 napredovala v višji naziv - policist II in da ji je bila z aneksom k pogodbi o zaposlitvi za čas od 1. 5. 2012 dalje priznana plača za 22. plačni razred, ki se je zaradi določb interventne zakonodaje pričela izplačevati šele od 1. 4. 2014 dalje. Ker je sodišče tožničinemu zahtevku ugodilo zgolj v delu, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 26. 10. 2016 in sklep št. ... z dne 7. 2. 2017 kot nezakonita razveljavita, v preostalem delu pa je tožbo zavrglo, se je tožnica znašla v situaciji, da o njeni pravici do napredovanja v višji plačni razred na podlagi treh letnih ocen, sploh ni bilo odločeno. Vse navedeno je pomembno z vidika možnosti uveljavljanja nadaljnjih pravic tožnice zaradi oškodovanja pri vseh naslednjih napredovanjih. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Obe tožnici podajata odgovor na pritožbo in v celoti prerekata pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Razlogovanje tožene stranke glede opredelitve spornega obdobja kot pripravništva ni mogoče slediti. Tožena stranka si pridržuje pravico enostransko razlagati pogodbo, ki jo je sama pripravila in na vsebino katere tožnici nista imeli vpliva. Tožnici priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v povezavi s 365. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče naj ne bi opredelilo do napredovanja v naziv in napredovanja v višji plačni razred. Sodišče je jasno obrazložilo, da je odločalo o postavljenem tožbenem zahtevku, pri čemer sodišče lahko odloča na podlagi 2. člena ZPP le v mejah postavljenih tožbenih zahtevkov, ne pa širše, kot to očitno meni pritožba druge tožnice. Sodišče bi s širšim odločanjem preseglo svoja zakonska pooblastila in bi prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek druge tožnice, kar pa ni dopustno.

8. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi združilo zadevi XX Pd 59/2017 in XX Pd 60/2017 ter ju v nadaljevanju obravnavalo pod opr. št. XX Pd 59/2017. Bistveno vprašanje v tem individualnem delovnem sporu je, ali je tožena stranka v zvezi z napredovanjem tožnic pravilno uporabila zakonske in podzakonske predpise s področja napredovanj javnih uslužbencev. Med strankama je bilo sporno, ali bi obe tožnici morali napredovati v višji plačni razred že s 1. 4. 2014. Ob tem je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke in druge tožnice, ki so odločilnega pomena, pa navaja, da so utemeljene trditve tožnic, da se obdobje, ko sta bili kandidatki za policistko, ne šteje za pripravništvo in šteje v napredovalno obdobje. Pritožbeno sodišče je takšno stališče zavzelo že v zadevah opr. št. Pdp 257/2017, Pdp 746/2017 in Pdp 20/2018. 9. Da ne gre za pripravništvo, je razvidno že iz same pogodbe o zaposlitvi in aneksov (C.C.). Tako je sodišče prve stopnje pravilno za prvo tožnico razveljavilo sklepa tožene stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna z dnem 1. 4. 2014 tožnico uvrstiti v 22. plačni razred ter z njo zaradi napredovanja v višji plačni razred skleniti ustrezen aneks k pogodbi o zaposlitvi ter izplačati plačo v spornem obdobju. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na drugo tožnico in je razveljavilo sklepa tožene stranke kot nezakonita, zavrglo pa je tožbo (II/2 točka) v delu, ki se nanaša na zahtevek, da je tožena stranka dolžna drugo tožnico z dnem 1. 4. 2012 uvrstiti v 22. plačni razred in z njo zaradi napredovanja skleniti ustrezen aneks k pogodbi o zaposlitvi in ji obračunati razliko v plači od 1. 4. 2012 z upoštevanjem 22. plačnega razreda.

10. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je druga tožnica s 1. 5. 2012 napredovala v nazivu in s tem zaradi napredovanja pridobila en plačni razred, tako da je imela po aneksu formalno od 1. 5. 2012 že plačo v 22. razredu, zaradi interventne zakonodaje pa dejansko od 1. 4. 2014, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da lahko sodi le v mejah postavljenih zahtevkov, kot to določa 2. člen ZPP, torej ni bila podana pravna korist tožnice za vložitev tožbe s takim zahtevkom, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbo v tem delu zavrglo, saj 274. člen ZPP določa, da sodišče tožbo zavrže med drugim iz razloga, če ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. Tako ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora tožnice, da je potrebno razlikovati med napredovanjem v naziv in napredovanjem v višji plačni razred, saj kot že navedeno sodišče odloča o postavljenih tožbenih zahtevkih, pravna podlaga pa pri tem ni bistvena. Tako je pritožba druge tožnice neutemeljena.

11. Sicer napredovanje javnih uslužbencev v višji plačni razred ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZSPJS), ki v 16. členu določa, da lahko delavec na delovnem mestu ali nazivu napreduje vsake 3 leta za en ali dva plačna razreda (ob izpolnitvi določenih pogojev). Napredovanje podrobneje ureja Uredba o napredovanju javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadalj. - Uredba) izdana na podlagi 17. člena ZSPJS, ki velja od 25. 4. 2008, uporablja pa se od 5. 9. 2008. Uredba tudi v 4. členu določa, da se ocenijo vsi javni uslužbenci, ki so v preteklem letu opravljali delo najmanj 6 mesecev, pri čemer se postopek izpolnjevanja pogojev za napredovanje izvede do 15. 3. tekočega leta. V prihodnjih določbah je v Uredbi določeno, da se za ocenjevanje javnih uslužbencev, ki jim je napredovalno obdobje pričelo teči v obdobju pred 5. 8. 2008, do začetka uporabe te Uredbe uporabijo predpisi, ki so veljali do 5. 9. 2008 in se na njihovi osnovi izpolnijo ocenjevalni listi, za čas po 5. 9. 2008 pa se uporabi ta uredba. V 6. odstavku 11. člena Uredbe je določeno, da se v letu 2009 za leto 2008 ocenijo v skladu s to Uredbo vsi javni uslužbenci, razen tistih, ki so napredovali s 1. 10. 2008. Do uveljavitve Uredbe pa je napredovanje urejal Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/1994 in nadalj. - Pravilnik), s katerim je bilo napredovalno obdobje določeno drugače - zaposleni je lahko napredoval po preteku vsaj treh let od prve razporeditve, pri čemer se določena obdobja niso vštevala v napredovalno obdobje (pripravništvo, izobraževanje, ipd.). Sodišče je pravilno upoštevalo tudi interventno zakonodajo, pri čemer je v 8. členu Zakona o interventnih ukrepih (Ur. l. RS, št. 94/2010 in nadalj. - ZIU), bilo določeno, da javni uslužbenci, ki bi morali napredovati v letu 2011, v tem letu ne napredujejo v višji plačni razred, napredovanje pa se odvije v letu 2012 skladno z ZSPJS. Glede na določbe interventnih zakonov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi prva tožnica v višji plačni razred morala napredovati s 1. 4. 2014 in je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev izpodbijanega sklepa ter obračun in izplačilo plač v plači, z upoštevanjem 22. plačnega razreda. Kot že navedeno pa je sodišče razveljavilo tudi sklepa tožene stranke za drugo tožnico, pri čemer pa je tožbeni zahtevek za izplačilo plač zavrglo.

12. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravilna in niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke in druge tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi določil 353. člena ZPP in 365. člena ZPP potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako druga tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, obe tožnici pa hkrati sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, pri čemer odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.